<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 69/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.69.2016

Evidenčna številka:VDS0016037
Datum odločbe:20.06.2016
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:nadure - dnevnice - voznik - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - vodenje evidenc

Jedro

Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II (1., 2., 3., 4. in 5. ter točki III) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu (točka I in II/6) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki obračunati regrese za letni dopust v višini 668,00 EUR bruto od 2. 7. 2008 dalje do plačila, 686,00 EUR bruto od 2. 7. 2009 dalje do plačila, 734,15 EUR bruto od 2. 7. 2010 dalje do plačila, 748,10 EUR bruto od 2. 7. 2011 EUR dalje do plačila, 763,00 EUR bruto od 2. 7. 2012 dalje do plačila, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova neizplačanih nadur za čas od januarja 2008 do septembra 2012 neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi posamičnih zneskov od datumov, navedenih iz izreka sodbe, do plačila (II/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta v višini 624,82 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2009 dalje do plačila, 627,95 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2010 dalje do plačila, 741,62 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2011 dalje do plačila, 886,41 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2012 dalje do plačila (II/2. točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova neizplačane plače ustrezen neto znesek 884,64 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2012 do 18. 9. 2012 dalje do plačila (II/3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna od bruto zneskov iz prejšnje točke tožbenega zahtevka odvesti davke in prispevke, organom in institucijam določenim z zakonom (II/4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz naslova neizplačanih dnevnic tožniku izplačati 1.210,00 EUR neto mesečno za tri mesece z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II/5. točka izreka). Zavrnilo je plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov regresa pred 2. 7. posameznega leta do plačila (II/6. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 680,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo v tem delu razveljavi ali spremeni na način, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik ponovno opozarja, da je voznik v mednarodnem prometu, to pa pomeni, da največ svojega dela opravi v tujini, voznik v mednarodnem prometu dejansko tudi kdaj naklada ali razklada v Sloveniji, vendar pa, kot je že bilo navedeno, večino časa preživi v tujini. Tožnik je opravljal prevoze vozil po EU in izven - mednarodni promet. Z vsemi listinami razpolaga izključno tožena stranka, so njena last in tožnik je tudi predlagal, da te listine tožena stranka vloži v spis, pa jih ni. Navedeno sodišče prve stopnje mirno prezre. Sodišče ne podvomi v pričanje tožene stranke, njegovega sina in žene, čeprav je evidentno, da so slednji imeli interes za izid pravde (glede na to, da gre za družinsko podjetje oziroma družinski s. p.). Sodišče obrazlaga, da naj bi obstajal dogovor, da bo tožnik prejemal mesečno plačo v višini 1.800,00 EUR neto, glede na to, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek tak, da je zahteval največ 241,00 EUR mesečno in glede na to, da je tožnik dobil poleg plače še 1.200,00 EUR mesečno, je naslovno sodišče tožnikov tožbeni zahtevek za nadure preprosto zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnik dobil celo več kot vtožuje. Z navedenim se tožnik nikakor ne more strinjati. Tožnik ne zanika, da je poleg osnovne plače prejemal še 1.200,00 EUR, vendar pa je ta znesek predstavljal dnevnice. Dnevnice tožniku v vsakem primeru pripadajo glede na veljavno Uredbo o povračilu stroškov v zvezi z delom. Nadure pa so posebna postavka od katerih bi, v kolikor bi bile tudi dejansko izplačane, morali biti odvedeni ustrezni davki in prispevki. Sam eventualni dogovor o plačilu, glede na veljavno sodno prakso, ni zakonit. Je pa potrebno upoštevati za delavca varianto, ki je zanj ugodnejša. Tožena stranka je dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca, tudi potem, ko pri njej ni več zaposlen, saj ga k temu zavezuje Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker tožena stranka ni vložila v spis ustrezne listine, bi moralo sodišče upoštevaje določila ZPP upoštevati tožnikovo trditveno podlago o opravljenih nadurah v tožbi in tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik poudarja, da sam nikoli ni mogel koristiti dopusta, je pa za kakšne praznike dejansko šel na dopust. Tožena stranka mu je to štela kot dopust in to tudi zabeležila. Pot do Bolgarije znaša dobrih 1.000 km, pri čemer se takšna pot opravi v dobrih 13 urah. Tožena stranka je predložila potrdilo DURS, da ima poravnane vse davke in obveznosti na dan 29. 10. 2012, to potrdilo dokazuje zgolj to, da je poravnala vse obveznosti do države, nikakor pa to ne dokazuje, da je tožnik plačo dejansko dobil. Zakaj je tožnik zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja ni več vozil. Odgovor je logičen, ker mu tožena stranka ni izplačala zasluženega. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust, zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo v I. in III. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik ni podal trditev glede zamude s plačilom regresa oziroma glede obrestnega dela zahtevka. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek za plačilo regresa v obrestnem delu šteti kot nesklepčen, saj iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, zaradi česar bi bilo potrebno obrestni del zavrniti. Sodišče tudi ni upoštevalo potrdila DURS z dne 29. 10. 2012, iz katerega izhaja, da je imela tožena stranka na navedeni dan plačane vse evidentirane davke in druge obveznosti, kamor seveda spadajo tudi dajatve v zvezi z vtoževanimi regresi. Sodišče v točki VII obrazložitve pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožnikovi hčeri v Bolgarijo nakazala 7.900,00 EUR, kar je bilo med strankama tudi nesporno ter kar izhaja iz listinskih dokazov v sodnem spisu. Sodišče tudi ni sledilo izpovedbi A.A. glede dejstva, da je tožnik prejemal regrese in prejem regresov tudi podpisoval, torej je s podpisom potrdil, da je regres prejel, nakazan pa je bil, kot je bilo izpovedano s strani A.A. in B.B., v Bolgarijo na račun tožnikove hčerke skladno z dogovorom s tožnikom. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožena stranka podaja pritožbo v I. točki izreka glede obračunov regresov za letni dopust za pet let, in navaja, da je zahtevek za plačilo regresa v obrestnem delu šteti kot nesklepčen, prav tako pa da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbe B.B. in A.A. glede izplačila regresov za letni dopust. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka šele v pritožbi predložila obračunske liste regresa za leto 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012 ter liste s podpisom prejemnikov regresa z dne 17. 4. 2012, 24. 1. 2012, 18. 1. 2011, 18. 11. 2009, 29. 10. 2008 (B10), torej prepozno in ob navedenem ni niti navedla, zakaj navedenih dokazov ni mogla predložiti že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče na podlagi določil četrtega odstavka 286. člena ZPP ne more upoštevati. Gre za pritožbeno novoto, ki je kot taka neupoštevna, zaradi navedenega pa tudi ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni tožena stranka. Sicer pa tudi nakazila v višini 7.000,00 EUR tožnikovi hčerki v Bolgarijo ni mogoče šteti kot izplačilo regresa za letni dopust, pri čemer je tudi znesek 7.000,00 EUR bistveno višji kot skupni znesek petih regresov bruto za letni dopust.

