<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 397/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.397.2016

Evidenčna številka:VDS0016250
Datum odločbe:28.07.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nespoštovanje navodil zdravnika - opravljanje pridobitnega dela - detektiv - bolniški stalež - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja

Jedro

Tožnica je med bolniškim staležem (v katerem je bila zaradi psihičnih težav in viroze) opravljala pridobitna dela natakarice v avstrijskem lokalu. Za opravljanje tega dela pa ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Ker je tožnica v času bolniškega staleža brez odobritve pristojne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja in opravljala pridobitno delo kot natakarica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. točki prvega odstavka 111. člena ZDR. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podan dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Narava ugotovljene kršitve je namreč takšna, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bo delavca obdržal v delovnem razmerju do izteka odpovednega roka, ne glede na to, ali je bil delavec do začetka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgleden delavec ali ne. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2012 nezakonita; da tožnici delovno razmerje tega dne ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto oz. na drugo ustrezno delovno mesto ter ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti stroške priči A.A. v znesku 39,22 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v sklepu, opr. št. Pdp 317/2014 z dne 16. 10. 2014. Ni navedlo, zakaj je verjelo le toženi stranki in z njene strani predlaganim pričam, do dokazov, predlaganih s strani tožnice pa se ni opredelilo oziroma jim ni verjelo. Meni, da za predložitev fotografij ni prekludirana in da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati priče B.B., C.C. in D.D. ter opraviti poizvedbe pri avstrijski detektivski agenciji. Detektivska družba namreč ne razpolaga z dovoljenjem za opravljanje dela v Republiki Avstriji. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca računalniške forenzike, saj je obstajal upravičen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja. V zvezi s postopkom vročanja vabila na zagovor in odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je tožena stranka že pred pričetkom postopka odpovedi vedela, da ima tožnica pooblaščenca. Vročitev listin po detektivu ni bila zakonita, saj je ni odredilo sodišče, detektiv, ki je vročitev opravljal, pa ni imel pooblastila za vročanje. Detektivska družba tudi ni uporabljala naprav za slikovno snemanje, ki puščajo vodni odtis, zato se ne da preveriti verodostojnosti fotografij, ki so bile posnete z napravami, na katerih se lahko datum in ura poljubno nastavi. Sodišče prve stopnje dokazov, pridobljenih po detektivu, ne bi smelo uporabiti, ker pomenijo hud poseg v ustavno varovane pravice. Detektivska družba je s svojo dejavnostjo posegla v pristojnosti policije in organov pregona s tem, ko je tožnico tajno opazovala in ji sledila v Republiko Avstrijo, slikovno snemanje pa je bilo prav tako opravljeno tajno. Tožena stranka je za naknadno predložitev podjemne pogodbe prekludirana. Navaja, da je splošno znano dejstvo, da je delo terapija za psihične težave, zato ni podan odpovedni razlog. Odpoved pa je nezakonita tudi zato, ker ne obstoji dodatni pogoj, tj. nemožnost nadaljevanja dela do izteka odpovednega roka. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu temeljijo na subjektivni izpovedi E.E. Izpodbijana odpoved je v resnici posledica uveljavljanja povračila potnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo. S sklepom, opr. št. Pdp 317/2014 z dne 16. 10. 2014, je na pritožbo tožnice sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo zaradi pomanjkljivih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, katere osebe so opravljale kontrolo bolniškega staleža in vročanje pisanj tožnici. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča izdalo izpodbijano sodbo.

7. Predmet tega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 9. 7. 2012 podala tožnici na podlagi 8. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Iz navedene določbe izhaja, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnici je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 22. 6. 2012 kršila bolniški stalež tako, da ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika, odpotovala iz kraja bivanja in opravljala pridobitno delo kot natakarica v lokalu F. v avstrijskem kraju Neudorf ob Wildon.

