<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sklep II Kp 38597/2019
ECLI:SI:VSLJ:2021:II.KP.38597.2019

Evidenčna številka:VSL00049560
Datum odločbe:07.05.2021
Senat, sodnik posameznik:Janko Marinko (preds.), Alenka Gregorc Puš (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo - opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitveni namen - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - pravna kvalifikacija - sprememba pravne kvalifikacije - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona

Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je pretirana zahteva v izpodbijanem sklepu, da bi morali biti v opisu dejanja poimensko navedeni upniki in višina njihovih terjatev, saj to ni potrebno niti pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za opravo preiskave oškodovanke kot tožilke Kmetijske zadruge ... z. o. o. zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Odločilo je še, da je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke osumljenca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke iz vseh razlogov po 370. členu v povezavi s 403. členom ZKP. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in „sprejme sklep o uvedbi preiskave oziroma podrejeno vrne (zadevo) preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje“.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik osumljenca B. B., odvetnik v ..., in predlagal, da višje sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrne in potrdi „prvostopni sklep z dne 19. 1. 2021“.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja z utemeljenimi zaključki izpodbijanega sklepa, da v zahtevi za opravo preiskave opisano dejanje ne vsebuje jasne in nedvoumne konkretizacije osumljenčevega preslepitvenega namena kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na stališče sodne prakse1, da je zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 „preslepitev“ izvršitveno ravnanje, ki ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne). Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve se zahteva vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, konkretizacija tosmerne storilčeve zavesti pa spada v tenor obtožnega akta, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve).

6. Pritožnik selektivno povzema stališče sodne prakse2, saj ne upošteva bistvenega dela, da brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo, da so izjave obdolženca prazne in neresnične, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne neizpolnitve, ki ne sodi v domet kazenskopravne represije. V tem smislu je razumeti tudi nadaljnje razlogovanje Vrhovnega sodišča, na katerega se opira pritožnik, da se mora v konkretnem delu kaznivega dejanja opisana preslepitev odražati v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (diferentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Oškodovanka kot tožilka z opisom dejanja v zahtevi za opravo preiskave temu standardu ni zadostila.

7. S pritožbenimi navedbami o neprestanih zagotovilih in obljubah osumljenca, da bo družba C., d. o. o. izpolnila obveznosti, pritožnik ne more omajati pravilne ocene prvostopenjskega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za kupoprodajno pogodbo blaga, da je izjava volje nujen element za sklenitev vsake pogodbe, izpolnjevanje prevzetih obveznosti (izročitev blaga in plačilo) pa temeljna dolžnost vsake izmed strank pogodbenega razmerja, zato obljuba plačila s strani dolžnika in plačilo zapadlih obveznosti do višine limita 2.000,00 EUR, samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja ni razvidno, da bi osumljenec, razen zaveze za plačilo, dajal druge obljube ali navajal prazna in neresnična dejstva ali okoliščine, ki bi nedvomno potrjevale, da so bile obljube plačila lažne. Zmotno je pritožnikovo razumevanje razlogov izpodbijanega sklepa, da sodišče prve stopnje od oškodovanke kot tožilke zahteva navedbo konkretne vsebine osumljenčevih obljub plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo le, da v opisu dejanja sploh, niti v najširšem smislu, niso konkretizirana zagotovila osumljenca, zaradi katerih je oškodovanka kot tožilka kljub neplačilu nadaljevala z dobavami.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je v opisu dejanja zakonski znak preslepitve konkretiziran z navedbami o očitni zadolženosti družbe C., d. o. o. in da se je blago porabilo za plačilo drugih upnikov. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožniku, da je pretirana zahteva v izpodbijanem sklepu, da bi morali biti v opisu dejanja poimensko navedeni upniki in višina njihovih terjatev, saj to ni potrebno niti pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-13. Vendar pa v opisu dejanja manjka konkretizacija preslepitvenega ravnanja osumljenca v smislu lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja v pritožbi zatrjevanih okoliščin o zadolženosti družbe C., d. o. o. pri drugih upnikih in o porabi prevzetega blaga za njihovo plačilo. Posledično pa se sodišče druge stopnje strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da vprašanje, kaj je kupec storil ali nameraval storiti z blagom po prevzemu, ni relevantno.

9. Pritožbene trditve, da naj bi okoliščino, da osumljenec blaga ni nameraval plačati, potrjeval v opisu dejanja naveden po oceni pritožnika izredno kratek čas, ki je pretekel med sklenitvijo pogodbe, naročili blaga in zapadlostjo računov, niso utemeljene. Časovna dinamika sklenitve in izvajanja posla namreč sama po sebi ne potrjuje zakonskega znaka preslepitve, saj gre še vedno zgolj za opis določenega poslovnega razmerja in neplačila obveznosti. Nadaljnji opis dejanja v tem delu, „da je nemogoče, da bi lahko na strani družbe C., d. o. o. v tako kratkem času nastopile okoliščine, ki bi plačilo preprečevale, če bi osumljeni ob sklepanju pogodbe in naročanju blago nameraval plačati, družba C., d. o. o. pa bi bila tega sposobna ...“ pa temelji na sklepanju, ki ne more nadomestiti v opisu dejanja izostale konkretizacije preslepitvenega ravnanja osumljenca ter kvečjemu sodi v obrazložitev zahteve za preiskavo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede sposobnosti plačila družbe C., d. o. o. opis dejanja sam s seboj v nasprotju, ker oškodovanka kot tožilka najprej zatrjuje, da je bila družba že zadolžena pri drugih upnikih in da je osumljenec prevzeto blago porabil (tudi) za njihovo plačilo, v nadaljevanju pa, da je bila družba sposobna plačati nabavljeno blago, teh zaključkov izpodbijanega sklepa pritožba ne izpodbija.

11. Pritožnik neuspešno izpostavlja v opisu dejanja navedeno trditev, da je do edinega plačila (2.000 EUR), ki je bilo pogoj za nadaljevanje dobav, prišlo zgolj zaradi ustavitve dobave, saj ob že pojasnjenem izostanku opisa konkretnih dejanj osumljenca in okoliščin, ki bi potrjevale njegovo preslepitveno ravnanje, pritožbeno sodišče sprejema zaključek izpodbijanega sklepa, da gre zgolj za delno izpolnitev oziroma neizpolnitev civilnopravne obveznosti.

12. Po obrazloženem sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da v zahtevi za opravo preiskave oškodovanke kot tožilke preslepitveni namen kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ni konkretiziran, zato je pritožbo pooblaščenca zavrnilo kot neutemeljeno že iz tega razloga ter se do obširnih pritožbenih navedb glede utemeljenega suma (točka 3 pritožbe) vsebinsko ni opredelilo.

13. Ker pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je oškodovanka kot tožilka kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017
2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33119/2013 z dne 29. 11. 2018.
3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 227, 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 168, 168/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyMDY2