VSM Sodba II Kp 10614/2013

Jedro

Tako iz izreka sodbe kot iz njenih razlogov skladno izhaja, da sta bili obtoženki oproščeni storitve očitanih kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP in ne iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kot si to napačno razlaga pritožnik. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, da v izreku opisani dejanji, kot se očitata obtoženkama, nimata vseh zakonskih znakov, ampak je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da obtoženkama ni moč s stopnjo gotovosti očitati, da sta storili očitani kaznivi dejanji. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč oprostilna sodba iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP izreče le, če dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer se upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa vsebina izvedenih dokazov.

Prvostopenjsko sodišče je v točkah 7 in 9 tehtno pojasnilo, zakaj ni dokazano, da sta obtoženki storili očitani dejanji, pritožba pa tudi neutemeljeno pogreša razloge o vplivu pogojnih trditev na (ne)obstoj storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje razžalitve se glede na ustaljeno sodno prakso sicer res lahko stori tudi s pogojnimi trditvami, vendar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno pojasnilo vpliv takih trditev na dokazanost kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Pomen pogojnih trditev je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem obstoja zaničevalnega namena, ki je v konkretnem primeru odločilno dejstvo, obstoj zaničevalnega namena pa je stvar dejanske presoje, v okviru katere se med drugim upošteva tudi vsebina in način pisanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Upoštevaje celotno vsebino članka, obseg spornega zapisa glede na celotno besedilo, politično naravo izdanega časopisa in politično funkcijo zasebnega tožilca, kot tudi namen samega prispevka ter način izražanja, iz vsebine spornega zapisa ni razviden namen zaničevanja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca V. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec V. M. mora vrniti potrebne izdatke obtoženk ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, kakor tudi plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 10614/2013 z dne 6. 12. 2016 iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženi A. Č. F. (v nadaljevanju prvooobtoženka) in M. J. (v nadaljevanju drugoobtoženka) oprostilo obtožbe, po kateri bi storili vsaka kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 166. členom KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec V. M. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati potrebne izdatke obtoženk in nagrado zagovornikov, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki spozna za krivi očitanih kaznivih dejanj oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica prvoobtožene A. Č. F., ki uveljavljenim pritožbenim razlogom nasprotuje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebnega tožilca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, zasebnemu tožilcu pa naloži, da je dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado v zvezi s pritožbo zagovornice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pooblaščenec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. V zvezi s tem pritožba navaja, da sodišče prve stopnje meša in ustvarja konfuzijo med razlogi za izdajo oprostilne sodbe, saj v pretežnem delu argumentacije zastopa stališče, da očitani kaznivi dejanji sploh nista kaznivi, v zaključku odločitve pa navaja, da jima kaznivi dejanji nista dokazani.

6. Čeprav pritožba ne konkretizira, v čem točno naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, pritožbeno sodišče s tem v zvezi uvodoma ugotavlja, da je izrek sodbe razumljiv, saj se iz njega da zanesljivo ugotoviti, da se nanaša na oprostitev očitka, da sta obtoženki storili očitani kaznivi dejanji razžalitve, ker ni dokazano, da bi storili očitani jima kaznivi dejanji. Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Pritožba pa nima prav. Tako iz izreka sodbe kot iz njenih razlogov skladno izhaja, da sta bili obtoženki oproščeni storitve očitanih kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP in ne iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kot si to napačno razlaga pritožnik. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, da v izreku opisani dejanji, kot se očitata obtoženkama, nimata vseh zakonskih znakov, ampak je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da obtoženkama ni moč s stopnjo gotovosti očitati, da sta storili očitani kaznivi dejanji. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč oprostilna sodba iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP izreče le, če dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer se upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa vsebina izvedenih dokazov.¹ S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da izpodbijana sodba odstopa od mnenja zunajobravnavanega senata, s katerim je ta zavrnil ugovor zoper zasebno tožbo. Slednji se je namreč v skladu s svojimi pristojnostmi omejil zgolj na opis dejanja v zasebni tožbi in na njegovi podlagi je presojal (ne)obstoj objektivne žaljivosti zapisa, prvostopenjsko sodišče pa je ob upoštevanju vsebine izvedenih dokazov ugotovilo, da obtoženkama ni dokazano, da bi s svojimi ravnanji izpolnili zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, kar je tudi ustrezno utemeljilo, zaradi česar očitana bistvena kršitev ni podana.

7. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja tudi z izvajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v delu, ko je sodišče prve stopnje obtoženki oprostilo očitka storitve kaznivih dejanj razžalitve, prav tako pa ni obrazloženo, kakšen pomen naj bi imele navedbe, zapisane v pogojniku na kazensko odgovornost obtoženk, na dokazovanje in obstoj storitve kaznivega dejanja.

