VDSS Sodba Pdp 914/2018

Jedro

Kršitve, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi, morajo biti storjene po tem, ko delavec prejme opozorilo pred odpovedjo in le v takem primeru lahko delodajalec uporabi ta institut.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 1. 2018, s katero je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 25. 9. 2017, sklenjena med tožnikom in toženo stranko, nezakonita in jo je razveljavilo (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana in še vedno velja (točka II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas od nezakonite prekinitve pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo poravna ustrezne prispevke, ki izhajajo iz delovnega razmerja in izplača pripadajoče nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka III izreka sodbe). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 1. 2018 ter da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti ustrezno zaposlitev oziroma ga vrniti na ustrezno delovno mesto) (točka IV izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 683,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka V izreka sodbe).

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, dopolni postopek oziroma odpravi v pritožbi navedene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Pri presoji, kdaj so bile storjene kršitve, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da toženec kršitev ni mogel ugotoviti prej in da jih kasneje tožniku ne bi mogel več očitati. Zaradi tega bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da se za nove kršitve morajo šteti tudi kršitve, za katere na novo izve delodajalec po podanem pisnem opozorilu, čeprav so bile storjene pred danim opozorilom delavcu. Upoštevati pa bi moralo tudi dejstvo, da je tožnik v postopku redne odpovedi sam navedel, da tudi v prihodnje ne namerava izpolnjevati svojih delovnih obveznosti, da bo torej še naprej kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je šele na podlagi Zapisnika o kršitvah z dne 16. 1. 2018 ugotovila nepravilnosti v preverjanem obdobju september - oktober 2017 in ker so bile te ugotovljene kršitve v bistvu nove, ker zanje pri podaji opozorila tožniku ni vedela, je upoštevala, da je bilo tožniku že vročeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in zato sprejela odločitev, da uvede postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Nadalje navaja, da sicer ne nasprotuje sodni praksi, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, vendar navaja, da ni relevantna za obravnavani primer. Tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zaključek višjega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 796/2016 z dne 10. 10. 2016, saj so bile v tej zadevi posamezne kršitve, ki naj bi jih storil delavec, presojane, v obravnavani zadevi pa se sodišče ni spustilo v presojo vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po pritožbenem stališču iz sodne prakse, kjer sodišče ni presojalo vsebine kršitve, ker je ugotovilo, da je bila odpoved prepozna, izhaja ravno nasprotno in pri tem navaja odločbo VDSS opr. št. Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014, sodbo VDSS opr. št. Pdp 856/2015 z dne 21. 3. 2016, odločbo VDSS opr. št. Pdp 1070/2013 z dne 24. 4. 2014 in odločbo VS RS opr. št. VIII Ips 255/2016 z dne 23. 5. 2017. Iz navedene sodne prakse tako izhaja, da se mora sodišče v vsakem primeru spustiti v vsebinsko presojo ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na nadaljevanje delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršitve presojati po vsebini, saj je tožena stranka izgubo zaupanja v tožnika in posledično nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljevala ravno s temi kršitvami. Navaja še, da se sodišču prve stopnje, zaradi napačne izbire pravne norme ali zaradi njene nepravilne razlage, zdijo nekatera od zatrjevanih dejstev pravno nepomembna, zato se do njih zavestno ni opredelilo. Zaradi tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, saj je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in temelji tudi na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. V zvezi s sodno prakso, ki jo v pritožbi navaja tožena stranka, pa tožnik poudarja, da se te nanašajo na drugačno dejansko stanje kot je v obravnavani zadevi. Po njegovem stališču, pa je sodišče prve stopnje zagotovo pravilno uporabilo zaključek VDSS v sodbi opr. št. Pdp 796/2016 z dne 10. 10. 2016.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 4. 2011, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2017 na delovnem mestu sodelavec za osebna zavarovanja. Tožena stranka je tožniku skladno z določbo 1. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki je bilo tožniku vročeno 1. 12. 2017. Dne 31. 1. 2018 mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Iz obrazložitve izhaja, da je dne 16. 1. 2018 ugotovila dodatne kršitve delovnih obveznosti s strani tožnika, ki naj bi jih storil v obdobju od 8. 9. 2017 do 8. 11. 2017. Z dnem vročitve pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku je pričel teči enoletni rok, v katerem delavec ne sme ponovno kršiti delovnih obveznosti, tožena stranka pa je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev, ki naj bi jih je storil pred prejemom obvestila. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 1. 2018 nezakonita. Pravilno se je oprlo na obstoječo sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2012, kjer gre za podoben primer kot v obravnavani zadevi. Zaradi tega je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdaj je tožena stranka izvedela za morebitne kršitve, ampak je pomembno, kdaj naj bi tožnik kršitve storil. Kršitve, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu redno iz krivdnega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi, morajo biti storjene po tem, ko delavec prejme opozorilo pred odpovedjo in le v takem primeru lahko delodajalec uporabi ta institut.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da da toženec kršitev ni mogel ugotoviti prej in da jih kasneje tožniku ne bi mogel več očitati. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki v obravnavanem primeru ne pride vpoštev, po ZDR-1 ni edini način sankcioniranja kršitev, ki jih delavec stori na delovnem mestu. Tožena stranka bi zato lahko tožniku morebitne kršitve očitala tudi v drugem z zakonom določenem postopku.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s predlogom tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 presojati vsebino kršitve, ki je bila tožniku očitana v nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz sodne prakse, ki jo navaja pritožba, kaj takega ne izhaja. Sodišče mora skladno z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1 ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strani ugotoviti, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče ali ne. Kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 31. 8. 2018, je tožena stranka, ki je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, na izrecen poziv predsednice senata, dodatno pojasnila, da predlog po 118. členu oziroma izgubo zaupanja v tožnika utemeljuje s storitvijo očitanih kršitev, s katerimi je tožnik jasno pokazal svoj odnos do dela in do delodajalca, zaradi česar delodajalec ocenjuje, da mu ne more zaupati in da takšnega delavca ne more imeti v svoji sredini. Iz tožnikovih navedb na istem naroku pa izhaja, da je takoj po prejemu pisnega opozorila spremenil način dela, glede na spremembe v zahtevah novega vodstva, in od prejema pisnega opozorila dalje ni bilo z njegove strani nobene kršitve v zvezi z delom več. S tem je bil zakonski namen pisnega opozorila delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, ki je v tem, da ima delavec možnost spremeniti svoj odnos do dela, dosežen. Tako tožena stranka zaradi kršitev, ki jih je očitala tožniku, ni mogla izgubiti zaupanja vanj, saj okoliščine kažejo na to, da je opozorilo doseglo učinek. Tožnik je način dela spremenil, s tem pa je pokazal tudi interes, da delo čim bolje opravi. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča ni razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožnik svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 65/2010
• VDSS Sodba Pdp 791/2016
• VDSS Sodba Pdp 636/2022