VDSS Sodba Pdp 108/2017

Jedro

Predmet spora je redna odpoved iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2016, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik. Ključna okoliščina za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi je, da mu je tožena stranka že 22. 9. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga, za isto delovno mesto, identične vsebine, le datum odpovedi je spremenjen. Enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova zakonito odpovedati. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2016 nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati delovno razmerje, skupaj s plačo in drugimi prejemki, kot če bi delala, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 745,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 172,13 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 nezakonita in se razveljavi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, tako da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati delovno razmerje, skupaj s plačo in drugimi prejemki, kot če bi delala. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da mu je tožena stranka z odpovedjo z dne 2. 3. 2016 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015, ki pa je bila pred tem že predmet odpovedi z dne 22. 9. 2015. Tožena stranka je 18. 9. 2015 ukinila delovno mesto skladiščnik, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015. Med strankama ni sporno, da odpoved z dne 22. 9. 2015 ni bila razveljavljena in da odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta skladiščnik ni bila in niti ni mogla biti ustno podaljšana. Tudi ni sporno, da je bilo tožniku po vročitvi prve odpovedi naročeno, naj nadaljuje z delom v skladišču, kjer pa je lahko delal le kot pomožni delavec v skladišču, saj je bilo to edino sistemizirano delovno mesto v skladišču. Druga odpoved bi se torej lahko nanašala kvečjemu na to delovno mesto, ne pa na delovno mesto skladiščnik, ki je bilo ukinjeno že 18. 9. 2015 in je bilo v zvezi s tem že predmet prve odpovedi. Ni možno še enkrat odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki že na podlagi predhodne odpovedi ne velja več. Poleg tega pa pritožba še navaja, da je tožena stranka istega dne, ko je tožniku vročila odpoved z dne 2. 3. 2016, zaposlila novega delavca A.A., ki je nadaljeval z opravljanjem istega dela, kot ga je opravljal tožnik. A.A. je kot priča potrdil, da je najprej šest mesecev delal isto kot pred tem tožnik (prevzem in izdajanje blaga, urejanje skladišča), nato pa je občasno delal tudi na polnjenju avtomatov in opravil kakšen prevoz. Ta zadnji čas niti ni pomemben, za presojo poslovnega razloga je pomembnejši čas podaje odpovedi. Ne drži, da je odpoved z dne 22. 9. 2015 ustno razveljavljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet spora je redna odpoved iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2016, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015 za delovno mesto skladiščnik, sklicujoč se pri tem na ukinitev tega delovnega mesta (zaradi spremenjenega obsega delovnih opravil posameznih delovnih mest, povečanja učinkovitosti izvajanja nalog posameznih delovnih mest). Ključna okoliščina za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi je ravno v tem, za kar se vseskozi zavzema tožnik, da mu je tožena stranka že 22. 9. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga, za isto delovno mesto, skratka, identične vsebine, le datum odpovedi je spremenjen.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi sklepa z dne 18. 9. 2015 res ukinila delovno mesto skladiščnik, dela tega delovnega mesta pa razporedila na delovno mesto pomožni delavec v skladišču in na delovno mesto oskrbovalec prodajnih avtomatov. Četudi je tožnik po podani odpovedi z dne 22. 9. 2016 še naprej ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni mogoče šteti, da sta stranki sporazumno ustno razveljavili odpoved z dne 22. 9. 2015 in da je posledično še nadalje ostala v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015, kot je napačno razlogovalo sodišče prve stopnje. Ključna je le okoliščina, pri kateri vztraja tožnik, da enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova zakonito odpovedati.

8. Tožena stranka niti ni podala preklica odpovedi, da bi prišlo v poštev raziskovanje, ali se je tožnik s preklicem odpovedi strinjal ali ne. Enostranski preklic odpovedi s strani delodajalca, ne da bi delavec s tem soglašal, namreč nima učinka. Tožnik je sklenitev sporazuma o razveljavitvi odpovedi zanikal. V izpovedih zakonite zastopnice tožene stranke ter priče B.B., ki ju poudarja sodišče prve stopnje, pa prav tako ni nobene podlage za ugotovitev sporazumne razveljavitve odpovedi. Zakonita zastopnica tožene stranke in navedena priča namreč nista izpovedali o kakršnihkoli okoliščinah sklepanja sporazuma o razveljavitvi odpovedi s tožnikom, ampak le o okoliščinah pri toženi stranki, zaradi katerih je tožnik nadaljeval z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Zakonita zastopnica je pri tem sicer uporabila dikcijo, da so razveljavili odpoved, vendar pa je bilo to v kontekstu, ko je govorila o ravnanju tožene stranke, ne o sklepanju sporazuma s tožnikom o razveljavitvi odpovedi. Tudi priča B.B. (kadrovnica pri toženi stranki) je izpovedala le o tem, da prva odpoved ni nikoli zaživela, ker se je nadaljevalo delovno razmerje s tožnikom do marca 2016. Vendar, kot rečeno, nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ne daje podlage za zaključek o sklenitvi sporazuma, zaradi katerega odpoved z dne 22. 9. 2015 ne bi učinkovala. Posledično je odpoved z dne 2. 3. 2015 nezakonita.

9. Že v navedeni zmotni uporabi materialnega prava je zadostna podlaga za ugoditev tožnikovi pritožbi. Vseeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se je tožnik že v postopku na prvi stopnji v zvezi s časom, ko je ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki po podani odpovedi z dne 22. 9. 2015, utemeljeno skliceval na 17. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem lahko delovno razmerje obstoji tudi, če pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki. Tudi v pritožbi navaja, da bi lahko šlo (glede na to, da je bilo delovno mesto skladiščnik ukinjeno) za izvajanje nalog delovnega mesta pomožni delavec v skladišču (ki je bilo edino še preostalo delovno mesto, vezano na skladišče). Vendar pa se izpodbijana odpoved z dne 2. 3. 2015 ne nanaša na to delovno mesto. Pa tudi, če se bi se nanašala na to delovno mesto, ne bi bilo možno ugotoviti zakonitosti odpovedi oziroma poslovnega razloga v smislu prenehanja potrebe po delu (89. člen ZDR-1), saj je tožena stranka na to delovno mesto že 10. 3. 2016 zaposlila A.A., ta pa je kot priča potrdil, da je nadaljeval z opravljanjem dela, kot ga je pred tem opravljal tožnik.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (165. člena ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka (154., 155. člen ZPP). Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo: za sestavo tožbe 300 točk, za sestavo treh pripravljanih vlog 3 x po 225 točk, za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk ter na drugem naroku za glavno obravnavo 150 točk, še z urnino 200 točk, kar skupno znaša 1.625 točk oziroma (glede na vrednost točke 0,459) 745,86 EUR.

12. Ker je tožnik s pritožbo uspel, krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbe - 375 točk oziroma 172,13 EUR s pp (154. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010