8. Pritožba nima prav, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 7 in 9 tehtno pojasnilo, zakaj ni dokazano, da sta obtoženki storili očitani dejanji, pritožba pa tudi neutemeljeno pogreša razloge o vplivu pogojnih trditev na (ne)obstoj storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje razžalitve se glede na ustaljeno sodno prakso sicer res lahko stori tudi s pogojnimi trditvami, vendar je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno pojasnilo vpliv takih trditev na dokazanost kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Pomen pogojnih trditev je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo v zvezi z ugotavljanjem obstoja zaničevalnega namena, ki je v konkretnem primeru odločilno dejstvo, obstoj zaničevalnega namena pa je stvar dejanske presoje, v okviru katere se med drugim upošteva tudi vsebina in način pisanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Tako je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je navedlo, da navedbe niso zapisane kot izrecne trditve, zgolj utemeljilo svoje zaključke o neobstoju zaničevalnega namena, zaradi česar zatrjevane kršitve niso podane. Dodatno pa je sodišče prve stopnje tudi presodilo vpliv pogojnih trditev na obstoj zakonskih znakov kakega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ter pri tem ugotovilo, da tudi kako drugo kaznivo dejanje ni podano. Tako se pritožbena izvajanja pooblaščenca, ki skuša prepričati v nasprotno, pokažejo kot neutemeljena. Sicer pa je iz vsebine preostalih pritožbenih izvajanj razvidno, da pooblaščenec zasebnega tožilca preko zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka prvostopenjskemu sodišču očita napačno dokazno oceno dejanskega stanja, zato takšne pritožbene navedbe ne predstavljajo v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak grajo dejanskega stanja, kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče.

9. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja le uvodoma, ko navaja, da se pritožuje tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar pri tem ne konkretizira, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, niti ni mogoče tega razbrati iz vsebine pritožbenih navedb, zato izpodbijane sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti. Kršitev kazenskega zakona, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

10. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženk je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da obtoženkama očitani kaznivi dejanji nista dokazani. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji pooblaščenca, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sporni zapis, da je zasebni tožilec spravil družbo T. v stečaj, ni objektivno žaljiv, ter da obtoženki pri objavi spornega članka nista zasledovali zaničevalnega namena.

12. Dokazni oceni, ki jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih okoliščinah obtoženki z objavo spornega zapisa v časopisu občine K., nista storili očitani jima kaznivi dejanji. Glede prvoobtoženke je namreč prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila v času objave spornega zapisa na porodniškem dopustu in ji tako kaznivega dejanja ni moč očitati. Pritožbena izvajanja, na katera je sicer prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje, takega zaključka ne morejo omajati, saj je bila njena odsotnost v času objave izkazana tako z listinsko dokumentacijo kot tudi z izjavami zaslišanih prič. Če bi jo sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje spoznalo za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja, bi to pomenilo njeno objektivno odgovornost za kaznivo dejanje, ki pa je v slovenskem kazenskopravnem sistemu nedopustna. Zato se pritožbena izvajanja, da je tudi prvoobtožena F. odgovorna za kaznivo dejanje, pokažejo kot neutemeljena.

13. Kar zadeva navedb v članku, da je zasebni tožilec spravil nekdanjega giganta T. K. v stečaj, je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, da te navedbe niso objektivno žaljive. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je nelogično, da bi neka žalitev, ki je bila predhodno že obravnavana v sodnem postopku, iz tega razloga izgubila status objektivne žaljivosti, vendar pooblaščenec prezre, da sodišče prve stopnje pri presoji, da zapis ni objektivno žaljiv, ni upoštevalo zgolj predhodnega pravdnega postopka, ampak tudi druge dokaze, iz katerih izhaja dejstvena podlaga za sporni zapis, in sicer številne časopisne članke ter dejstvo, da je bil zasebni tožilec v času stečaja družbe njen direktor. Kot direktor znanega slovenskega podjetja pa ima zasebni tožilec tudi status javne osebe, zaradi česar mora glede na uveljavljeno ustavno in sodno prakso v večji meri pričakovati kritične in neprijetne komentarje na račun njegove funkcije, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje. Sporni zapis tako glede na njegovo vsebino ne pomeni žaljive vrednostne sodbe oziroma mnenja o zasebnem tožilcu, ampak gre za izražanje objektivno preverljivega dejstva. Pri tem vsebina spornega zapisa "da je spravil družbo v stečaj", povprečnemu bralcu tudi ni bila sporočena na način, iz katerega bi izhajala avtorjeva negativna vrednostna sodba o zasebnem tožilcu, kar ob preostalih ugotovljenih okoliščinah utrjuje zaključek, da zapis ni objektivno žaljiv, kot to skuša prikazati pritožba. Pri tem se pooblaščenec neutemeljeno sklicuje na sodbo civilnega sodišča, iz katere izhaja, da je moral župan občine M. zaradi istovrstnih žalitev, podanih v smislu, da je zasebni tožilec spravil družbo T. v stečaj, zasebnemu tožilcu plačati odškodnino. Kot prvo, sodišče v kazenskem postopku na sodbo civilnega sodišča ni vezano, kot drugo pa je ugotoviti, da je v pravdnem postopku šlo po vsebini za vsebinsko drugačne, neprimerljive izraze, saj je bila v pravdnem postopku zasebnemu tožilcu očitana direktna odgovornost za stečaj, da je spravil 2500 ljudi na cesto, ko je po drugi strani sam lastnik 3 avionov in da ne more imeti pametnih in dobrih idej, označen je bil za grobarja T. in sveto kravo. Iz takih izjav namreč izhaja negativna vrednostna sodba, medtem ko v spornem zapisu, kot je že bilo pojasnjeno, negativne vrednostne sodbe ni zaslediti. Glede na navedeno je tako prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da sporni zapis v tem delu objektivno ni žaljiv.

14. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi obtoženki pri objavi spornega zapisa ravnali z zaničevalnim namenom, saj prvostopenjsko sodišče pri tem ni upoštevalo še nadaljnjega teksta: "Pokale so petarde, skupila jo je občinska šipa, krožišče pri luki in pirotehnika je letela proti sodišču..." Pri ugotavljanju, ali je v konkretnem primeru podan namen zaničevanja, gre za presojo, ali je storilec široko polje svobode izražanja izkoristil za uresničevanje legitimnih interesov, ali pa je pravico do svobode izražanja izkoristil za osebne napade in obračunavanje. Ugotovitev o obstoju namena zaničevanja ne more temeljiti zgolj na domnevah o tem, kaj je storilec zasledoval, ampak mora biti utemeljena na dejstvih in ker gre pri namenu za notranji vzgib storilca, ki ni zaznaven v zunanjem svetu, ga je mogoče ugotavljati le posredno, preko indicev. To pomeni, da je potrebno ugotoviti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju storilčevega namena,² in sicer se namen zaničevanja ugotavlja glede na objektivne in subjektivne okoliščine, kot je npr. način izražanja, osebnost storilca (izobrazba, prizadetost, razburjenost itd.), odnos med zasebnim tožilcem in obdolžencem, obseg spornega besedila glede na celoten prispevek, zvrst medija in rubrika, v kateri je bilo besedilo objavljeno, utemeljenost oziroma dejstvena podlaga vrednostnih sodb, ali je izjava povezana z neko družbeno posebno temo, ali se nanaša na javno osebo, ipd.³ Pri presoji o obstoju namena zaničevanja je pomembno, da se izražene vrednostne sodbe ne nanašajo na osebo kot tako oziroma na njeno osebnost, ampak da se nanašajo primarno na stališča in ravnanja neke osebe, pri čemer je tudi bistveno, da so vrednostne sodbe tudi ustrezno utemeljene oziroma temeljijo na določeni dejstveni podlagi. Hkrati je potrebno upoštevati še temo prispevka in družbeno vlogo osebe, o kateri avtor prispevka piše. Kot je že bilo obrazloženo, pa so meje dopustne kritike precej širše, kadar se kritika nanaša na politike, gospodarstvenike oziroma druge osebe, ki so zaradi svojega dela izpostavljene javnosti, sam namen zaničevanja pa je pri tem potrebno presojati po najstrožjih kriterijih in posege v dostojanstvo sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja.⁴

15. Ob upoštevanju navedenega je tako prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru iz vsebine spornega zapisa in ob upoštevanju okoliščin primera ni razviden namen zaničevanja, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je pri svojih zaključkih upoštevalo vse zgoraj izpostavljene okoliščine, in sicer celotno vsebino članka, obseg spornega zapisa glede na celotno besedilo, politično naravo izdanega časopisa in politično funkcijo zasebnega tožilca, prav tako pa je upoštevalo tudi namen samega prispevka ter način izražanja. Pri tem tudi ni prezreti, da v spornem zapisu obstaja tudi dejstvena podlaga, saj so o domnevnem plačevanju piva protestnikom in najemu študentk za sodelovanje v protestih izpovedovale tudi v postopku zaslišane priče T. B., M. B. in D. P.. Zapis pa glede na uporabljene izraze in stil pisanja pa tudi ne pomeni napada na samo osebnost zasebnega tožilca, saj iz njega ni razbrati, da bi ga avtor s tem poskušal prikazati kot izrazito negativno osebnost, ki vzpodbuja nasilne izgrede, saj takšna povezava v zapisu niti ni nakazana. Pritožba, ki skuša s podajo svoje lastne dokazne ocene glede obstoja namena zaničevanja prepričati v nasprotno, zato ne more biti uspešna.

16. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zasebnemu tožilcu ni uspelo dokazati, da sta obtoženki z objavo spornega zapisa v članku, ki ga je sestavil neznani avtor in je bil objavljen v časopisu občine K., storili kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 v zvezi s 166. členom KZ-1.

17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi pooblaščenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

18. Glede na izid postopka je zasebni tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan plačati potrebne izdatke obtoženk ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, kakor tudi plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo 7222.

-------------------------------
¹ Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2/2005 z dne 20. 9. 2006.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006 in I Ips 93/97 z dne 22. 10. 1997.
³ Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.
⁴ Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 46615/2015
• VSM Sodba IV Kp 27281/2015
• VSM Sodba IV Kp 8599/2017