VDSS sodba Pdp 518/2016

Jedro

V primeru, če delavec po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še opravlja delo, ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v takšnem primeru nezakonita. Ker je sam direktor izpovedal, da je tožnik še opravljal delo in je predvideval, da ga bo opravljal še 1,5 meseca, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2015 skupaj z odjavo iz socialnih zavarovanj na dan 28. 10. 2015 nezakonita; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 10. 2015 in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2015 trajalo do 12. 4. 2016; da je tožena stranka dolžna za čas od 28. 10. 2015 do 12. 4. 2016 tožečo stranko prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in ji za ta čas obračunati bruto nadomestilo plače, ter ji po odvodu prispevkov in davkov izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo. Izdalo je sklep s katerim je ustavilo postopek glede dela tožbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo plače za mesec november 2015 v znesku 800,92 EUR, po obračunu in plačilu davkov in prispevkov, v neto znesku 611,303 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2015 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 471,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožena stranka vlaga laično pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Navaja, da prosi sodišče, da upošteva vse dokaze, predložene z njene strani in jih upošteva, kar bi moralo storiti že pred izrečeno sodbo, ne pa odločati na osnovi lažne izjave bivšega sodelavca in ignorirati njihove dokaze, ter predlagane priče, ki bi v celoti lahko pojasnile ves potek dogodkov. V nadaljevanju tožena stranka navaja opis dogodka kot je potekal. Tožnik je 31. 7. 2015 prišel v pisarno podjetja, vrgel na mizo proti direktorju ključe od kamiona in list papirja, na katerem je napisal, da zapušča podjetje zaradi mobinga s strani direktorja podjetja A.A., potem je vpil, da naj si poiščemo drugega voznika, da on daje odpoved. Ni želel poslušati ničesar in je odšel. To odpoved je tožena stranka predložila sodišču. Še isti dan mu je tožena stranka izrekla pisni opomin, v nadaljevanju pa so tudi čakali, da bo prišel na zagovor, čeprav ni prišel. Do 7. 8. 2015 ga ni bilo na delo 5 zaporednih dni, zato so mu izrekli izredno odpoved. Dne 11. 8. 2015 je tožnik prišel na zagovor, vendar ni povedal nobenega tehtnega razloga. Zoper podano odpoved se ni pritožil. Z odpovedjo je direktor odšel na ZZZS, da bi ga odjavil, vendar so mu tam pojasnili, da ga prej ne morejo odjaviti, dokler ne poteče rok za pritožbo. Ker je tožnik ves čas po podpisani izredni odpovedi prosil, da mu dajo možnost, da dela vse dokler ne pride nov voznik, ter da nima nobenih sredstev za preživljanje, so se na koncu dogovorili, da lahko dela brez obveznosti z njihove strani, dokler ne pride novi voznik, pri čemer je tožena stranka pričakovala, da bo novi voznik prišel približno v roku 1,5 meseca. Kljub navedenemu je tožnik še dva dni izostal. Da ga bodo odjavili je vedel ves čas, tudi potem, ko se je vrnil z Nemčije, s tem se je tudi strinjal, kaže pa da je ves čas načrtoval, da bo odšel k zdravniku, da bi si podaljšal svoj status. Navaja, da je bil delavec seznanjen z odjavo že 27. 10. 2015, kar pomeni, da je že potekel 30 dnevni rok za pritožbo. Tožnika so odpustili zaradi prihoda novega voznika. Pooblastilo za zastopanje odvetnici B.B. je bilo preklicano, tako da direktor sam zastopa svoje podjetje. Tožena stranka poleg pritožbe prilaga dokaze od B2 do B6.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter glede na izpis iz ZZZS ter po zaslišanju tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ugodilo tožbenemu zahtevku, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2015 nezakonita ter odločilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje 28. 10. 2015 in je trajalo do 12. 4. 2016 ter odločilo o reparacijskem tožbenem zahtevku za to obdobje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo ter izdalo sklep o ustavitvi postopka iz razloga, ker je tožnik umaknil tožbo glede izplačila plače za mesec november 2015 v znesku 800,92 EUR.

6. Tožena stranka vlaga pritožbo in obširno navaja svoje videnje dogodkov in prilaga nove listinske dokaze in sicer: obvestilo zaposlenega o odpovedi z dne 31. 7. 2015, povratnico in pisni opomin, povratnico, vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo in izredno odpoved, zapisnik o zaslišanju tožnika o prekinitvi delovnega razmerja in izjavo zaposlenega C.C.. Pritožbeno sodišče navaja, da 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek). Stranke pa lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek). Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, da ni mogla predložiti dokazov že pred sodiščem prve stopnje, tako da jih tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Prav tako tožena stranka v pritožbi navaja vrsto pritožbenih novot, pri čemer 337. člen ZPP določa, da v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

7. Iz izvedenih dokazov izhaja, kar med strankama ni bilo sporno, da je tožnik še po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadaljeval z delom, pri čemer je direktor tožene stranke izpovedal, da ga je tožnik po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prosil, če lahko še naprej opravlja delo, ker nima sredstev za preživljanje. Direktor je že tedaj vedel, da za prihod novega voznika potrebuje čas 1,5 meseca, zato je direktor tožniku rekel, da lahko do prihoda novega voznika opravlja delo pri toženi stranki še naprej, pri čemer ga bo pravočasno obvestil o prihodu novega voznika, saj bo tožniku z njegovim prihodom prenehalo delovno razmerje.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 109. členu določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da če delavec po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še opravlja delo, ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, kar posledično pomeni, da je izredna odpoved v takšnem primeru nezakonita. Ker je sam direktor izpovedal, da je tožnik še opravljal delo in je predvideval, da ga bo opravljal še 1,5 meseca, je torej podana odpoved nezakonita.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 27. 10. 2015 vrnil iz vožnje v Nemčiji, pri čemer so ga zvečer pričele močno boleti rame in je odšel v službo nujne medicinske pomoči, kjer je prejel napotnico za ortopeda. V UKC so mu napravili blokado rame in svetovali počitek. Še istega dne je odšel k osebni zdravnici D.D., pri čemer mu medicinska sestra ob vpogledu v računalniške podatke ni mogla izdati dokumenta o bolniškem staležu, češ da je bil z dnem 28. 10. 2015 odjavljen iz zavarovanja. Navedeno je potrdil tudi direktor, češ da je tožnika odjavil iz zavarovanj zaradi prihoda novega voznika. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na način, kot je določen v 77. členu ZDR-1 in zgolj odjava, iz razloga, ker je tožena stranka dobila novega voznika, ni zakonit razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog, da je bil delavec seznanjen z odjavo že 27. 10. 2015, da je potekel že 30-dnevni rok za pritožbo, ki je bila podana 30. 11. 2015. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so bile tožniku nudene 28. 10. 2015 zdravstvene storitve, kjer je bil pregledan in postavljena diagnoza ter predlagana določena terapija. Ko je tožnik prišel na pregled k svoji zdravnici 2. 11. 2015 mu je ta rekla, naj bo v bolniškem staležu, pri čemer je takrat izvedel, da je odjavljen in mu sestra ni mogla izdati bolniškega lista. Torej tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe, saj jo je vložil 30. 11. 2015, kot to izhaja iz dohodne štampiljke sodišča. Zato je sodišče pravilno odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, saj je tožnik skladno z določili tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 vložil tožbo v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice pred pristojnim sodiščem.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 22/2021
• VDSS Sodba in sklep Pdp 130/2020
• VDSS sklep Pdp 469/2014