VSL sodba I Cpg 388/2013

Jedro

Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil, umanjkalo pa je tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 175815/2010 z dne 7.12.2010 v veljavi v prvem odstavku izreka za 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 EUR od 9.7.2010 dalje do plačila in od zneska 15.000,00 EUR od 13.9.2010 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za 218,79 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti v 15-tih dneh njene pravdne stroške v znesku 1.544,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot cesionar uveljavlja zoper toženo stranko kot cesusa na podlagi dveh tripartitnih cesijskih pogodb z dne 28.5.2010 in z dne 12.7.2010 odstopljene terjatve cedenta – družbe G. d. o. o. do tožene stranke. Tožena stranka je bila kot cesus sopodpisnica cesijskih pogodb, družba G. d. o. o. cedent svojih terjatev do tožene stranke, tožeča stranka pa prevzemnik oziroma cesionar teh terjatev. Tožena stranka je bila torej z odstopom terjatev seznanjena že ob sklenitvi obeh cesijskih pogodb. Prvostopenjsko sodišče je po presoji obeh cesijskih pogodb ugotovilo, da je cedent tožeči stranki kot cesionarju odstopil svoje terjatve do tožeče stranke v višini 3.000,00 EUR in 15.000,00 EUR, torej ni ugotovilo, da je odstopil bodoče terjatve do tožene stranke, kot to zatrjuje v prvostopenjskem postopku tožena stranka.

6. Pritožbena trditev, da je tožena stranka podpisovala cesijske pogodbe, še preden je dejansko nastalo veljavno temeljno obligacijsko razmerje med cedentom in cesusom, ne vzdrži resne presoje. Pritožnik je v prvostopenjskem postopku sam zatrjeval (in to navaja tudi v pritožbi), da se cesijske pogodbe navezujejo na gradbeni projekt, v katerem je bila družba G. d. o. o. (ki v cesijskih pogodbah nastopa kot cedent) izvajalec gradbenih del, tožena stranka pa nosilec gradbenega dovoljenja, investitor in vodja gradbenega inženiringa oziroma lastnik projekta. Veljavno obligacijsko razmerje med izvajalcem del in toženo stranko kot investitorjem je torej nastalo že s sklenitvijo gradbene pogodbe.

7. Po prvem odstavku 421. člena OZ ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, skladno z drugim odstavkom istega člena pa lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop.

8. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku sama navajala, da je delo po gradbeni pogodbi nekaj časa nemoteno potekalo. V naravi same gradbene pogodbe, ki terja daljši čas izvedbe del in je povezana z velikimi stroški je, da naročnik oziroma investitor plačilo za opravljeno delo ne izvrši šele po končanju del, pač pa se izvedena dela plačujejo na podlagi začasnih situacij in končne situacije.

9. Za presojo, ali je imela tožena stranka do sklenitve tripartitnih cesijskih pogodb, torej do 28.5.2010 in do 12.7.2010 kakšne ugovore v zvezi z (dotlej delno) izvršenim poslom zoper odstopnika, pa ne zadostuje zgolj trditev toženca, da je ob zaključku del in pripravi končnega obračuna ugotovil preplačilo del, zaradi česar naj bi imel utemeljen ugovor zoper plačilo po navedenih dveh cesijskih pogodbah. Pritrditi je zato stališču prvostopenjskega sodišča, da ugovor delno neizpolnjene gradbene pogodbe, nanašajoč se na razmerje, v katerem sta cedirani terjatvi nastali, ne izpolnjuje standarda preizkusljivosti, ker tožena stranka ni pojasnila, katerih del oziroma v kakšnem obsegu naj bi cedent del ne opravil. Po presoji pritožbenega sodišča pa je umanjkalo tudi pojasnilo, na katero gradbeno fazo (pred sklepanjem cesijskih pogodb ali po njem), se zatrjevana manjkajoča gradbena dela nanašajo. Le ob tako preciziranih trditvah bi bil sploh mogoč preizkus, ali je ugovor tožene stranke zoper terjatev iz cesijskih pogodb sploh dopusten v smislu drugega odstavka 421. člena OZ in v kolikor bi bil odgovor pozitiven tudi, ali je ugovor utemeljen. Manjkajočih trditev pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni mogoče nadomestiti z izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v 212. členu (vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika), in 213. členu ZPP (dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo), posebej pa še v prvem odstavku 287. člena ZPP (izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo). Ker tožena stranka pravnorelevantnih dejstev ni zatrjevala, je zato neutemeljen pritožbeni očitek neizvedenega dokaznega postopka z izvedencem gradbene stroke, s katerim bi tožena stranka izkazala trditveno podlago in ko naj bi šele izvedenec odgovoril na vprašanja o količini in kvaliteti izvedenih del cedenta ter fazno ugotovil, da je bila sporna „pripoznava dolga“ nerealna.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 802/2016
• VSL sodba I Cpg 199/2012
• VSL sklep I Cpg 1498/2014