VSL sodba I Cpg 64/2011

Jedro

Posebna ureditev pobotanja v povezavi s cesijo določa upravičenost dolžnika (tožene stranke), da s prevzemnikom terjatve pobota terjatev, ki jo ima do odstopnika (tožeča stranka).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v 1. točki izreka za besedilom „Ugotovi se obstoj terjatve družbe S. d.o.o.“ doda besedilo „do tožene stranke“,

- v 4. točki izreka za besedilom „Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke“ doda besedilo „do tožeče stranke“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo:

- ugotovilo obstoj terjatve družbe S. d.o.o. v višini 195.581,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (1. točka izreka),

- tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem se od tožene stranke zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov (2. točka izreka),

- ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 14.194,16 EUR (3. točka izreka),

- ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 71.335,57 EUR (4. točka izreka),

- pobotalo terjatvi v višini 14.194,16 EUR (5. točka izreka),

- toženi stranki je naložilo, da mora družbi S. d.o.o. plačati 195.581,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila (6. točka izreka),

- toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 7.282,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

2. Tožena stranka je sodbo s pravočasno pritožbo izpodbijala v 1., 4., 6. in 7. točki izreka, pri čemer je uveljavljala pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožeče stranke sta vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopne sodbe. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve družbe S. d.o.o. v višini 195.581,79 EUR, ne da bi določilo, kdo je dolžnik te terjatve. Enako je v 4. točki izreka ugotovilo, da terjatev tožene stranke v višini 71.335,57 EUR ne obstoji, ne da bi določilo dolžnika. Po mnenju pritožnice gre za nejasnost izreka prvostopne sodbe, zaradi česar je ta nerazumljiv in pomanjkljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pomanjkljivost, ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo lahko sodišče druge stopnje glede na njeno naravo po prvem odstavku 354. člena in prvem odstavku 347. člena ZPP samo odpravi, ob uporabi pravila argumentum a contrario brez glavne obravnave, saj ta za odločitev ni potrebna. Po določilu tretjega odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe obsega med drugim odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP). Pri tem pa je terjatev dovolj določena le, če sta določena tudi upnik in dolžnik terjatve. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka med postopkom na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 29. 08. 2008 prenesla na S. d.o.o. terjatev, ki jo je s tožbo uveljavljala, in sicer kot izvajalec zoper toženo stranko kot naročnika na podlagi pogodbe št. 157/03 z dne 28. 10. 2003 (Hotel X.) in pogodbe št. 357/05-G z dne 04. 08. 2005 (Trgovski center Y.). Po prenosu terjatve je tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala, naj tožena stranka vtoževani znesek plača prevzemniku terjatve (stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke S. d.o.o.). Tožena stranka pa je v pobot vtoževani terjatvi uveljavljala napram tožeči stranki dva zahtevka iz naslova pogodbene kazni in nadomestne izpolnitve po pogodbi št. 357/05-G (Trgovski center Y.). Posebna ureditev pobotanja v povezavi s cesijo določa upravičenost dolžnika (tožene stranke), da s prevzemnikom terjatve (S. d.o.o.) pobota terjatev, ki jo ima do odstopnika (tožeča stranka). Po določilu 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (prvi odstavek cit. člena). Ker je do odstopa terjatve prišlo šele v času teka te pravde, ni dvoma, da je tožena stranka upravičena pobotati svojo terjatev do tožeče stranke s prevzemnikom terjatve S. d.o.o. Navedeno pobotanje je celo v korist tožene stranke, ki uveljavlja postopkovno kršitev v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v 1. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve družbe S. do tožene stranke v višini 195.581,79 EUR z obrestmi in v 4. točki izreka obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 71.335,57 EUR. Posledica teh ugotovitev je v neizpodbijani 5. točki izreka izvedeno pravdno pobotanje v višini 14.194,16 EUR. S stališča pobotanja gre za odstop od pogoja vzajemnosti, s stališča cesije pa za ohranjanje nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. S pobotanjem je dolžnik prost obveznosti proti prevzemniku terjatve (Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 404).

6. Ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopne sodbe ne da preizkusiti, ker obstoji nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je sodišče prve stopnje dosodilo plačilo v znesku 195.581,79 EUR z obrestmi, čeprav je bilo plačilo delno dogovorjeno z boni, delno s kompenzacijo v materialu, delno pa z virmanom. Pritožnica ni izrecno navedla v pritožbi, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala kvečjemu bone oziroma kompenzacijo, pač pa je očitala zgolj nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Ne gre za nasprotje, če se pritožnica ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Glede kompenzacije je tudi sicer pogodbeno določilo, na katerega se opira pritožnica, nedoločno in kot tako neupoštevno. Ni namreč razvidno, za kakšno kompenzacijo naj bi šlo, niti med katerimi strankami niti za kakšen znesek. Glede na to je toženčev ugovor glede kompenzacije nesklepčen. Pogodbeno določilo o poravnavi z boni Y. pa se nanaša na procent potrjenega nespornega dela mesečne situacije, tožena stranka pa ni pojasnila, kolikšen del mesečne situacije je bil nesporen, koliko je bilo kompenziranega in kolikšen del odpade na končni obračun, za katerega pa iz pogodbe ni razvidno, da bi se plačeval z boni ali kompenzacijami. Zato iz toženčevih navedb ni bilo mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu naj bi bila tožena stranka upravičena terjatev izpolniti z boni oziroma kompenzacijami. Zato je tudi ugovor glede bonov Y. nesklepčen. Toženi stranki gre torej plačilo v denarnih sredstvih. Končno je tudi s potrditvijo končne situacije tožena stranka pristala na plačilo brez bonov (prim. zapisnik o končnem obračunu izvršenih del na objektu X. z dne 11. 02. 2005 - priloga A11). Podpisu zapisnika ob končnem obračunu izvršenih del na objektu Trgovski center Y. (priloga B10) pa se je upirala le zaradi neusklajenosti zneskov, ni pa uveljavljala plačila z boni (prim. odprte postavke z dne 11. 08. 2006 - priloga B12).

7. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da je prišlo do nadomestne izpolnitve v zvezi s predložitvijo bančne garancije F. d.d. namesto A. d.d. (vsebinsko neustrezne). Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je sprejela predloženo bančno garancijo in je tožeči stranki ni nikoli vrnila z zahtevo po drugi bančni garanciji, soglašala s takšno izpolnitvijo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sklepalo iz zapisnika o končnem obračunu izvršenih del (priloga A11 in B10), da tožena stranka ni napačnih jamstev pravočasno notificirala, saj iz teh listin izhaja le splošna garancijska zaveza tožeče stranke.

8. Če pogodbena stranka ponudi izpolnitev, ki ima napake, ima druga (pogodbi zvesta) stranka pravico:

- bodisi odkloniti takšno izpolnitev in zahtevati pravilno izpolnitev

- bodisi jo sprejeti kot izpolnitev z napakami in uveljaviti ustrezne jamčevalne sankcije (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 324).

Kot že rečeno, se sodišče druge stopnje pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da je tožena stranka soglašala z nadomestno izpolnitvijo. Prav tako ni pravočasno notificirala napake v izpolnitvi.

9. Tožena stranka tudi ni ovrednotila eventuelnega zmanjšanja pogodbene cene zaradi (ne)predložitve (napačnih) garancij, zato je v tem pogledu njen ugovor nesklepčen, v kolikor bi z njim uveljavljala znižanje cene zaradi nepravilne izpolnitve.

10. Če pa pritožnica z navedbami o pridržanju bančne garancije meri na pridržno pravico, je treba pojasniti, da po drugem odstavku 262. člena OZ upnik ne more pridržati dokaznih listin, ki jih ni mogoče dati naprodaj, torej tudi bančne garancije ne.

11. Poleg tega je treba upoštevati, da je glavna obveznost tista, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke storitev (izvršitev v pogodbi določenega dela). Vse ostale obveznosti tožeče stranke v pogodbi (tako tudi izročitev bančnih garancij) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva (prim. VSL sodba I Cpg 127/2011).

12. Glede na navedene materialnopravne zaključke pritožnica neutemeljeno vztraja pri zaslišanju prič. Tudi s temi dokazi tožena stranka ne bi pripomogla k drugačni odločitvi sodišča.

13. Pritožnica vztraja pri trditvah, s katerimi že v postopku na prvi stopnji ni uspela, da ni bil upoštevan dobropis št. 250052, kakor tudi ne zavrnitev računa št. 260300 s strani investitorja, zaradi česar je bil izdan zmanjšan račun. Sodišče prve stopnje je te njene trditve zavrnilo, kar sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno in se sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče je svojo dokazno oceno podprlo z ugotovitvami, da je bilo preprojektiranje projekta izključno v interesu tožene stranke, zato ni logično, da bi ga naročila tožeča stranka sama v svojem imenu za svoj račun. Nasprotno, življenjsko sprejemljiv je zaključek, da je tožeča stranka delala po naročilu in za račun tožene stranke. Pritožnica je mnenja, da je zaključek prvostopnega sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca, vendar je nasprotje zgolj navidezno. Sodišče sledi mnenju izvedenca, ko ta odgovarja na strokovna vprašanja, zaradi katerih ga je imenovalo. Dokazna ocena in materialnopravni zaključki pa so stvar sodišča in ne izvedenca. Ocena, ali gre za „pogodbo na ključ“ tako ne more biti predmet izvedenskega mnenja.

14. Pritožbena navedba, da je tožena stranka višino v pobot uveljavljane terjatve primerno utemeljila, ostaja na ravni pavšalnega očitka, ki mu sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Tožena stranka je predložila zgolj dokazne listine (račune) brez ustrezne trditvene podlage, kaj konkretno te listine predstavljajo. Niti zneskovno se seštevek ne ujema z v pobot uveljavljanim zneskom iz naslova nadomestne izpolnitve. Zato ji iz tega naslova ne gre več, kot ji je priznala tožeča stranka in posledično tudi sodišče.

15. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka zaradi nepravilne bančne garancije ni prekludirana s prepozno uveljavitvijo pogodbene kazni. Kot je obrazloženo že zgoraj, je predložitev bančne garancije postranska obveznost tožeče stranke in eventuelna nepravilna izpolnitev te obveznosti ne more imeti takih učinkov, kot jih uveljavlja tožena stranka. Tožena stranka bi pogodbeno kazen morala uveljavljati najpozneje z zapisnikom o končnem obračunu, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, razen v delu, v katerem je bilo treba sodbo delno spremeniti, kar je obrazloženo že zgoraj. Ker v preostalem niso podani niti uradoma upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v presežku zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ter tretjega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato ji pritožbeni stroški ne gredo. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 99/2017
• VSC Sklep Cpg 210/2017
• VSL sodba I Cpg 1358/2014