<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 842/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.842.2016

Evidenčna številka:VDS00003692
Datum odločbe:20.04.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:neizrabljen letni dopust - bolniški stalež

Jedro

Tožnica je imela še 19 dni neizrabljenega pripadajočega dopusta, ki ga ni mogla izrabiti, ker je nepričakovano nastopila bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja. Izrabe dopusta prav zaradi bolniškega staleža ni mogla zahtevati, kar pomeni, da je podan objektivni razlog, da dopusta ni mogla izkoristiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da skladno s 7. čl. Direktive 2003/88/ES in 164. čl. ZDR-1 tožnici pripada nadomestilo za neizrabljeni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun nadomestila za 19 dni neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 1.024,48 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2015 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 280,91 EUR s pp (II. tč. izreka) ter da na račun prvostopnega sodišča plača sodno takso v znesku 84,00 EUR (III. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP pritožuje toženka. Navaja, da prvostopno sodišče glede možnosti izrabe letnega dopusta nepravilno zaključuje dejansko stanje. Ne gre spregledati, da je tožnica del dopusta za leto 2015 izkoristila. Tožnici je bil bolniški stalež podaljšan 13. 3. 2015 in je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja. Dopust bi tožnica lahko izkoristila v času pred podaljšanjem bolniške, vendar tega ni storila in za izrabo tudi ni zaprosila. Stranki sta se za izrabo dopusta dogovorili, kot izhaja iz dokumenta z dne 27. 1. 2015 in tožnica je del dopusta po podpisu navedenega dogovora tudi koristila. Delavec ne more sam odločati, ali bo dopust izkoristil ali pa bo zahteval plačilo nadomestila. Do nadomestila je upravičen le ob primerih, določenih v zakonu. Tožnica se s podpisom dogovora dopustu ni odpovedala. Glede na vsebino omenjenega dogovora pa nima pravice zahtevati nadomestila. Zato toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. tč., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba se sicer sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar nič ne navaja, v čem oz. zaradi česa naj bi bila taka kršitev storjena. Zato se pritožbeno sodišče o tako zatrjevani kršitvi ni moglo izjasniti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica imela še 19 dni neizrabljenega pripadajočega dopusta, ki ga ni mogla izrabiti, ker je nepričakovano nastopila bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja. Izrabe dopusta prav zaradi bolniškega staleža ni mogla zahtevati, kar pomeni, da je podan objektivni razlog, da dopusta ni mogla izkoristiti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva za razsojo o tožbenem zahtevku ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, to je z vpogledom v listinske dokaze A2-A9. Pritožbeno sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje nima pripomb. Toženka je v obvestilu z dne 27. 1. 2015 (A5) sama zapisala, da tožnici pripada še neizrabljeni dopust za leto 2013 v trajanju 25 dni, za leto 2014 v trajanju 29 dni in za leto 2015 v trajanju 6 dni. Glede trajanja dopusta za leti 2013 in 2014 med strankama sploh ni bilo sporno. Dopust za leto 2015 pa je toženka odmerila tožnici v sorazmernem delu 6 dni, ker je predvidevala, da bo tožnici delovno razmerje prenehalo z iztekom 60-dnevnega odpovednega roka na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 1. 2015. Tožnica se s takšno določitvijo trajanja dopusta za leto 2015 ni strinjala. Zaradi bolniškega staleža, ki ga je nastopila 13. 3. 2015, ji je na podlagi 3. odst. 116. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) delovno razmerje prenehalo s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. To pa je bilo šele 17. 9. 2015, kar med strankama ni bilo sporno oz. toženka ni prerekala. Zato je tožnica na podlagi 1. odst. 161. čl. ZDR-1 utemeljeno vztrajala, da ji je za leto 2015 pripadal sorazmerni del dopusta za 8 mesecev trajanja delovnega razmerja, torej 19 dni. Toženka tudi tega dejstva ni nikjer prerekala, ne v postopku pred prvostopnim sodiščem, ne v pritožbi. Glede na navedbe obeh strank v tožbi in odgovoru na tožbo med njima tudi ni bilo sporno, da je tožnica v celoti izrabila dopust za leti 2013 in 2014, ne pa dopusta za leto 2015.

7. Toženka v pritožbi v nasprotju z zgoraj navedenim trdi, da je tožnica del dopusta za leto 2015 izkoristila. Gre za pritožbeno novoto, ki pa skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP ni dopustna. Sicer pa toženka za takšno trditev tudi ni predložila nobenega dokaza. Poleg tega je ta trditev tudi neutemeljena in v nasprotju z že predloženimi listinskimi dokazi v spisu. Iz plačilnih list za obdobje december 2014 - marec 2015 (A8) je namreč razvidno, da je tožnica v tem obdobju izrabila skupaj 54 dni dopusta, kar se ujema s trditvami obeh strank, da je tožnica v tem času izrabila 25 dni dopusta za leto 2013 in 29 dni dopusta za leto 2014.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi tožnica neizrabljeni dopust za leto 2015 lahko izrabila v času pred nastopom bolniškega staleža 13. 3. 2015, če bi za izrabo dopusta zaprosila. Toženka je v odredbi za koriščenje dopusta z dne 19. 1.2015 (A6) sama zapisala, da je tožnica na podlagi pravnomočne sodbe ponovno nastopila delo 25. 12. 2014 (praznik), nato pa od 29. 12. 2014 dalje že izrabljala dopust. To izhaja tudi iz že omenjenih plačilnih list (A8), iz katerih izhaja, da je bila ves čas do 12. 3. 2015 na dopustu, in sicer zaradi koriščenja neizrabljenega dopusta za leti 2013 in 2014. Do nastopa bolniškega staleža 13. 3. 2015 torej dopusta za leto 2015 sploh ni mogla nastopiti in je ta v celotnem trajanju 19 dni tudi ostal neizrabljen, saj je bila tožnica od 13. 3. 2015 dalje do prenehanja delovnega razmerja neprekinjeno v bolniškem staležu, kot to izhaja iz odločbe ZZZS (A7).

Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da skladno s 7. čl. Direktive 2003/88/ES in 164. čl. ZDR-1 tožnici pripada nadomestilo za neizrabljeni dopust, saj ga iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti do izteka pogodbe o zaposlitvi.

9. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka in plačila sodne takse. Ker je tožnica v pravdi v celoti uspela, ji je toženka na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna povrniti njene pravdne stroške. Ker je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks, je to takso na podlagi 2. in 3. odst. 15. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) dolžna plačati toženka.

10. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154 in čl. 165/1 ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 161, 161/1, 164.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMzQ2