<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 916/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:I.U.916.2015

Evidenčna številka:UL0013567
Datum odločbe:21.12.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), dr. Boštjan Zalar
Področje:JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:razrešitev direktorja zavoda - upravni akt - obrazložitev odločbe - pravica do izjave

Jedro

Izpodbijani sklep o razrešitvi tožeče stranke, gledano v celoti, z vidika standardov obrazloženosti upravnega akta iz 214. člena ZUP ne more biti zadostna podlaga za razrešitev tožeče stranke z mesta ravnateljice. Pristojni organ je namreč v izreku izpodbijanega sklepa sicer resda za utemeljitev svoje odločitve o razrešitvi tožeče stranke z mesta ravnateljice X. v 15 točkah naštel očitane kršitve, kot podlago razrešitve oziroma razrešitvene razloge, vendar pa izpodbijani sklep ne vsebuje nadaljnje vsebinske obrazložitve, ki bi bila nujno potrebna za konkretno opredelitev dejanske podlage očitkov tožeči stranki, tako da bi bilo na podlagi izpodbijanega sklepa jasno in nedvoumno razvidno, kakšna ravnanja oziroma konkretne kršitve se tožeči stranki sploh očitajo in za katere zakonske razrešitvene razloge sploh gre, poleg tega pa se pristojni organ tudi ni opredelil do podanih pojasnil tožeče stranke v postopku pred izdajo odločbe in do drugih izvedenih dokazov.

Pristojni organ je v postopku razrešitve sicer pridobil izjavo tožnice, kot mu nalagata tretji odstavek 38. člena ZZ in drugi odstavek 19. člena Odloka, vendar pa se v izpodbijanem aktu do navedb tožnice, ki jih je ta za vsako očitano kršitev posebej podala v svoji obširni vlogi (na 21 straneh) in s priloženimi listinskimi dokazili, sploh ni opredelil, zaradi česar sodišče ne more preizkusiti, zakaj jih je smatral za nezadostne oziroma takšne, ki ne spreminjajo sprejete odločitve o razrešitvi. Možnost izjave tožnice je bila tako glede na navedbe v izpodbijanem sklepu zgolj navidezna, saj iz akta o razrešitvi ne izhaja, da bi pristojni organ podana pojasnila tožeče stranke obravnaval in jih obrazloženo zavrnil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je sklep Občinskega sveta Občine A. št. 014-15/12-2015 z dne 9. 6. 2015 nezakonit.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Občinski svet Občine A. (v nadaljevanju: pristojni organ) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju: ZZ), 39. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK), 17. člena Statuta Občine A. in 19. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda X. (v nadaljevanju: Odlok) na svoji 6. redni seji dne 9. 6. 2015 odločila, da se razreši ravnateljica Javnega zavoda X., iz sledečih razlogov (1. točka izpodbijanega sklepa):

„- ni uskladila programa dela za leto 2014 s pogodbeno prevzetimi obveznostmi z Občino A. za leto 2014, v zvezi z obveznostjo organiziranja kiparskega simpozija F. Oziroma ni naredila ničesar, da bi program dela 2014 uskladila z viri financiranja glede F. S tem je dopustila, da je ostala v veljavi pogodba o sofinanciranju programa za leto 2014, sklenjena med Občino A. in X. z dne 15. 1. 2014, z enako vsebino ter v zvezi s tem tudi ni seznanila sveta zavoda, da bo s potrditvijo programa dela, kot ga je pripravila ravnateljica sama, onemogočil izvedbo pogodbeno prevzetih obveznosti;

- akta o sistemizaciji delovnih mest ni uskladila z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju;

- ni uredila delovnega statusa štirim delavcem, katerim so pogodbe za določen čas potekle konec leta 2013 in s tem dopustila, da se je tem štirim delavcem delovno razmerje za določen čas prelevilo v delovno razmerje za nedoločen čas;

- s štirimi delavci nima sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja kršitev 17. člena Zakona o delovnih razmerjih;

- naročala odvetniške storitve preko okvira finančnega načrta (tako v letu 2013 kakor tudi v letu 2014), ne da bi o tem obvestila svet zavoda;

- naročena pravna mnenja glede obveznosti pošiljanja sklepov, glede DDV in najemnin in glede nadaljevanja pogodbe za določen čas Fonda B. v skupnem znesku 550,80 EUR plačala dvakrat in s tem povzročila javnemu zavodu škodo v višini najmanj 550,80 EUR;

- v nasprotju z načelom ravnanja z javnimi sredstvi s skrbnostjo vestnega gospodarja (34. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo) odvetniški družbi naročila posodobitev internih aktov in akta o sistemizaciji, plačala predujem za izvedbo navedenih aktivnosti, čeprav je plačilo predujma za take primere v nasprotju z načelom vestne porabe javnih sredstev, ter nato ta predujem porabila za plačilo drugih pravnih mnenj ter na ta način, za nepojasnjen čas financirala delovanje odvetniške družbe;

- prejela sredstva s strani Ministrstva za kulturo v letu 2013 v višini 31.731,00 EUR za delovanje galerije C., pa teh sredstev ni porabila za ta namen, saj računa društvu D. ni plačala, prav tako pa ga ni v letu 2013 niti zavrnila in o tem ni obvestila Ministrstva za kulturo - s tem dejanjem bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda, v kolikor bi Ministrstvo za kulturo zahtevalo vrnitev sredstev financiranja;

- ni uredila vsega potrebnega za dejansko prenehanje najemnega razmerja za galerijo C. v letu 2014 in za izročitev prostorov najemodajalcu do konca leta 2014, s čimer bi lahko nastala javnemu zavodu večja škoda (zaradi obveznosti plačevanja najemnine),

- brez soglasja Občine A. odobrila dobropis najemnikom prodajnih tržničnih mest na ... v septembru 2014 v višini 25% ter na ta način kršila določila pogodbe med X. in Občino A. o ureditvi medsebojnih razmerij glede upravljanja s stalnimi prodajnimi nesti na trgu ...;

- ni realizirala sklepa sveta zavoda, sprejetega na 7. seji z dne 17. 1. 2013, s katerim je določeno, da morajo biti finančna sredstva namenjena delovanju C. v prihodnje opredeljena po posameznih postavkah, dejansko pa v finančnem načrtu za leto 2013 in 2014 ni podrobneje razdelala finančnih sredstev za delovanje omenjene galerije in ni prikazala planirane porabe odvetniških stroškov v zvezi z delovanjem omenjene galerije;

- kršila sklep zavoda iz leta 2012 o tem, da mora ravnatelj imenovati strokovni kolegij in kljub zagotovilu same ravnateljice na seji zavoda z dne 22. 11. 2013 (13. Seja sveta zavoda), da bo v kratkem sestavila nov strokovnih kolegij, le tega ni storila;

- dajala svetu zavoda napačne informacije o tem, da je Ministrstvo za kulturo zagotovilo za delovanje galerije C. sredstva le do meseca septembra 2014 in tako omogočila, da je svet zavoda sprejemal sklepe, ki so bili v nasprotju s sklenjeno pogodbo št. 3340-14-113034 o financiranju pooblaščenega muzeja v letu 2014 z dne 4. 3. 2014 med Občino A., X. in Ministrstvom za kulturo, s katero je določeno izvajanje projektov do konca leta 2014;

- ni poskrbela za redno vzdrževanje stavbe z naslovom ... in sicer v delu, ki se nanaša na izvedbo letnega tehničnega pregleda in s tem onemogočila uporabo dvigala v stavbi Obalnih galerij A. ter tako onemogočila dostopnost javnih kulturnih dobrin invalidnim osebam, kršila pa je tudi Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij glede uporabe nepremičnega premoženja danega v upravljanje, ki sta jo sklenili Občina A. in X. z dne 24. 9. 2013;

- z dejstvom, da je prekinila pogodbo z varnostno službo S. oziroma s tem, da ni po prekinitvi te pogodbe pristopila k sklenitvi nove pogodbe, je povzročila, da javni zavod ne izpolnjuje več zahteve, da ima zagotovljeno fizično in tehnično varovanje z zaposlenim osebjem, ki ima nacionalno poklicno kvalifikacijo po predpisih s področja zasebnega varovanja ali z imetnikom licence za varovanje premoženja v skladu z navedenimi predpisi (določba 2. točke 10. člena Pravilnika o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev), zaradi česar bi lahko javnemu zavodu prenehalo pooblastilo za opravljanje državne javne službe in bi bil lahko izbrisan iz razvida muzejev.“

2. V 2. točki izpodbijanega sklepa je pristojni organ navedel, da ta sklep velja takoj, v 3. točki pa je vsebovan pouk o pravnem sredstvu.

