UPRS Sodba I U 1203/2017-11

Jedro

Posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. V konkretnem primeru so vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s tujo državo. Osebno vez predstavlja mladoletni otrok, ki živi z materjo v Sloveniji. Osebnih vezi v razmerju do tuje države tožnik ne zatrjuje niti jih ne dokazuje. V Sloveniji je obdržal lastništvo nepremičnine, kar predstavlja določen ekonomski interes.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (Finančna uprava) je z izpodbijano odločbo v zadevi ugotavljanja rezidentskega statusa odločil, da se tožnik po Zakonu o dohodnini šteje za rezidenta Republike Slovenije.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 2. 11. 2015 z vlogo zaprosil za ugotovitev rezidentskega statusa. Iz vloge in priloženih listin sledi, da se je tožnik v vprašalniku opredelil za davčnega rezidenta druge države, in sicer navaja, da je zaposlen in da prebiva v Avstriji, da običajno prebiva v tujini, kjer ima v najemu stanovanje in hišo. Ostalih vezi tožnik v tujini ne navaja, kot vez v Sloveniji pa navaja otroka A.A., ki živi pri materi na naslovu B., in stanovanjsko hišo v C., katere lastnik je in ki mu je stalno na razpolago. Glede na to pristojni organ smatra, da je tožnik ekonomski migrant in da ima v Sloveniji še vedno svoje običajno bivališče, ki mu je vedno na razpolago. Ima pa tudi določene osebne oziroma družinske vezi, in sicer sina A.A. Zato je tožnika na podlagi 4. točke 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteti za rezidenta Republike Slovenije.

3. Drugostopenjski organ (Ministrstvo za finance) je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Z izpodbijano odločitvijo se strinja, obenem pa spreminja oziroma dopolnjuje njene razloge. V svojih razlogih navaja, da organ prve stopnje kriterija običajnega bivališča v izpodbijani odločbi ni pravilno utemeljil ter da je pravilna pravna podlaga za odločitev v določbi 5. točke 6. člena ZDoh-2, po kateri je zavezanec rezident Slovenije, če ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tem se v skladu s kriteriji, ki jih vsebuje komentar Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN, in ki jim sledi tudi praksa pristojnih organov, šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino. V konkretnem primeru so po presoji pritožbenega organa vezi, ki jih tožnik ohranja v Sloveniji, močnejše od tistih, ki predstavljajo rezidenčne vezi s tujo državo. Osebno vez predstavlja mladoletni otrok, ki živi z materjo v Sloveniji. Osebnih vezi v razmerju do tuje države tožnik ne zatrjuje niti jih ne dokazuje. V Sloveniji je obdržal lastništvo nepremičnine, kar predstavlja določen ekonomski interes. Ekonomske vezi v razmerju do tuje države, so izkazane le v povezavi z zaposlitvijo, ki jo tožnik opravlja v tujini. Osebne vezi pa imajo pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika prednost pred ekonomskimi. Le-ti pa nedvomno obsegajo družino oziroma ožje družinske člane posameznika. Zato je izpolnjen pogoj po 5. točki 6. člena ZDoh-2. Tega ne morejo spremeniti niti tožnikove navedbe, da se je zaradi dodelitve nerezidentskega statusa tožnik pripravljen odpovedati obiskom sina in plačevanju preživnine. Starši so namreč dolžni preživljati otroka vsaj do njegove polnoletnosti, da pomeni mladoletni otrok tožnikov osebni interes, pa je objektivno dejstvo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da dejansko stanje ni takšno, kot se navaja v izpodbijani oziroma drugostopenjski odločbi. Otrok A.A. živi pri materi in ga tožnik vidi občasno, ob rednih obiskih. Meni, da samo dejstvo, da je otrok njegov, ne more biti odločilen argument pri presoji njegovega položaja rezidentstva, saj je prebivališče otroka povsem odvisno od matere in tožnik nima na to nikakršnega vpliva. Lahko se preseli v drugo državo, pa ga bo nato tožnik obiskoval na drugem naslovu. Sedaj plačuje sodno določeno mesečno nakazilo in če je to ovira za odpoved rezidentsvu, je tožnik pripravljen prenehati z obiski pri sinu. Stanovanjska hiša, katere lastnik je, pa ne pomeni tožnikovega običajnega bivališča. Gre za staro hišo, ki je skoraj neopremljena, brez električnega priključka, brez možnosti ogrevanja in brez telefonskega priključka ter kot takšna neprimerna za bivanje. Kot stanovanje je na razpolago samo teoretično, saj je dejansko v razpadajočem stanju. Hiše pa tožnik ne more prodati, ker je obremenjena s hipoteko v korist DURS, obenem pa ima mati z dedovanjem določeno služnostno pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja v tej hiši, kar pomeni, da bi nihče ne prevzel obremenjene hiše niti zastonj. Odpoved rezidentstvu torej po navedbah v tožbi ni možna iz razlogov (plačevanje sinu, nezmožnost prodaje nepremičnine), na katere tožnik nima nobenega vpliva. Novih osebnih in ekonomskih vezi v tujini pa si tudi ne more ustvarjati, dokler ne reši odprtih zadev z dohodnino iz preteklih let, saj to vpliva na njegov osebni in ekonomski položaj oziroma na njegovo celotno eksistenco. Kje in zakaj se je začela zadeva z dolgom iz neplačane dohodnine zapletati, pa je tožnik že navedel v pritožbi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev in tisti, s katerimi drugostopenjski davčni organ zavrne pritožbo, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločitve.