7. Pritožba tožnika utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbam tožene stranke, njegovemu sinu in ženi, pri čemer tožena stranka ni predložila prav nobene listine (potni nalog), ki bi dokazovala vožnje tožnika. Kot pravilno navaja pritožba, z navedenimi listinami razpolaga le tožena stranka, tožnik pa je sicer predlagal, da naj te listine tožena stranka vloži v spis, pa jih ni. Tožena stranka, njegov sin in žena so imeli interes za rešitev spora v njihovo korist. Tožnik je očitno prejemal 1.800,00 EUR neto plače mesečno ter poleg tega še 1.200,00 EUR, pri čemer pa le-ta zatrjuje, da je znesek predstavljal dnevnice, ki sicer pripadajo delavcu v skladu z veljavno Uredbo o povračilu stroškov v zvezi z delom. Glede na to, da listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006; ZEPDSV) in Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 s spremembami; ZDCOPMD), bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) namreč v 7. členu določa, da morajo evidence iz točk a) evidenca zaposlenih delavcev, b) evidenca o stroških dela, c) evidenca o izrabi delovnega časa in č) evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu 6. člena istega zakona voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ustrezne podatke ima. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa. Zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov, seveda v kolikor so podatki med strankama sporni. Sicer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo v konkretni zadevi potrebno imenovati tudi izvedenca finančne stroke, tako da strankama predlaga, da v izogib nastajanju dodatnih stroškov postopka, rešita spor po mirni poti z medsebojnim popuščanjem in dogovarjanjem s sodno ali izvensodno poravnavo.

8. Neutemeljena pa je pritožba tožnika v delu, kjer zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 2. 7. vsako leto. Skladno z določbo 131. člena Zakona o delovnem razmerju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec dolžan izplačati regres do 1. 7. vsako leto, zato začno zamudne obresti teči z 2. 7. vsakega leta.

9. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki izhaja iz izreka, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje o višini zahtevkov sploh še ni odločalo, ker ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu. V novem sojenju pa bo sicer moralo sodišče prve stopnje najprej na podlagi izvedenih dokazov sprejeti pravilno dokazno oceno, glede na sprejeto dokazno oceno ponovno po potrebi izvesti še dodatne dokaze in o zadevi ponovno odločiti.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke v celoti in pritožbo tožnika v točki II/6 kot neutemeljeni zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351. člen ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZEPDSV člen 6, 7. ZDCOPMD člen 8, 8/8. ZDR člen 131.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5ODQ2