VSL sodba I Cp 802/2016

Jedro

Že prvostopenjsko sodišče je v sklepnem delu 10. točke svoje obrazložitve navedlo, da bi tudi ob odsotnosti zavarovalne pogodbe tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek lahko utemeljevala (in ga tudi je) na podlagi določb o cesiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 142511/2014 z 24. 10. 2014 ohranilo v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter tožencu v plačilo naložilo 783,09 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne drži, da ni prerekal razmerja med Banko in tožečo stranko, saj je to navedel v četrtem odstavku 2. točke pripravljalne vloge. Dokazno breme o tem razmerju je na tožeči stranki, ki zavarovalne pogodbe ni predložila, zato ne more zahtevati tistega, za kar trdi, da je zanj pri Banki plačala. Ker to razmerje ni obstajalo, je pravno neodločilno, ali je želel zavarovanje kredita ali ne. Toženčeva želja, pri čemer ne izhaja, pri kateri zavarovalnici naj se zavarovanje uredi, ne pomeni ničesar, sploh pa ne dokazuje razmerja med tožečo stranko in Banko. Ker ga tožeča stranka ni izkazala, je pravno neutemeljen zaključek, da je ta imela interes za izpolnitev toženčeve obveznosti. Sodišče je v nasprotju s pravili pravdnega postopka, z razpravnim načelom in načelom kontradiktornosti, napravilo zaključke o obvestilih tožencu o cesiji. Tožeča stranka ni navedla, da toženec banke ni obvestil o spremembi bivališča. Navaja še, da je sodišče nepravilno zavrnilo toženčev ugovor glede višine. Iz dopisa Banke izhaja, da tožeča stranka jamči zgolj do 3.500,00 EUR, zato je lahko tožbeni zahtevek utemeljen le do tega zneska. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je trdila, da je toženec pri Banki, d. d., zaprosil za izredni limit. Ker toženec do banke ni izpolnjeval svojih obveznosti, je banka limit ukinila, vse kartice blokirala, nato pa pri tožeči stranki, pri kateri je imela za tovrstne primere sklenjeno zavarovanje, vložila zahtevek, ki ga je tožeča stranka tudi poravnala. Tožeča stranka je še trdila, da je z izplačilom zavarovalne vsote postala novi upnik, o čemer je obvestila tudi toženca.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je v svoji vlogi z dne 25. 2. 2016 (točka II, četrti odstavek) ustrezno prerekal obstoj zavarovalnega razmerja med banko in tožečo stranko. Gre za odgovor na navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v dopolnitvi tožbe, in jih ni mogoče razumeti drugače, kot prerekanje obstoja tega razmerja, pa čeprav se izrazi z besedami „Tožeča stranka tako ni izkazala, da med Banko, d. d., in tožečo stranko obstaja pravno razmerje ...“. Vendar nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Že prvostopenjsko sodišče je v sklepnem delu 10. točke svoje obrazložitve navedlo, da bi tudi ob odsotnosti zavarovalne pogodbe tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek lahko utemeljevala (in ga tudi je) na podlagi določb o cesiji. Tožeča stranka je namreč že v tožbi navedla, da ji je banka odstopila terjatev, za svojo trditev pa je predložila tudi dokaz (priloga A 12). Tožbeni zahtevek ima torej vso potrebno materialno podlago v 417. členu in naslednjih OZ. Tožeča stranka je zatrjevala, sodišče pa ugotovilo vsa odločilna dejstva po tej podlagi, zato so očitki o obstoju procesnih kršitev neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bil toženec o cesiji obveščen (11. točka obrazložitve), sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ne-obvestitev dolžnika ne vpliva na sámo veljavnost cesije, temveč zgolj na to, komu lahko dolžnik svojo obveznost veljavno izpolni. Da jo je že izpolnil banki, toženec ni trdil, torej je njegov ugovor, da o odstopu ni bil obveščen, pravno nepomemben.

9. Odstop terjatve na toženčev položaj ne vpliva, saj ima toženec tudi ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti banki (drugi odstavek 421. člen OZ). Edini ugovor v tej smeri je bil njegov ugovor glede domnevno limitiranega zneska cesije, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Iz dopisa banke z 22. 11. 2013 ne izhaja, da bi tožeča stranka banki jamčila le do višine 3.500,00 EUR, kar je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki svoje obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 388/2013
• VSL sodba I Cpg 199/2012
• VSL sklep I Cpg 1498/2014