8. Tožena stranka je s pooblastilom z dne 20. 6. 2012 in 28. 6. 2012 (B14) pooblastila detektivsko družbo G., d. o. o., ki jo zastopa H.H., za zbiranje informacij v zvezi z zlorabo pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe in za vročanje pošiljk tožnici. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je detektiv H.H. 28. 6. 2012 poskušal tožnici vročiti vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnice ni bilo doma, zato ji je v poštnem nabiralniku pustil obvestilo o naslednjem predvidenem terminu vročitve. Vročitev vabila na zagovor je ponovno opravljal naslednji dan, 29. 6. 2012. Tožnica tega dne pisanja ni želela sprejeti, zato ji ga je detektiv pustil v njenem poštnem nabiralniku in to dejstvo zabeležil na vročilnici (B6).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila vročitev vabila na zagovor tožnici skladna z določbo 144. člena ZPP in v okviru pristojnosti detektivske družbe iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/2011). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica imela že v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblaščenca in da bi se zato morala vsa pisanja vročati njemu (137. člen ZPP). Tožnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, iz listine, na katero se sklicuje tudi v pritožbi (A6), pa izhaja pooblastilo odvetniku le v zvezi s povračilom potnih stroškov in ne gre niti za splošno pooblastilo niti za pooblastilo v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da vročitev ni bila zakonita, ker je ni odredilo sodišče. Vročanje pisanj v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč po naravi stvari in tudi glede na določbo 87. člena ZDR v pristojnosti delodajalca, saj je on tisti, ki pisanja (npr. vabilo na zagovor, pisno seznanitev s kršitvami, odpoved pogodbe o zaposlitvi) izdaja in vroča. Ne drži niti pritožbena navedba, da je vročitev vabila na zagovor opravil detektiv I.I., ki pooblastila za to dejanje ni imel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vročitev vabila na zagovor 29. 6. 2012 opravil detektiv H.H., zakoniti zastopnik s strani tožene stranke pooblaščene detektivske družbe. To dejstvo izhaja iz poročila o vročitvi (B5), vročilnice (B6) in izpovedi navedenega detektiva. Da naj bi prvo vročitev 21. 6. 2012 opravljal I.I., iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, pri čemer kakršnokoli vročanje pisanja tega dne za ta spor ne more biti relevantno, saj se tožnici v odpovedi očita kršitev z dne 22. 6. 2012. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti tožničini izpovedi, da detektiva H.H. še nikoli ni videla in da ji 29. 6. 2012 pisanje v resnici ni bilo vročeno. Tožena stranka je v dokaz vročitve predložila listinske dokaze, iz katerih je viden tako datum kot tudi potek vročanja (predložila je celo fotografijo pisanja v poštnem nabiralniku, čeprav to niti ni bila obveznost vročevalca glede na določbo 144. člena ZPP), ta dejstva pa je potrdil tudi sam detektiv H.H., ko je bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj navedeni izpovedi tožnice ni sledilo, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Tožničine izpovedi ne potrjuje niti elektronsko sporočilo z dne 30. 7. 2012 (A4), na katerega se neutemeljeno sklicuje v pritožbi, saj se njegova vsebina ne nanaša na vročitev vabila na zagovor, ampak na vročitev same odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ta je bila tožnici poslana priporočeno po pošti in ker tožnica pisanja ni sprejela, ji je bilo vročeno s fikcijo po določbi četrtega odstavka 142. člena ZPP z iztekom 15-dnevnega roka). Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri vročitvi vabila na zagovor in tudi pri določitvi datuma zagovora (ta je bil določen za 6. 7. 2012, kar je več kot tri delovne dni po vročitvi vabila – drugi odstavek 83. člena ZDR – vendar se ga tožnica ni udeležila, svojega izostanka ni upravičila, pisnega zagovora pa tudi ni podala) ravnala skladno z zakonom in da iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

10. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi zbranih informacij in slikovnega gradiva detektivske družbe, ki je ugotovila, da je tožnica 22. 6. 2012, ko je bila pri toženi stranki v bolniškem staležu, opravljala delo natakarice v avstrijskem lokalu. Tožnica je v postopku pred sodiščem navajala, da navedenega dne dela v avstrijskem lokalu ni opravljala, ampak so fotografije očitno nastale nekega drugega dne, saj je sicer imela dovoljenje za opravljanje dela v lokalu ob petkih in sobotah izven delovnega časa pri toženi stranki. Na podlagi izvedenih dokazov, tudi izvedenca fotografske stroke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se s temi ugotovitvami strinja, da do posega v slikovno gradivo detektivske družbe ni prišlo in da je pristno. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala postavitev izvedenca računalniške forenzike, saj naj bi obstajal upravičen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog pravilno zavrnilo. Postavljeni izvedenec je namreč odgovoril na vsa relevantna vprašanja iz svoje stroke, za odgovor na preostala vprašanja, na katera izvedenec ni znal odgovoriti, pa bi tožnica lahko pravočasno (sploh ker je v postopku imela pooblaščenca) predlagala izvedenca ustrezne stroke. Zgolj dejstvo, da izvedensko mnenje za eno stranko v postopku ni ugodno, pa še ni razlog za postavitev novega izvedenca (iste ali druge stroke), takšna postavitev pa bi bila tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega načela pravilno zavrnilo tudi dokazne predloge tožnice za zaslišanje prič B.B., C.C. in D.D., ki naj bi potrdili, da tožnica spornega dne ni delala v avstrijskem lokalu.

