VDSS Sodba Pdp 636/2022

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predaja osebnega gesla, na podlagi katerega lahko druga oseba dostopa do računalnika in podatkov, do katerih ima dostop le lastnik tega gesla, pri čemer druga oseba ni vedno pooblaščena za dostop do teh podatkov, ni nepomembna oz. manjša kršitev.

Tožnik v pritožbi vztraja, da njegovo delo ni bilo vezano na točno določen kraj, ker se je pri delu gibal po različnih delih poslopja, vendar pa ni dokazal, da je v času, v katerem se mu očita neopravičena odsotnost z delovnega mesta, dejansko opravljal delovne naloge v kakšnem od drugih prostorov tožene stranke.

Zgrešeno je stališče pritožbe, da je odpoved utemeljena zgolj takrat, ko dejansko že pride do zastoja v proizvodnji in dejanske škode. Delodajalec z ustrezno sankcijo v posledici kršitve delovnih nalog na noben način ni dolžan čakati do trenutka, ko že nastane zastoj proizvodnje, izpad ali celo škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku dne 25. 8. 2021 in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, podana tožniku dne 28. 10. 2021. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ga za čas od 1. 11. 2021 dalje prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in socialnega zavarovanja, mu za čas po izteku odpovednega roka do izdaje sodbe vsakomesečno izplačati bruto mesečno plačo v višini 1.360,00 EUR, odvesti davke in prispevke in mu plačati neto znesek plače do 15. dne v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačati stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo (razen v delu odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka) pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe in sicer tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno razveljavitev sodbe. V pritožbi vztraja, da mu je bilo pisno opozorilo z dne 25. 8. 2021 podano neutemeljeno, saj se je pred izrabo letnega dopusta za čas od 7. 7. 2021 do 9. 7. 2021 dogovoril z neposredno nadrejenim A A. Prav tako se je prijavil v računalniški sistem toženke kot koristnik dopusta. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede predaje osebnega gesla za dostop do tožnikovega računalnika na delovnem mestu. Osebno geslo na službenem računalniku po njegovem mnenju ne predstavlja nobene posebne skrivnosti v krogu zaposlenih v družbi toženke. Izpostavlja, da toženka ni izkazala, da bi bil z ravnanjem tožnika v tej zvezi ogrožen kakšen resen in tajen podatek delodajalca. Izpostavlja, da dokaz z vpogledom videoposnetkov na USB ključku ni bil neposredno izveden na glavni obravnavi, zato je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče je vpogledalo v video posnetke, ki tožniku sploh niso znani in se do njih ni mogel opredeliti, zato je bilo kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov, kot tudi načelo kontradiktornosti. Toženka je tožniku očitala odsotnost z delovnega mesta, pri čemer pa je v njegovi pogodbi o zaposlitvi določeno zgolj, da mora delo opravljati na lokaciji B. - C., sicer pa njegovo delovno mesto ni konkretneje definirano. Tako je o odsotnosti z delovnega mesta nemogoče govoriti, saj je tožnik v kritičnem obdobju nedvomno opravljal delo na lokaciji B. - C. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je v odpovedi dovolj konkretiziran očitek, da je za dlje časa zapuščal delovno mesto. Iz odpovedi niti ne izhaja, da naj bi tožnik zapuščal proizvodne prostore v C. Toženka mu očita odsotnost z delovnega mesta, kljub temu, da se je ves čas nahajal v proizvodnih prostorih v C. Kje konkretno bi se ves čas delovnega časa moral nahajati, toženka pred postopkom odpovedi ni pojasnila. Tožnikovo delo ni bilo vezano na točno določen kraj, tožnik se je pri delu gibal po različnih delih poslopja. Poleg tega se je toženka sklicevala zgolj na posnetke kamere, ki snema prostore pred garderobo, ne pa tistih za garderobnimi prostori, kamor je ravno tako dostopal. Odpoved ni utemeljena v primeru, ko do ogrožanja delovnega procesa in škode na delovnem mestu sploh ne pride, kot v konkretnem primeru. Tožnik je svoje delo opravil v celoti, do zastoja proizvodnje ni prišlo. Nesprejemljivo je tudi, da sodišče tožniku ne verjame, da se je v garderobnih prostorih nahajal zaradi črevesnih težav. Tožnik je o slednjih izpovedal, njegovo izpoved pa potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija. Očitno je, da je toženka tožniku podala odpoved prav zaradi njegovih zdravstvenih težav, kar pa je diskirminatorno in je prepovedan razlog za odpoved. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki je ustrezno raziskalo, ocenilo in obrazložilo odločilna dejstva spora, tako da niso utemeljeni pritožbeni očitki v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi ne v smeri zmotne dokazne ocene ter postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje se je v sodbi izrecno ali z zavzetjem nasprotnega stališča opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Ni podana niti kršitev načela neposrednosti niti načela kontradiktornosti. Iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku dne 21. 6. 2022 izhaja, da je sodišče vpogledalo v dokaz pod B21, kjer se nahaja USB ključek z videoposnetki. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da sodišče dokaza z vpogledom v videoposnetke na USB ključku ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi. Prav tako ne drži, da tožniku posnetki niso bili znani in se do njih ni mogel opredeliti, saj je tožena stranka posnetke videonadzorne kamere predložila k odgovoru na tožbo ter ponovno s pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2022. Tožnik je bil torej z videoposnetki seznanjen in se je imel v postopku možnost do njih obrazloženo opredeliti, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve. V zvezi z očitki, da sta bili kršeni načelo neposrednosti in kontradiktornosti pa pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da gre za nedopustni pritožbeni razlog. Tožnik namreč na naroku, na katerem je bil ta dokaz izveden, ni ugovarjal njegovi izvedbi in se ni skliceval na kršitev načela neposrednosti (4. člen v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP), prav tako ni uveljavljal kršitve načela kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Gre za očitek glede kršitev, za katere velja določba prvega odstavka 286.b člena ZPP, zato njihovo uveljavljanje šele v pritožbi ni dopustno.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2011 na delovnem mestu „mehanik I“, delo pa je v spornem času opravljal v prostorih tožene stranke v C. in sicer v proizvodnih prostorih oziroma pakirnih linijah v kleti in pritličju. Zaposlen je bil za krajši delovni čas od polnega, za 20 ur tedensko, posledično mu je skladno s 154. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pripadal sorazmerni del odmora in sicer 15 minut. Toženka mu je na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 dne 26. 8. 2021 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi ponovnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mu je dne 13. 10. 2021 vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 26. 10. 2021, čemur je 28. 10. 2021 sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za razveljavitev pisnega opozorila, odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z reparacijo in reintegracijo, zavrnilo kot neutemeljen. Na podlagi ugotovitve, da tožniku dopust za čas od 7. 7. 2021 do 9. 7. 2021 ni bil odobren in je bil torej v tem času neupravičeno odsoten, je pravilno presodilo, da mu je toženka v pisnem opozorilu utemeljeno očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi, internih aktov (Pravilnika o delovnem času, ki ureja postopek prijave in koriščenja dopusta) ter določb 33. in 34. člena ZDR-1. Prav tako je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik seznanjen s pravili toženke, da se osebnega gesla ne sme izdati sodelavcem, pa je to kljub temu storil, kar je v postopku priznal, pravilno presodilo, da mu je toženka v pisnem opozorilu tudi to kršitev utemeljeno očitala.

