VSL sklep I Cp 510/2017

Jedro

Ker so izpovedbe le dokazno sredstvo, s katerim ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev, je takšno ravnanje v nasprotju z razpravnim načelom.

Izpovedbo priče je mogoče upoštevati kot dokaz le glede dejstev, v zvezi s katerimi je bil podan dokazni predlog za njeno zaslišanje.

V primerih kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do ugleda in dobrega imena mora sodišče opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji ter nato vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega.

Sankcije po 178. in 183. členu OZ se medsebojno ne izključujejo, temveč je potrebno v vsakem primeru skrbno presoditi, ali je namen, ki ga zasleduje odškodnina, s prejemom opravičila oziroma preklicem izjave že dosežen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožnici v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v presežku (do zahtevanih 5.000,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženec tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 270,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka (I. in III. točka izreka) pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče pri presoji spornih izjav nekritično sledilo navedbam tožnice, ne da bi upoštevalo celoten kontekst, v katerem so bile izjave dane, ter kako je njegovo opravičilo vplivalo na mnenje naslovnikov. Sodišče je pavšalno navedlo, da naj bi presegel okvire svobode izražanja, ne da bi pravico do svobode izražanja sploh opredelilo in opravilo tehtanje s pravico tožnice do ugleda in dobrega imena. Sodišče je upoštevalo izpovedbi F. P. in J. R., ki nista imeli podlage v navedbah tožnice, s čimer je nedopustno dopolnilo njeno trditveno podlago in kršilo razpravno načelo. F. P. in J. R. nista bila predlagana za zaslišanje o dejstvih, ki jih je sodišče nato ugotavljalo v sodbi. J. R. je bil predlagan zgolj za dokazovanje visoke stopnje zavezanosti tožnice k profesionalnemu opravljanju dejavnosti, F. P. pa glede načina ravnanja toženca pri upravljanju na G. Sodišče je prekoračilo trditveno in dokazno podlago z ugotovitvijo, da naj bi toženec poskušal med strankami tožnice in drugimi ljudmi vzbuditi dvome o zavezanosti tožnice k zakonitemu poslovanju. Nobena od spornih izjav ni bila namenjena potencialnim ali obstoječim strankam tožnice, ampak tožnici oziroma njenim zaposlenim ter nekaterim organom javne oblasti, ki skrbijo za zakonitost delovanja upravnikov in varstvo človekovih pravic. Sporne izjave zato niso mogle pri strankah tožnice in drugih ljudeh vzbuditi dvomov o poslovanju tožnice, s tem pa je izključen njihov vpliv na dogajanje na trgu. Takšne ugotovitve sodišča so bile arbitrarne, protislovne in protispisne. Toženec je v dopisih navajal argumente za sporne očitke. Tožnica ni oporekala resničnosti navedb o zavlačevanju, pasivnosti in ignoranci pri predaji poslovne dokumentacije ob menjavi upravnika, podanih v dopisih. Ker gre za negativna dejstva, sam ne more dokazati, da od tožnice ni prejel odgovora oziroma dokumentacije, medtem ko bi tožnica te trditve zlahka ovrgla. Ker dokazil o izpolnitvi obveznosti ni predložila, je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko le zadoščenje, ne pa prevencija oziroma kaznovanje storilca. Sodišče ni ugotavljalo, kolikšno korist naj bi toženec s spornimi izjavami pridobil, tako da bi lahko določilo mejo, pri kateri se mu podobna dejanja ne bi splačala. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica od toženca primarno zahtevala opravičilo ter dejala, da v primeru podaje opravičila ne bo uveljavljala sodnega varstva. Posledično je z opravičilom pravica tožnice do denarne odškodnine ugasnila. Sodišče bi moralo upoštevati pravila o deljeni odgovornosti, saj je tožnica, ki se ni odzivala na številne zahteve po izročitvi dokumentacije, sama izzvala toženca, da se je na kršitve stanovanjske zakonodaje odzval ostreje in bolj neposredno. Višino odškodnine je sodišče odmerilo arbitrarno, saj ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, ki bi utemeljevali prisojeni znesek. Znesek je močno pretiran, saj tolikšne odškodnine sodišča prisodijo v primerih, ko opravičilo ni bilo dano in so bili posegi v ugled in dobro ime storjeni preko sredstev javnega obveščanja. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je toženec okrnil njen ugled in dobro ime z določenimi navedbami, vsebovanimi v dveh dopisih z 2. 1. 2015, ki sta bila poslana tožeči stranki oziroma njeni uslužbenki M. M., ter v elektronski pošti z 10. 10. 2014, ki jo je toženec naslovil na tožečo stranko ter posredoval v vednost Inšpektoratu za promet, energetiko in prostor, Direktoratu za prostor, Varuhu človekovih pravic, Gospodarski zbornici Slovenije in Zvezi potrošnikov Slovenije. Menila je, da so izjave toženca okrnile njen ugled v slovenskem poslovnem okolju ter bi lahko resno vplivale na njeno poslovanje, saj so pri naslovnikih ustvarile mnenje, da posluje neprofesionalno in nezakonito.

6. Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je 183. člen Obligacijskega zakonika,(1) ki določa, da za okrnitev ugleda ali dobrega imena sodišče pravni osebi prisodi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravica do ugleda in dobrega imena je osebnostna pravica, ki jo pravo priznava tako fizičnim, kot pravnim osebam. Gre za spoštovanje, veljavo posameznika v očeh drugih (t. i. zunanja, objektivna čast). Poleg tega je pri fizičnih osebah predmet varstva tudi njihova čast, kar sodna praksa opredeljuje kot zavest o lastni vrednosti (t. i. notranja, subjektivna čast). Razlikovanje v obsegu varstva med fizičnimi in pravnimi osebami temelji na okoliščini, da pravna oseba kot umetna tvorba nima bioloških lastnosti, ki so potrebne za čustvovanje in za oblikovanje zavesti o lastni vrednosti, zaradi česar pojmovno ni mogoče govoriti o varovanju njene časti. Pravna oseba ima torej le pravico do ugleda in dobrega imena, ki je ločena od pravice do časti in dobrega imena fizičnih oseb, ki so v njej zaposlene. Ker posamezniki, ki so zaposleni v tožeči stranki, v obravnavani zadevi niso nastopali kot tožniki, temveč je bila tožnica le pravna oseba, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje, ali je s spornimi izjavami toženec prizadel čustva oziroma čast fizičnih oseb, ki so v tožeči stranki zaposlene. Njihova osebna prizadetost namreč na pravico tožeče stranke do odškodnine zaradi posega v ugled in dobro ime nima vpliva.

7. Pri pravnih osebah je torej predmet varstva ugled in dobro ime. Do posega v ugled in dobro ime lahko po naravi stvari pride le, če se z žaljivimi očitki seznanijo tudi druge osebe. Drugače je pri fizičnih osebah, katerim načeloma pripada pravica do odškodnine tudi v primeru, ko z nedopustnim ravnanjem drugi niso seznanjeni, torej ko ne pride do posega v ugled posameznika, ampak je prizadeta le njegova čast.(2) Pri pravnih osebah pa za sklepčnost tožbe, ki uveljavlja poseg v njen ugled in dobro ime, ne zadoščajo navedbe, da so bile neresnične ali žaljive trditve posredovane zgolj pravni osebi sami, temveč mora biti pojasnjeno, da so bile posredovane (tretjim) osebam, v očeh katerih je prišlo do zmanjšanja ugleda in dobrega imena pravne osebe. Tožeča stranka je navajala, da je do okrnitve njenega ugleda in dobrega imena prišlo v slovenskem poslovnem okolju.

