VSL sodba I Cpg 158/2014

Jedro

Dolžnik v razmerju do odstopnika lahko uveljavlja v pobot tako terjatve, ki jih ima do prevzemnika, kot tudi tiste, ki jih ima do odstopnika, pri tem pa ni pomembno, kdaj poda pobotno izjavo, ne more pa pobotati terjatev, ki jih pridobi do odstopnika po obvestilu o pobotu. Pobotna izjava ne pomeni razpolaganja s terjatvijo, temveč gre za način prenehanja obveznosti – terjatve.

Tudi če je terjatev kreditodajalcev priznana in ugotovljena v stečajnem postopku, porok do plačila ne pridobi terjatve do glavnega dolžnika, temveč je ves čas upnik te terjatve prvotni upnik, ki se lahko poplača od glavnega dolžnika ali od poroka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 17.827,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2012 do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.001,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa sama nosi svoje pravdne stroške.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 648,80 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 17.827,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2012 do plačila (1. točka) in zahtevo za povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka), (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.221,95 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da terjatev M. R. do tožene stranke, ki je bila v izvršilnem postopku prenesena tožeči stranki v izterjavo, ni prenehala zaradi pobota s terjatvijo tožene stranke do M. R., ker je bila izjava o pobotu dana po rubežu terjatve; vendar pa zaradi posebnih pravil razdelitve stečajne mase terjatev M. R. do tožene stranke sploh še ni nastala, bila je sicer ugotovljena, vendar ta še ni pridobil pravice do plačila, saj še ni prišlo do končne razdelitve stečajne mase, zaradi česar te pravice ni pridobila niti tožeča stranka. Zato je zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in ga je zavrnilo.

6. Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi navaja, da je že v tožbi navedla, da je terjatev, ki jo vtožuje, vsebovana v končnem načrtu prve prednostne razdelitve, o tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Čim je terjatev vsebovana v končnem načrtu prve prednostne razdelitve in s tem tudi v sklepu o prvi prednostni razdelitvi splošne stečajne mase (oba se objavita hkrati), pa gre za pomembno okoliščino pri presoji vtoževane terjatve. S sklepom o katerikoli razdelitvi se namreč stečajnemu dolžniku naloži plačilo terjatev (353. in 368. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). S tem, ko se ni opredelilo do pomembnih (in tudi nespornih) dejstev, je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožena stranka navedbam tožeče stranke glede prednostne razdelitve ni nasprotovala, zaradi česar se ta dejstva štejejo za priznana. Ker tako dejansko stanje ni sporno in je glede tega potrebno le pravilno uporabiti materialno pravo, je višje sodišče ocenilo, da lahko to kršitev samo odpravi (1. odstavek 354. člena ZPP).

8. Terjatev M. R. do tožene stranke je vsekakor nastala in je tudi že zapadla, kar izhaja že iz tega, da jo je ta prijavil v stečajnem postopku in mu je bila v celoti priznana ter je po neprerekanih trditvah tožeče stranke vsebovana v končnem seznamu preizkušenih terjatev in sklepu o preizkusu terjatev (1. odstavek 362. člena ZFPPIPP). Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta terjatev še ni nastala. Čeprav je pravilno stališče, da za razdelitev stečajne mase veljajo posebna pravila, pa je v obravnavanem primeru že nastopila tudi dolžnost tožene stranke, da plača terjatve, vsebovane v sklepu o prvi prednostni razdelitvi splošne stečajne mase (368. člen ZFPPIPP). Terjatev M. R. do tožene stranke, ki po neprerekanih trditvah predstavlja prednostno terjatev, vsebovano v sklepu o prvi prednostni razdelitvi, je bila v izvršilnem postopku tožeči stranki prenesena v izterjavo. Zato iz tega razloga tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti – če terjatev M. R. do tožene stranke še vedno obstaja, jo mora tožena stranka plačati tožeči stranki (ob tem, da iz predloženih listin tudi izhaja, da tožena stranka po sklepu o razdelitvi R. ni ničesar plačala, temveč ga je z dopisom z dne 10.10.2012 obvestila, da tega zaradi pobota ne bo storila – priloga A4).

9. Glede na zgoraj navedeno je potrebno nadalje ugotoviti, ali je ta terjatev morda prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke.