10. Pritožba zmotno zatrjuje, da naj bi iz izvedenega dokaznega postopka izhajala neutemeljenost podanega pisnega opozorila. Izvedeni dokazi v predmetnem postopku so namreč potrdili ravno nasprotno. Navedbe tožene stranke o tem, da tožniku dopust od 7. 7. 2021 do 9. 7. 2021 ni bil odobren, ter navedbe v zvezi z nedovoljenim posredovanjem osebnega gesla tretji osebi, so namreč potrdile vse zaslišane priče (D. D., A. A. in E. E.) ter tudi s strani tožene stranke predložene listine (SMS sporočila), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi (8. do 11. točka obrazložitve). Tožnik se glede odobritve dopusta neutemeljeno sklicuje na izpovedbo A. A. Iz njegove izpovedi ne izhaja, da se je tožnik z njim za dopust dogovoril. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnika v njunem pogovoru celo izrecno opozoril, da naj se glede dopusta dogovori z vodjo izmene linije, kjer dela, F. F., in vodjo proizvodne enote D. D. Nobeden od navedenih pa tožniku dopusta ni odobril. Dejstvo, da je tožnik dne 6. 7. 2021 dopust prijavil v računalniški sistem toženke, glede na pravilno ugotovitev sodišča, da dopusta ni napovedal en teden prej, kot bi ga sicer moral, ter da mu dopust ni bil odobren, na drugačno odločitev ne more vplivati.

11. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, ki se nanaša na predajo osebnega gesla za dostop do tožnikovega računalnika na delovnem mestu. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik seznanjen z navodilom toženke, da osebnih gesel ni dovoljeno deliti s sodelavci, pa je to navodilo kljub temu zavestno kršil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predaja osebnega gesla, na podlagi katerega lahko druga oseba dostopa do računalnika in podatkov, do katerih ima dostop le lastnik tega gesla, pri čemer druga oseba ni vedno pooblaščena za dostop do teh podatkov, ni nepomembna oz. manjša kršitev. Gesla so namreč namenjena temu, da zaščitijo podatke in tehnologijo ter zagotovijo, da so informacije varne pred krajo, izgubo, zlorabo ali razkritjem, ter da se osebni podatki uporabljajo na odgovoren način. Nekontrolirana predaja gesel tretjim osebam, ki ta gesla lahko posredujejo naprej, tako lahko privede do občutne poslovne škode ali kršitve osebnih podatkov. Pri tem ni pomembno, da do ogrožanja resnih oziroma tajnih podatkov morda še ni prišlo, zadošča, da bi lahko prišlo. Povsem tehtno je zato sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da če bi bilo vseeno, kdo dostopa do posameznih podatkov na računalniku, potem gesel sploh ne bi bilo.

12. S podajo utemeljenega pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 je bila izpolnjena procesna predpostavka za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je toženka tožniku očitala, da je bil v obdobju od 6. 9. 2021 do 17. 9. 2021 med delovnim časom večkrat in dalj časa neupravičeno odsoten z delovnega mesta.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ta očitek v odpovedi ni dovolj konkretiziran, prav tako so neosnovane pritožbene navedbe v zvezi s krajem opravljanja dela. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je očitek v odpovedi dovolj konkretiziran, saj je v njej navedeno, kaj je razlog za odpoved, razlog je bil dovolj konkretiziran, da se je tožnik lahko zagovarjal in je sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost odpovedi. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi nespornih dejstev in izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik v času od 6. 9. 2021 do 17. 9. 2021 delo opravljal oziroma bi ga moral opravljati v proizvodnih prostorih toženke v C., na pakirni liniji v kleti in pritličju, ki so bili na s strani tožene stranke priloženih tlorisih označeni z zelenimi krogi oziroma elipsami. Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja D. D. in vpogleda v videoposnetke) pa je tudi povsem pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času večkrat dlje časa neupravičeno odsoten z mesta, kjer bi sicer moral izvajati svoje delovne naloge. Tožnik v pritožbi vztraja, da njegovo delo ni bilo vezano na točno določen kraj, ker se je pri delu gibal po različnih delih poslopja, vendar pa ni dokazal, da je v času, v katerem se mu očita neopravičena odsotnost z delovnega mesta, dejansko opravljal delovne naloge v kakšnem od drugih prostorov tožene stranke. Da drugega dela v teh prostorih ni opravljal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi izpovedi D. D., ki je izpovedala, da v prostorih, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi, delavci dela niso opravljali in da je vstop v te prostore pokrivala druga kamera, katere videoposnetke je priča ravno tako pregledala in pri tem pregledu na posnetkih tožnika ni videla. Drugačnih zaključkov od predstavljenih tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni moglo napraviti.

14. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v predmetni zadevi podan resen in utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem- večkratne dlje časa trajajoče neupravičene odsotnosti z mesta, kjer bi moral izvajati delo- kršil najbolj osnovo obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela v dogovorjenem delovnem času (33. člen ZDR-1). Glede na neprerekano ugotovitev, da je bila narava njegovega dela takšna, da je moral biti ves čas prisoten na proizvodni liniji, kjer je bilo potrebno zavijati pakete, skrbeti za red in čistočo ter transportirati izdelke, je dejstvo, da so v času njegove odsotnosti to delo morali opraviti drugi delavci, kar je na podlagi izpovedi D. D. in E. E. pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je zato v nadaljevanju tudi presodilo, da je s takšnim ravnanjem tožnik škodoval toženi stranki in njenim poslovnim interesom, saj je glavni interes delodajalca, da je delavec v delovnem času prisoten na delovnem mestu in opravlja delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zgrešeno pa je tudi stališče pritožbe, da je odpoved utemeljena zgolj takrat, ko dejansko že pride do zastoja v proizvodnji in dejanske škode. Delodajalec z ustrezno sankcijo v posledici kršitve delovnih nalog na noben način ni dolžan čakati do trenutka, ko že nastane zastoj proizvodnje, izpad ali celo škoda.

15. Pritožba neutemeljeno vztraja, da naj bi bila tožniku odpoved podana zaradi njegovih zdravstvenih težav. Tožena stranka je tožniku podala odpoved zaradi dokazanih večkratnih dlje časa trajajočih neupravičenih odsotnosti z mesta, kjer bi moral opravljati svoje delovne naloge in ne zaradi kakšnega drugega razloga, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pri tem pa ne držijo niti pritožbene navedbe, da sodišče tožniku ne bi verjelo, da je imel črevesne težave. V točki 21. obrazložitve je namreč sodišče zapisalo, da je tožnik sicer imel črevesne težave, kar izhaja iz izvida z dne 27. 9. 2021, kljub temu pa je iz razloga, ker na zagovoru dne 26. 10. 2021 ni niti izpostavil, da bi na delovnem mestu dlje časa manjkal zaradi zdravstvenih težav oziroma je to celo izrecno zanikal, pravilno zaključilo, da dlje časa trajajoče odsotnosti z delovnega mesta, niso bile povezane s tožnikovimi zdravstvenimi (črevesnimi) težavami.

16. Preostale pritožbene navedbe za odločitev o pravilnosti izpodbijanega dela sodbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker glede na vse navedeno s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.06.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 65/2010
• VDSS Sodba Pdp 914/2018
• VDSS Sodba Pdp 791/2016