8. Pritožnik utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo protislovne ugotovitve glede bistvenega vprašanja, kdo se je s spornimi dopisi seznanil. V 20. točki obrazložitve tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec s spornimi zapisi skušal prikazati tožečo stranko kot zaupanja nevredno družbo, s čimer je na trgu med njenimi strankami in drugimi ljudmi, ki so se z zapisi lahko seznanili, objektivno vzbudil dvom v njeno zavezanost k poslovanju z določenimi standardi. Ob odmeri višine odškodnine pa je v 39. točki obrazložitve sodišče nasprotno ugotavljalo, da iz priloge A3 (ki se nanaša zgolj na dopis z 10. 10. 2014) izhaja, da je toženec elektronsko sporočilo poslal le na splošne elektronske naslove državnih organov, s katerimi operirajo osebe, ki s tožečo stranko niso neposredno poslovno sodelovale. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bili naslovniki vseh treh dopisov isti, saj je glede dopisov z 2. 1. 2015 navajala, da sta bila posredovana zgolj njej oziroma njeni uslužbenki, medtem ko naj bi bil elektronski dopis z 10. 10. 2014 posredovan v vednost tudi nekaterim državnim organom. Pojasnila, kako naj bi se z dopisi seznanile tudi stranke tožeče stranke oziroma slovenski poslovni prostor, ni podala. Sodišče prve stopnje bi moralo tako za vsakega izmed spornih dopisov ugotoviti, kdo so bili njegovi naslovniki oziroma kdo se je z njimi seznanil. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma opisano nasprotje med razlogi predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,(3) ki je že sama po sebi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe.

9. Nadalje so utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje na več mestih meša trditveno podlago tožeče stranke z izpovedbo zaslišane priče J. R. in zastopnika tožeče stranke F. P., oziroma njuni izpovedbi upošteva kot del trditvene podlage. Ker so izpovedbe le dokazno sredstvo, s katerim ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev, je takšno ravnanje v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP). To velja tako za ugotovitve glede prizadetosti zaposlenih zaradi toženčevih izjav, odziva javnosti ter pridržka toženca ob podaji opravičila. Glede teh ugotovitev namreč tožeča stranka trditvene podlage ni podala, poleg tega pa drži tudi očitek pritožnika, da imenovana za dokazovanje navedenih dejstev nista bila predlagana. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje jasno razmejiti trditveno podlago strank od izvedenih dokazov ter pri tem upoštevati, da je izpovedbo priče mogoče upoštevati kot dokaz le glede dejstev, v zvezi s katerimi je bil podan dokazni predlog za njeno zaslišanje. Iz tožbe izhaja, da je bilo zaslišanje J. R. predlagano zgolj glede ugotavljanja visoke stopnje zavezanosti tožeče stranke k profesionalnemu opravljanju dejavnosti poslovanja z nepremičninami, zaslišanje F. P. pa glede navedb, da je toženec širil neresnice o poslovanju tožeče stranke v zvezi z upravljanjem nepremičnin na G.

10. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je v izpodbijani sodbi izostalo tehtanje med toženčevo pravico do svobode izražanja in pravico tožeče stranke do ugleda in dobrega imena. Toženec je namreč zanikal, da bi o tožeči stranki širil neresnice. Menil je, da tožena stranka njegovih strokovnih kritik ni prenesla ter ga je zato želela z vložitvijo tožbe utišati. Pravica do svobode izražanja zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS). V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da svoboda izražanja sodi med temeljna načela demokratične družbe in nujne pogoje za njen razvoj, kot tudi za razvoj in samouresničitev vsakega posameznika, zaradi česar ji mora biti v konfliktu človekovih pravic oziroma tehtanju interesov in dobrin dana posebna teža. V primerih kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do ugleda in dobrega imena mora sodišče opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji ter nato vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega. Pri tem mora upoštevati okoliščine primera kot celote, poleg vsebine spornih izjav je pomemben predvsem kontekst, v katerem so bile podane. Nadalje je treba razlikovati med zatrjevanjem dejstev in podajo mnenja. Pri dejstvih je pomembna njihova resničnost; protipravnost ne bo podana, če bo toženec dokazal njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa njihove (ne)resničnosti ni mogoče presojati, temveč je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da pri podaji mnenja ni imel zaničevalnega namena. Poleg tega mora imeti vrednostna sodba vsaj nekaj podlage v dejstvih, da jo je mogoče šteti kot upravičeno kritiko. Pomembno je tudi, ali izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu, ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo, kot tudi vsebina, oblika in posledice spornih izjav.

11. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da je toženec presegel okvire svobode izražanja, ne da bi to pravico vsebinsko opredelilo in obe pravici vrednostno uravnotežilo, upoštevaje pri tem merila in kriterije, ki so se uveljavili v sodni praksi. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb toženca, da je izražal zgolj dopustno strokovno kritiko ravnanja tožeče stranke ter pri tem ni širil neresnic. Obenem bo moralo upoštevati, v kakšnih okoliščinah so bile sporne izjave podane, pri čemer bo moralo vsakega izmed spornih dopisov presoditi celovito in ne zgolj posameznih navedb, iztrganih iz konteksta. Šele če bo na podlagi tako izvedenega vrednotenja ugotovljeno, da je prišlo pri izvrševanju svobode izražanja do prekomernega posega v ugled in dobro ime tožeče stranke, tej v skladu s 183. členom OZ (lahko) pripada pravična denarna odškodnina.

12. V skladu s 183. členom OZ sodišče pravni osebi prisodi pravično denarno odškodnino le, če okoliščine primera to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je namen odškodnine predvsem preventiven, saj naj bi odvračala storilce od ponavljanja enakih nedopustnih ravnanj. Zmotno je prepričanje toženca, da je tudi pri posegih v osebnostne pravice pravne osebe primarni namen odškodnine zadoščenje, pravna oseba namreč zadoščenja ne more občutiti. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice do ugleda in dobrega imena pa je mogoče doseči tudi z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ).

13. Pritožnik zmotno meni, da je zaradi podaje opravičila tožničina pravica do odškodnine v vsakem primeru ugasnila. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se sankcije po 178. in 183. členu OZ medsebojno ne izključujejo, temveč je potrebno v vsakem primeru skrbno presoditi, ali je namen, ki ga zasleduje odškodnina, s prejemom opravičila oziroma preklicem izjave že dosežen. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotiti, da je tožeča stranka v dopisu s 14. 1. 2015 kot ustrezen način odprave nepremoženjske škode predlagala opravičilo, ter dejstvo, da je v tožbi kot razlog za sprožitev sodnega spora kljub opravičilu navedla, da ga toženec ni posredoval vsem naslovnikom. Tožeča stranka ni trdila, da vsebina toženčevega opravičila ne bi bila ustrezna oziroma da naj bi bil že v samem opravičilu izražen pridržek toženca, ki nakazuje, da opravičilo ni bilo mišljeno resno, temveč je zgolj nekonkretizirano navedla, da toženec še vedno širi neresnice o njej. Sodišče prve stopnje je tako z ugotavljanjem, ali je toženec pri podaji opravičila imel resne namene in ali je v opravičilu zaznati pridržek, prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je pomembno predvsem, kakšen učinek je opravičilo imelo na naslovnike – ali je torej kljub opravičilu oziroma preklicu spornih izjav mogoče šteti, da je pri naslovnikih prišlo do okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Napotki za novo sojenje so že vsebovani v zgornji obrazložitvi.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da razlogov, da bi odredilo sojenje pred drugim sodnikom, ni našlo (356. člen ZPP). Ker odločitev o predlogu stranke, da se novo sojenje opravi pred drugim sodnikom, pritožbeno sodišče sprejme v izrek svoje odločbe (s katero razveljavi sodbo (ali sklep) sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje) le v primeru, da presodi, da je utemeljen, o tem v izreku ni odločalo.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): Primerjaj denimo sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2010 s 26. 9. 2011.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2301/2010
• VSL sodba I Cp 106/2014
• VSK Sodba I Cp 276/2017