8. Tako se sodišče strinja s pravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločitev, to je s 5. točko 6. člena ZDoh-2 in tudi z načinom njene uporabe, po katerem imajo pri opredelitvi središča življenjskih interesov zavezanca osebne vezi posameznika prednost pred ekonomskimi. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenim navedbam, po katerih naj bi bilo dejansko stanje drugačno, kot se navaja v izpodbijani in drugostopenjski odločbi. Otrok A.A. namreč po nespornih podatkih spisov živi pri materi in torej v Sloveniji, kjer ga tožnik po lastnih navedbah redno obiskuje. Dejstvo je tudi, da tožnik zanj (v Slovenijo) nakazuje sodno določeno preživnino. Kar vse pomeni, da osebna vez v Sloveniji obstoji in to takšna, ki se ji (kot urejeni s predpisi, ki so kogentne narave) tožnik ne more kar odpovedati. Poleg tega je tožnik nedvomno in tudi nesporno lastnik nepremičnine, za katero sicer trdi, da je v razpadajočem stanju in obenem obremenjena s hipoteko in služnostjo stanovanja. Pri tem pa že spet sam pove, da ima mati določeno služnostno pravico brezplačnega dosmrtnega stanovanja v tej hiši, kar postavlja vsaj pod vprašaj tožbeno trditev, da je hiša v razpadajočem stanju in da mu zato za bivanje ni na razpolago. Drugačno stanje nepremičnine, kot je tisto, ki ga tožnik zatrjuje v tožbi, pa nenazadnje sledi tudi podatkov uradnih evidenc, ki se nahajajo v upravnih spisih in po katerih zadevna nepremičnina za bivanje nikakor ni neprimerna. Oboje - osebna in ekonomska vez, ki ju ima s Slovenijo, zato tudi po presoji sodišča, enako kot se navaja v izpodbijani odločbi, pretehta pomen tistih vezi, ki jih je tožnik stkal v Republiki Avstriji, in ki so zaenkrat predvsem ekonomske narave. Razlogi za takšen tožnikov položaj za odločitev niso pomembni. Pomembne so dejanske okoliščine oziroma dejanska situacija, v kateri se nahaja tožnik, ta pa je bila v konkretnem primeru pravilno ugotovljena in ocenjena ter na tej podlagi narejen pravilen pravni zaključek, po katerem je tožnika po določbah ZDoh-2 šteti za rezidenta Slovenije.

9. Ker so torej tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

10. Sodišče je na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1841/2018-9
• UPRS Sodba I U 2235/2017-9
• UPRS Sodba I U 245/2020-24