11. Zaradi načela kontradiktornosti v pravdnem postopku ima stranka v postopku pravico predlagati dokaze za ugotovitev zatrjevanih dejstev in pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa pravica do izvedbe predlaganih dokazov stranke ni neomejena, saj lahko sodišče iz ustavno dopustnih razlogov izvedbo predlaganega dokaza zavrne. Sodišče načeloma ne sme zavrniti dokaznega predloga stranke za ugotovitev obstoja nekega dejstva in hkrati ugotoviti (na podlagi preostalih izvedenih dokazov), da to dejstvo ne obstoji. Kljub temu pa sodišče to lahko stori, če tudi izvedba teh dokazov zaradi njihove šibke dokazne vrednosti ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da izpovedi prič, tudi če bi te v celoti potrdile navedbe tožnice, da spornega dne ni delala v avstrijskem lokalu, ne bi mogle omajati dokaznega sporočila fotografij detektivske družbe, katerih pristnost je potrdil izvedenec fotografske stroke in detektiva H.H. ter A.A., ki nimata nobenega interesa za prirejanje ugotovljenih informacij v konkretni zadevi. Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi detektivska družba morala uporabljati snemalne naprave, na katerih se datum in ura ne more nastaviti ter da so že zato fotografije, ki s takšnimi snemalnimi napravami niso narejene, neverodostojne. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze, med drugim tudi posnete fotografije, ustrezno dokazno ocenilo v skladu z 8. členom ZPP, s takšno oceno pa se pritožbeno sodišče strinja. Pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnica za predložitev fotografij okolice avstrijskega lokala prekludirana, saj bi lahko te dokaze predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Dvom v verodostojnost izpovedi priče ne more biti razlog za dopustnost poznejše predložitve listinskih dokazov, če so se dejstva, o katerih se pričo zaslišuje, izkazala kot sporna že prej v postopku. Ker je bila zakonitost postopanja detektivov in pristnost posnetih fotografij sporna v konkretnem primeru že od vsega začetka, bi tožnica morala predložiti fotografije, s katerimi bi dokazovala nasprotno, najkasneje na prvem naroku. Ker jih ni, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno ocenilo kot prepozen.

13. Tožnica je v postopku pred sodiščem navajala še, da detektivi, ki so opravljali nadzor tožničinega bolniškega staleža, za to niso imeli potrebnega pooblastila, da so prekoračili pristojnosti, ki jih imajo v skladu z zakonom, in da detektivska družba ni imela potrebnega dovoljenja za delovanje v Avstriji. V skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Pdp 317/2014 z dne 16. 10. 2014, je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotavljalo (in zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo napotila pritožbenega sodišča), ali so imeli detektivi, ki so opravljali nadzor bolniškega staleža tožnice, potrebna pooblastila. Ugotovilo je, da je nadzor izvedel A.A., s katerim je imela pooblaščena detektivska družba sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju, sedaj pa je tam zaposlen, pri nadzoru pa sta sodelovala J.J. in K.K., oba zaposlena v detektivski družbi. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nadzor bolniškega staleža tožnice izvajali za to pooblaščeni detektivi glede na določbo 25. člena ZDD-1. Nebistvena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka prepozno predložila pogodbo o medsebojnem sodelovanju oziroma pojasnila detektivske družbe (B17), saj je o pooblastilih detektivom izpovedal tudi H.H.

14. Nadzor tožničinega bolniškega staleža 22. 6. 2012 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje potekal tako, da je A.A., ki je najprej izvajal nadzor v okolici tožničinega prebivališča, ugotovil, da je tožnica ob 12.53 uri izstopila iz svojega stanovanjskega bloka in se s svojim osebnim vozilom odpeljala neznano kam. Po pridobitvi informacije od tožene stranke, da naj bi tožnica delala v enem od avstrijskih lokalov, je še istega dne z zbiranjem informacij ugotovil, da tožnica v lokalu F. v avstrijskem kraju Neudorf ob Wildon opravlja delo natakarice. V času med 19.15 in 20.15 uro je tožnico v navedenem lokalu opazoval in s fotografijami dokumentiral, kako je tožnica opravljala delo natakarice. Z opisanim postopanjem pooblaščena detektivska družba ni prekoračila pristojnosti, ki jih ima po ZDD-1, in ni posegla v pristojnosti policije oziroma organov pregona oziroma v tožničino pravico do zasebnosti.

