VSL Sodba II Cp 1566/2017

Jedro

Skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev.

Upnik lahko terjatev, ki jo ima do osnovnega dolžnika, nad katerim je potrjena poenostavljena prisilna poravnava, uveljavlja zoper poroka v neomejenem obsegu, saj v razmerju med upnikom in porokom ne pride do učinka poenostavljene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80286/2016 z dne 18. 8. 2016 v celoti vzdržalo v veljavi (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 829 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da med terjatve, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, sodi tudi priglašena terjatev. S prisilno poravnavo so urejena vsa dolžniško-upniška razmerja, zato je sodišče napačno presodilo, da je vtoževana terjatev že zapadla tudi v razmerju do toženca in da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na obveznosti poroka. Če bi obveljala izpodbijana odločba, bi bil tožnik neupravičeno obogaten. Imel bi izvršilni naslov za izterjavo plačila iste terjatve tako v razmerju do kreditojemalca R., d. o. o. kot tudi do toženca. Poleg tega pa je podpisana poroštvena izjava z dne 16. 6. 2015 nična, saj nasprotuje moralnim načelom in prisilnim predpisom. Sporno je, da je tožnica pogojevala sklenitev kreditne pogodbe s podjetjem R., d. o. o. s tem, da toženec kot lastnik podjetja poda svoje osebno poroštvo. Toženec je bil prisiljen podati svoje poroštvo, pri čemer je tožnica izkoristila močnejši gospodarski položaj. V nasprotnem primeru družba R., d. o. o. ne bi prišla do posojila. Takšno ravnanje predstavlja kršitev temeljnega načela obligacijskega prava iz tretjega člena Obligacijskega zakonika, ki govori o prostem urejanju obligacijskih razmerij. Prostost urejanja razmerja je bila zgolj navidezna. Toženec je izjavo podpisal, vendar je nagib zelo sporen. Pri sklenitvi poroštva je prišlo tudi do kršitve načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih. Pogajanje s tožnico ni možno in fizični osebi ne preostane drugega, kot da sklene posel pod vsiljenimi bančnimi pogoji. Tožnica je tako zlorabila svoj močnejši položaj na trgu v škodo toženca, kar predstavlja kršitev moralnih načel in je po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika takšen pravni posel ničen. Tožnica je že od samega začetka vedela, da toženec zaradi slabega finančnega stanja ne bo mogel izpolniti svojih obveznosti. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje z ustreznimi napotki.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki se nanašajo na poroštvo (1012. člen OZ in naslednji) izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Dejstveni substrat izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da se je toženec s poroštveno izjavo z dne 16. 6. 2015 nepreklicno in brezpogojno zavezal, da bo kot porok in plačnik na prvi poziv tožnice plačal znesek, ki ga dolžnik - družba R., d. o. o. - ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti.

6. Pravilna je ugotovitev, da toženec dejstev, ki v tem pravdnem postopku tvorijo relevantno dejansko stanje, ni prerekal, saj na dopolnitev tožbe sploh ni odgovoril. Vpliv poenostavljene prisilne poravnave St ... z dne 30. 11. 2015 je toženec sicer izpostavil že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar pa mu je tožnica v dopolnitvi tožbe pojasnila, da skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve upnikov do porokov, solidarnih sodolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev. To stališče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo prvo sodišče, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče. Upnik lahko terjatev, ki jo ima do osnovnega dolžnika, nad katerim je potrjena poenostavljena prisilna poravnava, uveljavlja zoper poroka v neomejenem obsegu, saj v razmerju med upnikom in porokom ne pride do učinka poenostavljene prisilne poravnave. Zato so pritožbena razlogovanja v zvezi s poenostavljeno prisilno poravnavo neutemeljena.

7. Ničnost poroštvene izjave z dne 16. 6. 2015 toženec uveljavlja šele v pritožbi, zato vse tovrstne navedbe predstavljajo pritožbeno novoto. Toženec tekom postopka ni z ničemer izkazal, da je bil poroštveno izjavo prisiljen podati. Zatrjevanj, da je bil v času podpisa poroštvene izjave v slabem finančnem stanju, tožnica pa je bila s tem seznanjena, ni z ničemer izkazal, niti ni takšne trditve podal tekom postopka na prvi stopnji. Celo nasprotno; na naroku je izjavil, da je bil v času podpisovanja poroštvene izjave prepričan o zmožnosti poplačila dolga. Poudaril je, da je njegovo podjetje R., d. o. o. ustvarjalo velike dohodke - bilo je solidno podjetje, za katerega je posojilo predstavljalo "malo malico". Takšne navedbe pa so v očitnem nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, da je bil toženec prisiljen podati svoje poroštvo in da je tožnica izkoristila močnejši gospodarski položaj ter da je zato prišlo do kršitve načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih.

8. Glede na pojasnjeno pritožba toženca ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato jo je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

9. O pritožbenih stroških ni bilo odločeno, ker jih nobena od strank ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Ip 2920/2014
• VSL Sodba I Cp 2253/2017
• VSL sodba in sklep I Cpg 523/2011