10. Obrazložitev sodišča prve stopnje je pravilna v delu, ko razlaga, da s sklepom o prenosu terjatve na upnika v izvršilnem postopku nastanejo enaki učinki kot v primeru pogodbenega odstopa terjatve oziroma cesiji. Vendar pa te učinke napačno razlaga, pri čemer že napačno povzame 421. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta v 2. odstavku namreč določa, da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku (terjatve) poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop; to določilo torej ne določa, da so morali biti ti ugovori že tudi uveljavljeni do obvestila o odstopu terjatve. To pa pomeni, da dolžnik proti prevzemniku ohranja vse pravice, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku, saj se zaradi cesije terjatve, pri kateri dolžnik ne sodeluje, njegov položaj ne sme poslabšati – gre za nevtralnost njegovega pravnega položaja (o tem tudi dr. Miha Juhart v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga – komentar členov 421 in 315). Pri tem 315. člen OZ še določa, da dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih do obvestila o odstopu lahko pobotal z odstopnikom (1. odstavek 315. člena OZ), pa tudi tiste, ki jih je do odstopnika pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, vendar le, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim (2. odstavek 315. člena OZ). Iz teh določil torej izhaja, da lahko dolžnik v razmerju do odstopnika uveljavlja v pobot tako terjatve, ki jih ima do prevzemnika, kot tudi tiste, ki jih ima do odstopnika, pri tem pa ni pomembno, kdaj poda pobotno izjavo, ne more pa pobotati terjatev, ki jih pridobi do odstopnika po obvestilu o pobotu. Pobotna izjava ne pomeni razpolaganja s terjatvijo, temveč gre za način prenehanja obveznosti – terjatve. Zato ni pomembno, da je tožena stranka pobotno izjavo podala po tem, ko je bila obveščena o rubežu terjatve M. R. do nje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v obrazložitvi navedlo, da s trenutkom obvestila o odstopu terjatve dolžnik ne more več podati učinkovite pobotne izjave. V kolikor je tako obstajala terjatev tožene stranke do M. R., je terjatev zaradi pobota prenehala. Zato je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka treba v nadaljevanju še ugotoviti, ali je imela tožena stranka v času podaje pobotne izjave in nastopa dolžnosti plačila terjatev do M. R.

11. Po trditvah tožene stranke ima terjatev do M. R. zato, ker je kot porok dolžna plačati njegove obveznosti štirim kreditodajalcem in je v stečajnem postopku ta terjatev R. kreditodajalcev tudi priznana. To stališče pa nima podlage v zakonu. Tožena stranka je R. obveznosti kreditodajalcem dolžna plačati kot porok. V takem primeru pa na poroka preide le terjatev, ki jo je ta namesto glavnega dolžnika poravnal upniku (1018. člen OZ). Šele s trenutkom plačila tako pride do spremembe upnika v razmerju do glavnega dolžnika in takrat porok do višine plačanega zneska postane upnik glavnega dolžnika. Dejstvo, da je porok – tožena stranka – v stečaju, pri tem ničesar ne spremeni. Tudi če je terjatev kreditodajalcev priznana in ugotovljena v stečajnem postopku, porok do plačila ne pridobi terjatve do glavnega dolžnika, temveč je ves čas upnik te terjatve prvotni upnik, ki se lahko poplača od glavnega dolžnika ali od poroka. Drugačna razmišljanja tožene stranke so tako napačna in brez podlage v zakonu. Šele ko bo karkoli kot porok tudi plačala, bo pridobila terjatev do M. R. To pa tudi pomeni, da glede na to, da iz navajanj tožene stranke izhaja, da kreditodajalcem ni še nič plačala, vsaj ne do trenutka, ko bi M. R. morala plačati njegovo prednostno terjatev, ni imela terjatve do M. R., s tem pa ni bilo vzajemnosti terjatev in zato do pobota ni moglo priti (311. člen OZ v zvezi s 315. členom OZ).

12. Tožena stranka bi tako morala plačati M. R. njegovo terjatev, vsebovano v sklepu o prvi prednostni razdelitvi, kar pa pomeni, da jo mora zaradi prenosa te terjatve na tožečo stranko, kar je bilo storjeno v izvršilnem postopku, plačati tožeči stranki. S tem pa se izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 17.827,34 EUR utemeljen; ker je tožena stranka v zamudi s plačilom, mora na podlagi 378. člen OZ tožeči stranki plačati tudi zamudne obresti.

13. Ker je tako sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, relevantno dejansko stanje pa med pravdnima strankama ni bilo sporno, je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (1. odstavek 354. člena in 5. alineja 358. člena ZPP).

14. Zato je moralo tudi odločiti o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela tako z zahtevkom kot s pritožbo, zato je na podlagi 154. in 155. člena ZPP upravičena do povračila stroškov za oba postopka, tožena stranka pa bo morala sama nositi svoje stroške. Stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranih stroškovnikih.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 99/2017
• VSL sodba I Cpg 1358/2014
• VSL sodba I Cpg 64/2011