3. Tožnica zoper sprejeto odločitev vlaga tožbo, saj je po njenem mnenju izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. V njej se obširno opredeljuje do vsake posamezne očitane kršitve in trdi, da so očitki pristojnega organa neutemeljeni. Navaja, da je pri izvrševanju svoje funkcije ravnala z vso skrbnostjo in v okviru zakonskih pooblastil, pri čemer poudarja, da je bila po naročilu tožene stranke v zvezi z njenim delom opravljena izredna notranja revizija, ki ni ugotovila takšnih nepravilnosti, ki bi utemeljevale njeno razrešitev z mesta ravnateljice. Sodišču primarno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, podredno pa postavlja zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Pri utemeljitvi podrednega zahtevka se sklicuje na stališče naslovnega sodišča v zadevi I U 579/2012 z dne 29. 11. 2012 in navaja, da v času vložitve tožbe še ni imenovan nov ravnatelj OGP, v kolikor pa bo do njegove postavitve prišlo naknadno, si tožnica na tak način zavaruje, da bo lahko v posebnem postopku uveljavljala odškodnino zaradi nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke in trdi, da je tožba neutemeljena, saj je Občinski svet tožene stranke kot pristojni organ tožečo stranko z mesta ravnateljice razrešil zakonito, ker so obstajali za to podani razlogi, pri tem pa ni kršil pravil postopka za razrešitev, zaradi česar je bila razrešitev zakonita. Navaja, da so bili v obravnavanem primeru podani razrešitveni razlogi, kot jih opredeljujeta 38. člen ZZ in 19. člen Odloka, in da je bilo pred sprejemom izpodbijanega sklepa pridobljeno mnenje Sveta zavoda ter tožeči stranki dana možnost izjave o razlogih za razrešitev. V nadaljevanju vloge podaja vsebinski odgovor na tožbene navedbe v povezavi z vsako očitano kršitvijo posebej, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. Stranki sta si v upravnem sporu izmenjali nadaljnje obširne pripravljalne vloge (skupno še 18 vlog), v katerih sta se vsebinsko opredeljevali do spornih očitkov tožeči stranki, pri čemer so vloge vsebovale številne dodatne navedbe, ki jih sodišče zaradi narave spora odločitve na tem mestu podrobneje ne povzema. Tožeča stranka je vztrajala pri tem, da so vsi razlogi za razrešitev neutemeljeni in da je bila njena razrešitev nezakonita, toženi stranki pa je očitala pomanjkljivo navedene razloge za razrešitev v izpodbijanem sklepu in razširjanje razlogov za razrešitev z novimi očitki, ki niso bili predmet izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je tem navedbam v celoti nasprotovala, v deveti pripravljalni vlogi pa je sodišču sporočila, da je bila na podlagi javnega razpisa že imenovana nova ravnateljica B.B. Kot dokaz je priložila izpisek iz sodnega registra za X. in izrazila stališče, da sodišče v določbah ZZ in ZUJIK nima pravne podlage, da bi razrešenega ravnatelja v primeru nezakonitosti razrešitve vrnilo na funkcijo, saj imajo organi tožene stranke možnost, da samostojno in neodvisno odločajo o tem, kdo bo vodil in zastopal zavod, češ, da sodišče ni pristojno posegati v pristojnost ustanovitelja, da imenuje direktorja.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu je sklep Občinskega sveta Občine A., s katerim je ta kot pristojni organ z mesta ravnateljice Javnega zavoda X. razrešil tožečo stranko iz petnajstih naštetih razrešitvenih razlogov.

8. Materialnopravno podlago odločitve pristojnega organa predstavlja določba 38. člena Zakona o zavodih (ZZ), ki določa, da je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan (prvi odstavek 38. člena ZZ). Drugi odstavek omenjenega člena določa, da je pristojni organ direktorja dolžan razrešiti: - če direktor sam zahteva razrešitev, - če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, - če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi, oziroma - če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Pristojni organ mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi (tretji odstavek 38. člena ZZ).

9. Splošno zakonsko ureditev po določilih ZZ v konkretnem primeru kot lex specialis dodatno ureja oziroma dopolnjuje Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki v 37. členu določa, da se lahko direktorja javnega zavoda poleg razlogov, določenih v predpisih o javnih zavodih, razreši tudi zaradi bistvenih sprememb kot sta bistveno spremenjena dejavnost, zaradi katere je javni zavod ustanovljen ali zaradi prenosa ustanoviteljstva. V 39. členu ZUJIK določa, da postopek razrešitve direktorja podrobneje določi akt o ustanovitvi javnega zavoda.