15. V skladu s 27. členom ZDD-1 je detektiv upravičen: zbirati podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, pridobivati podatke iz evidenc, osebno zaznavati in uporabljati tehnična sredstva. Neposredno osebno zaznavanje lahko v skladu s 30. členom ZDD-1 izvaja na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora, pri tem pa ne sme posegati v zasebni zaprti prostor in zasebni prostor, ki ga je posameznik s postavitvijo kakršnekoli ograje, prepreke ali razvidne oznake oziroma opozorila ločil od javnega in na ta način navzven nakazal, da gre za zasebni prostor. Detektiv lahko pri izvajanju osebne zaznave uporablja naprave za slikovno snemanje v okviru naloge iz pooblastila, če je to nujno potrebno za zavarovanje dokazov (31. člen ZDD-1). V skladu z 32. členom ZDD-1 pa detektiv ne sme opravljati upravičenj, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi; uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov; opravljati detektivske dejavnosti za domače in tuje varnostne ali obveščevalne službe in za politične stranke ter ustanove, katerih ustanovitelji so politične stranke. Ker so detektivi pooblaščene detektivske družbe na javnem kraju le preverili, ali tožnica v času bolniškega staleža res opravlja delo natakarice, tudi ni šlo za tajno opazovanje kot prikriti preiskovalni ukrep iz 149.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadalj.). Tajno opazovanje se namreč izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem ter video-snemanjem, in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti osebe (četrti odstavek 149.a člena ZKP). Ker je bil nadzor opravljen na javno dostopnem kraju (v lokalu), tudi ni bilo poseženo v tožničino pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). V to pravico pa ni bilo poseženo niti iz razloga, ker sta poleg A.A. sodelovala še dva druga detektiva, saj sta bila oba zaposlena pri pooblaščeni detektivski družbi.

16. Pooblaščena detektivska družba za izvedbo nadzora tožnice v Avstriji ni potrebovala dovoljenja Republike Avstrije za opravljanje detektivske dejavnosti. G., d. o. o., je namreč slovenska gospodarska družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki detektivsko dejavnost opravlja le v Republiki Sloveniji, saj se tukaj odvija ves njen pravni promet (sklepanje poslov), zato potrebuje le dovoljenje Republike Slovenije. To pa še ne pomeni, da posameznih del ne sme opraviti tudi na teritoriju druge države, saj s tem še ne opravlja detektivske dejavnosti v tujini. Detektivska družba, ki jo je pooblastila tožena stranka, je torej lahko zakonito brez obveznosti pridobitve dovoljenja opravila nadzor bolniškega staleža tožnice na teritoriju Avstrije. Ker torej obstoj dovoljenja za opravljanje detektivske dejavnosti v Avstriji ne predstavlja relevantnega dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin predlog za opravo poizvedb pri avstrijski detektivski agenciji.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica med bolniškim staležem (v katerem je bila zaradi psihičnih težav in viroze) opravljala pridobitna dela natakarice v avstrijskem lokalu. Ker za opravljanje tega dela ni imela dovoljenja osebne zdravnice, kot izhaja iz izpovedi dr. L.L., se kot neutemeljena tako izkaže pritožbena navedba tožnice, da delo predstavlja terapijo za psihične težave. Njena osebna zdravnica ji tovrstne terapije ni predpisala, ampak ji je odredila bolniški stalež, tj. odsotnost z dela. Ne glede na navedeno je odpovedni razlog iz 8. točke prvega odstavka 111. člena ZDR v vsakem primeru podan, saj je tožnica v času bolniškega staleža brez odobritve pristojne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja in opravljala pridobitno delo kot natakarica. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podan dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da se je oprlo na subjektivno izpoved direktorja tožene stranke E.E., vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča narava ugotovljene kršitve takšna, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bo delavca obdržal v delovnem razmerju do izteka odpovednega roka, ne glede na to, ali je bil delavec do začetka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgleden delavec ali ne.

18. Glede na to, da je bil v postopku ugotovljen utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožnice, da je bila izpodbijana izredna odpoved v resnici povračilni ukrep zaradi uveljavljanja povračila potnih stroškov od tožene stranke oziroma dana v izogib podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ima sicer za delavca ugodnejše posledice (odpovedni rok, odpravnina, nadomestilo za čas brezposelnosti).

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 83, 83/3, 87, 111, 111/1, 111/1-8. ZPP člen 144. ZDD-1 člen 25, 26, 27, 31, 32. ZKP člen 149a, 149a/4. URS člen 35.
Datum zadnje spremembe:
22.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAxMDk2