<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sklep II Kp 14892/2017
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.KP.14892.2017

Evidenčna številka:VSL00030745
Datum odločbe:17.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Maja Baškovič (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje poslovne goljufije - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - preslepitveni namen - prezadolženost

Jedro

Okoliščine, s katerimi pritožnica utemeljuje preslepitveni namen obtoženca, so sicer v dejstvenem opisu kaznivega dejanja zajete s pojmom "prezadolženost", pri čemer bi pritožnica te okoliščine lahko tudi navedla v opisu kaznivega dejanja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno v zadostni meri konkretizirajo preslepitveni namen obtoženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat ali drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Oškodovano družbo B. d. o. o. je na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila državna tožilka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni, obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let, v okviru katere naj mu določi nadaljnji pogoj, da oškodovancu v roku 6 mesecev povrne dolgovani znesek v višini 2.049,60 EUR, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da razlogi prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih se je le-to odločilo za izrek oprostilne sodbe, niso prepričljivi. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, ker je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno v času svetovne gospodarske krize, ki je še posebej prizadela gradbeno dejavnost, da obdolženi v letu 2011 ni imel izgub, kar podpira njegov zagovor, da si je prizadeval ohraniti podjetje, pritožnica utemeljeno graja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča znesek 2.049,60 EUR, ki bi ga za najem žerjava moral plačati obtoženi, upoštevajoč njegovo poslovanje, ne predstavlja takšnega zneska, da ga ne bi zmogel plačati. Neprepričljiv je zagovor obtoženca, da tega zneska ni plačal zaradi hude gospodarske krize, čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, ne glede na to, da je v točki 13 do 17 izpodbijane sodbe analiziralo celotno poslovanje obtoženčevega podjetja in samo ugotovilo, da je obtoženi posloval z dvema računoma, da je bil račun pri X banki neprekinjeno blokiran od 15. 6. 2010 do 13. 12. 2011, pred tem pa je bil blokiran v letu 2010 v januarju od 6. 1. do 15. 1., v februarju od 15. 2. do 26. 2., v mesecu marcu od 8. 3. do 12. 3. in v aprilu od 23. 4. do vključno 14. 5. Ne glede na takšno izkazano poslovanje obtoženca je nekritično zaključilo, da obtoženčev račun ni bil neprekinjeno blokiran, kar dokazuje, da je obtoženec svoje obveznosti po zmožnostih plačeval. Spisovno je razvidno, da je obtoženi najel žerjav v začetku marca 2010, ko je nedvomno vedel, da je prezadolžen, kar se izkazuje nenazadnje tudi z blokiranimi računi, ustanovitvijo novega podjetja, prezaposlitvijo delavcev v novo podjetje, kar vse je oškodovancu zamolčal in mu obljubljal plačilo v nekaj dneh.

6. Glede na zgoraj izpostavljeno pritožnica utemeljeno graja zaključek izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom. Prav ima pritožnica, da so že precej časa pred predmetnim poslom zoper obtoženca tekle številne davčne in sodne izvršbe, kar izkazuje, da je bil v hudih finančnih težavah, ki naj bi jih pred oškodovancem zamolčal. Zneski terjatev, ki so jih upniki uveljavljali zoper njega, so bili visoki, kar izkazuje, da naj bi v času sklenitve in izvajanja posla z oškodovancem vedel, da je kot samostojni podjetnik prezadolžen in da plačila storitve ne bo mogel izvršiti. Utemeljeno opozarja pritožnica, da bilančni podatki potrjujejo, da je že v letu 2009 posloval z izgubo, ki se je v letu 2010 znatno zvišala in da je bil eden od njegovih TRR blokiran od oktobra 2009 dalje, časovno sosledje blokad njegovega drugega TRR pa so bile predstavljene v točki 5 te odločbe. Pritrditi je pritožnici, da izpisek prometa na TRR v času od 17. 5. 2010 do 4. 7. 2013 izkazuje, da na njem praktično ni bilo prilivov. Slednje je posledica prenosa dejavnosti in poslovanja na družbo C. d.o.o., ki jo je obtoženi ustanovil 26. 3. 2010, torej neposredno po sklenitvi predmetnega posla.

7. Vse zgoraj izpostavljene okoliščine, s katerimi pritožnica utemeljuje preslepitveni namen obtoženca, so sicer v dejstvenem opisu kaznivega dejanja zajete s pojmom „prezadolženost“, pri čemer bi pritožnica te okoliščine lahko tudi navedla v opisu kaznivega dejanja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno v zadostni meri konkretizirajo preslepitveni namen obtoženca. Glede na izpostavljeno, sodišče druge stopnje zavrača navedbe obtoženčevega zagovornika, da v izreku sodbe ni konkretiziran obtoženčev preslepitveni namen. Pritožnik se brezuspešno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25538/2011 z dne 23. 2. 2017. Sodno prakso namreč ustvarjajo odločbe Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, ne pa odločbe višjih sodišč.

8. Kot je bilo v tej odločbi že povedano, je zaključek izpodbijane sodbe, da je neplačilo obveznosti po izstavljenem računu posledica svetovne gospodarske krize, ne pa v preslepitvenem namenu obdolženca, vsaj preuranjen, če ne celo zmoten.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku, v katerem glede na dosedanje stanje stvari, ne bo potrebno izvajati novih dokazov, temveč ponoviti že izvedene dokaze, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati in analizirati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter ponovno oceniti zagovor obtoženca v povezavi z ostalimi zbranimi dokaznimi viri. Ob upoštevanju in vrednotenju vseh okoliščin in dejstev, na katere opozarja ta odločba, bo moralo o zadevi ponovno odločiti.

10. Na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 392. člena ZKP je pritožbeno sodišče odredilo, da se glavna obravnava opravi pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma drugim sodnikom posameznikom.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MjU5