10. Zavod X. je bil ustanovljen z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda X., ki postopek razrešitve ravnatelja ureja v 19. členu in določa, da se ravnatelja razreši zaradi razlogov, ki jih določa zakon, in po postopku, ki je določen za ravnatelja javnega zavoda. Ravnatelj je lahko razrešen pred potekom mandata: - iz razlogov, določenih v predpisih o javnih zavodih, da ne uresničuje sklepov sveta zavoda, če ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda, oziroma - če z nepravilnim ali nevestnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje naloge, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (prvi odstavek 19. člena Odloka). Občinski svet mora pred sprejemom sklepa o razrešitvi pridobiti predhodno mnenje sveta zavoda ter seznaniti ravnatelja o razlogih za razrešitev in mu dati možnost, da se v roku 30 dni o njih izjavi (drugi odstavek 19. člena Odloka).

11. Upravno sodišče je v zvezi s postopkom razrešitve direktorja javnega zavoda v zadevi I U 1010/2011-15 z dne 16. 5. 2012 že sprejelo stališče, da je akt o razrešitvi direktorja upravni akt in da je tožena stranka pri odločanju vezana na pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tako je navedlo, da „zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 776/2010 z dne 8. 3. 2011), ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt in tožena stranka je vezana na pravila ZUP.“

12. Prav tako je Upravno sodišče v zadevi I U 719/2009-14 z dne 23. 6. 2009 odločilo, da mora sodišče „navkljub opisani naravi razmerja med direktorico javnega sklada in Vlado RS /.../ , ki govori v prid celovite avtonomije slednje, /.../ vendarle strogo presojati zakonitost izpodbijanega akta v tem smislu, da mora biti iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, katero obveznost iz zakona ali Sklepa tožnica ni izpolnjevala.“ Ob tem je upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa v zadevi I Up 1383/2002 z dne 22. 10. 2003, kjer je šlo za vprašanje razrešitve direktorja pokrajinskega arhiva, da „za pravilno in zakonito odločitev ni dovolj le dejstvo, da okoliščine primera kažejo na obstoj razlogov za razrešitev, temveč je treba očitane nepravilnosti nesporno ugotoviti in jih v postopku razrešitve dokazati.“

13. Sodišče, je ob upoštevanju načela enakega varstva pravic, izhajajočega iz 22. člena Ustave moralo glede na citirane standarde presoje, ki so se oblikovali v upravni sodni praksi, opraviti strogo presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Pri tem je moralo upoštevati, da toženo stranko pri izdaji akta o razrešitvi ravnateljice zavezujejo določbe ZUP. Tako v obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep o razrešitvi tožeče stranke, gledano v celoti, z vidika standardov obrazloženosti upravnega akta iz 214. člena ZUP ne more biti zadostna podlaga za razrešitev tožeče stranke z mesta ravnateljice X. Pristojni organ je namreč v izreku izpodbijanega sklepa sicer resda za utemeljitev svoje odločitve o razrešitvi tožeče stranke z mesta ravnateljice X. v 15 točkah naštel očitane kršitve, kot podlago razrešitve oziroma razrešitvene razloge, vendar pa izpodbijani sklep ne vsebuje nadaljnje vsebinske obrazložitve, ki bi bila nujno potrebna za konkretno opredelitev dejanske podlage očitkov tožeči stranki, tako da bi bilo na podlagi izpodbijanega sklepa jasno in nedvoumno razvidno, kakšna ravnanja oziroma konkretne kršitve se tožeči stranki sploh očitajo in za katere zakonske razrešitvene razloge sploh gre, poleg tega pa se pristojni organ tudi ni opredelil do podanih pojasnil tožeče stranke v postopku pred izdajo odločbe in do drugih izvedenih dokazov.

14. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, da obrazložitev odločbe med drugim obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Navedbe pristojnega organa zgolj v izreku izpodbijanega sklepa po oceni sodišča omenjenim zahtevam ne zadoščajo, obrazložitev pa je tako pomanjkljiva, da zgolj na podlagi izpodbijanega akta, ki sicer predstavlja podlago za odločitev o razrešitvi ravnateljice, sploh ni mogoče ugotoviti, kakšna je konkretna dejanska podlaga očitkov, zaradi česar posledično tudi v postopku upravnega spora prihaja do nejasnosti o tem, kaj se tožeči stranki sploh očita. Pristojni organ tožeči stranki tako na primer očita, da „ni naredila ničesar, da bi program dela 2014 uskladila z viri financiranja“, pri čemer ni pojasnjeno, kaj bi morala narediti; da ni uredila delovnega statusa štirim delavcem in da s štirimi delavci nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, za katere konkretne delavce gre; v zvezi z očitkom, da je naročena pravna mnenja plačala dvakrat pa ni navedeno, za katere konkretne račune sploh gre in se šele v naknadno vloženih vlogah med tekom upravnega spora omenjajo različne številke računov; kar zadeva očitek, da „ni uredila vsega potrebnega“ za dejansko prenehanje najemnega razmerja za galerijo C., niti ni navedeno, kaj konkretno bi morala po mnenju tožene stranke storiti. Takšni nekonkretizirani očitki pa še ne zadoščajo predhodno navedenim standardom zadostne vsebinske obrazloženosti sklepa o razrešitvi, medtem ko do razščiščevanja dejanskega stanja prihaja šele naknadno v vlogah strank med tekom upravnega spora, čeprav bi morale biti vse kršitve nedvomno ugotovljene in dokazane že v postopku razrešitve in v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta o razrešitvi. Med strankama je tako šele v tožbi in odgovoru na tožbo ter naknadnih vlogah (med drugim) vzpostavljen dialog o številnih novih dodatno očitanih kršitvah, ki sploh niso zajete v izpodbijanem aktu, vzrok navedenega pa po mnenju sodišča predstavlja prav dejstvo, da razlogi za razrešitev, četudi so vsebinsko povzeti v 15 točkah izreka izpodbijanega sklepa, celostno gledano niso v zadostni meri obrazloženi oziroma utemeljeni na ugotovljenem dejanskem stanju med tekom postopka razrešitve.

15. Izpodbijani akt je nezadostno utemeljen tudi v materialnopravnem smislu, saj Zakon o zavodih (38. člen) ter Odlok o ustanovitvi javnega zavoda X. (19. člen) določata več razlogov, zaradi katerih je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, ter jih naštevata v posameznih alinejah, tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu ne utemelji, katerega izmed razlogov predstavlja vsaka posamezna kršitev, ki se tožnici očita. Tako v izpodbijanem aktu ni navedeno, ali posamezni očitki po mnenju tožene stranke predstavljajo razrešitveni razlog, da tožnica kot ravnateljica pri svojem delu ni ravnala po predpisih in splošnih aktih zavoda, da neutemeljeno ni izvrševala sklepov organa zavoda ali je ravnala v nasprotju z njimi oziroma ali da je s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzročila zavodu večjo škodo oziroma malomarno opravljala svoje dolžnosti, tako da so nastale ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Tožena stranka v uvodu izpodbijanega sklepa kot pravno podlago navaja le 38. člen ZZ, 17. člen Statuta Občine A. in 19. člen Odloka, brez navedbe odstavkov in posameznih alinej, v preostalem delu izpodbijanega sklepa pa določil, na podlagi katerih utemeljuje razrešitev tožnice, ne konkretizira natančneje, niti jih ne navede opisno, tako da bi bilo iz izpodbijanega akta razvidno, kateri konkreten zakonski razlog za razrešitev se tožnici v posamezni točki razrešitvenih razlogov očita. Tožena stranka konkretne zakonske podlage ne navaja niti v odgovoru na tožbo oziroma v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, saj v svojih vlogah citira le zakonska in podzakonska določila v celotnem obsegu, brez da bi v povezavi z vsako posamezno konkretno kršitvijo navedla, za kateri zakonsko opredeljen razrešitveni razlog izmed vseh taksativno naštetih pravzaprav gre. Takšna utemeljitev razlogov za razrešitev je nezadostna, saj bi moral pristojni organ za vsako izmed kršitev jasno navesti za katerega izmed razlogov za razrešitev iz drugega odstavka 38. člena ZZ oziroma prvega odstavka 19. člena Odloka konkretno gre ter ga tudi utemeljiti z določno navedbo za katero ravnanje tožnice konkretno gre in zakaj ga smatra za malomarno,(1) ter katere določbe predpisov je kršila, s čimer bi se šele tožeči stranki sploh omogočilo učinkovito varstvo njenih pravic, sodišču pa preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve o razrešitvi.

16. Za odločitev v obravnavanem upravnem sporu je poleg tega pomembna tudi določba tretjega odstavka 38. člena ZZ, ki določa, da mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Gre za uresničevanje splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, v skladu s katerim je potrebno dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s čimer se zagotavlja, da ima stranka v postopku položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Bistvo omenjene procesne garancije ni zgolj v možnosti stranke, da poda pojasnila in se izjavi o razlogih za razrešitev, temveč gre hkrati za obveznost pristojnega organa, da se do relevantnih navedb stranke v izdanem aktu opredeli in s tem omogoči, da je stranka v postopku dejansko slišana. Obveznost pristojnega organa, da ravnatelja pred razrešitvijo seznani o razlogih za razrešitev in mu da možnost izjave, vsebuje tudi drugi odstavek 19. člena Odloka.

17. Sodišče ugotavlja, da je pristojni organ v postopku razrešitve sicer pridobil izjavo tožnice, kot mu nalagata tretji odstavek 38. člena ZZ in drugi odstavek 19. člena Odloka, vendar pa se v izpodbijanem aktu do navedb tožnice, ki jih je ta za vsako očitano kršitev posebej podala v svoji obširni vlogi (na 21 straneh) in s priloženimi listinskimi dokazili, sploh ni opredelil, zaradi česar sodišče ne more preizkusiti, zakaj jih je smatral za nezadostne oziroma takšne, ki ne spreminjajo sprejete odločitve o razrešitvi. Možnost izjave tožnice je bila tako glede na navedbe v izpodbijanem sklepu zgolj navidezna, saj iz akta o razrešitvi ne izhaja, da bi pristojni organ podana pojasnila tožeče stranke obravnaval in jih obrazloženo zavrnil.

18. V obravnavanem primeru po oceni sodišča tudi ni zanemarljivo dejstvo, ki ga v postopku izpostavlja tožeča stranka, in sicer, da je bila po naročilu tožene stranke v zvezi z njenim delom opravljena izredna notranja revizija, ki je v določenih delih za tožečo stranko razbremenjujoča, a se tožena stranka tudi do tega dokaza v postopku razrešitve ni opredelila in torej ni navedla razlogov, ki so bili odločilni za presojo tega dokaza (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). V skladu z že citiranimi stališči sodbe Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 1383/2002 z dne 22. 10. 2003 je treba očitane nepravilnosti v postopku nedvomno ugotoviti in jih v postopku razrešitve dokazati, sodišče pa v obravnavanem upravnem sporu ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov, ki jim je pristojni organ štel za odločilne za presojo posameznih dokazov, niti razlogov, ki bi ovrgli podana pojasnila tožnice o očitanih kršitvah, zaradi česar sprejete odločitve z vidika njene pravilnosti in zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

19. Tožena stranka je glede na navedeno zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve kršila 4. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP in s tega vidika tudi 22. člen Ustave RS, zaradi te kršitve pa se odločbe ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev postopka, 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo v njenem podrejenem zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa (64a. člen ZUS-1). Na podlagi javnega razpisa je bila namreč že imenovana nova ravnateljica X., imenovanje novega direktorja pred pravnomočnostjo odločitve v upravnem sporu v zvezi z razrešitvijo tožnika pa onemogoča vzpostavitev prejšnjega stanja (prim. I U 579/2012 z dne 29. 11. 2012), zaradi česar odprava izpodbijanega sklepa, kot jo zahteva tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom, ni mogoča.

20. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni izvedlo dokazov, ki sta jih predlagali stranki tega upravnega spora, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče ugodilo tožbi in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 10 % zaradi dodatno vloženih obrazloženih pripravljalnih vlog (4. člen Pravilnika), kar skupaj znaša 313,50 EUR. Priznani stroški tožeče stranke skupaj z 22% DDV znašajo 382,47 EUR, navedeni znesek pa je dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

------------

opomba (1) : V primeru očitanega nevestnega ali malomarnega ravnanja bi moral pristojni organ ugotoviti subjektivne okoliščine oziroma krivdni element odgovornosti na strani tožeče stranke (prim. X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016), vendar izpodbijani sklep o tem nima nobenih razlogov.


Zveza:

ZZ člen 38, 38/2. ZUJIK člen 37, 39. ZUP člen 9, 214, 214/2.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NDA4