Sodba VIII ips 180/2000

Jedro

Revident navaja, da za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine, vendar pri tem ne upošteva, da mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero se delavcu obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato okoliščin, ki dopuščajo izrek tega ukrepa ob storitvi hujših kršitev, ni bilo treba ugotavljati (2. odstavek 45. člena ZDDO).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da naj sodišče razveljavi odločbi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kot tudi njegov restitucijski in reparacijski zahtevek. Presodilo je, da sta bili odločitvi tožene stranke zakoniti. Odločitev organa druge stopnje je bila sprejeta znotraj zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka. Na prvi stopnji je o tožnikovi odgovornosti odločal pooblaščeni delavec. Sindikatu je bilo omogočeno sodelovati v disciplinskem postopku. Tožnik je bil 26.2.1996 razporejen na delo "zunanjega varovanja" zgradbe Vlade Republike Slovenije, vendar pri tem delu ni upošteval pisnih pravil in ustnih navodil nadrejenih. Dvakrat je za krajši čas zapustil kraj dela. Potem, ko je to storil prvič, ga je predpostavljeni vodja opozoril, kljub temu pa je tožnik istega dne ponovno storil enako nedopustno dejanje. Njegovo ravnanje je povzročilo škodljive posledice, ker so zaradi njegove odsotnosti pred zgradbo Vlade Republike Slovenije v nasprotju s predpisi parkirali različni avtomobili.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil in v pritožbi ponovno navajal, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, da je postopek na prvi stopnji vodil nepristojni organ brez pooblastila, da disciplinski organi niso obravnavali mnenja sindikata, da je storil le lažjo kršitev delovnih obveznosti in da niso bile upoštevane ugotovitve o okoliščinah storjene kršitve. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bil disciplinski ukrep izrečen zaradi dvakratne krajše odsotnosti s kraja dela, kar je lažja in ne hujša disciplinska kršitev. Eno izmed odsotnosti je povzročil tožnikov predpostavljeni, ki je od njega zahteval izpolnitev plana dopustov, kar dokazuje, da je v praksi pri zunanjem varovanju objektov bila dovoljena krajša odsotnost z dela. Za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso bile ugotovljene potrebne kvalifikatorne okoliščine. Zaradi dveh krajših odsotnosti z dela delavca ni prišlo do škodljivih posledic oziroma ni prišlo do bistvenega motenja delovnega procesa. Kot takšno posledico ni mogoče šteti dejstva, da so bili pred poslopjem Vlade Republike Slovenije parkirani avtomobili, saj je bil to vsesplošni pojav, ker vladni uslužbenci niso upoštevali opozoril policistov. Revident ponovno zatrjuje, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo in da sindikatu ni bilo omogočeno sodelovati v postopku. Sodišči nista upoštevali, da je bilo policistom v zimskem času dovoljeno hoditi za krajši čas v stražarnico, da so se ogreli.

Disciplinski postopek je bil rezultat šikane.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter predlagala, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revident revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne utemeljuje, zato sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni dodatno preiskušalo.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožnik z dvakratno krajšo odsotnostjo s predpisanega kraja dela huje kršil delovne obveznosti. Po določilih 2. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93) delavec stori hujšo kršitev delovne obveznosti, če ne izpolnjuje ali če nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjuje svoje delovne in druge obveznosti. Drugi odstavek 45. člena ZDDO pa določa, da se delavcu, ki stori takšno kršitev, obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zato so organi tožene stranke ravnali zakonito, ko so tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v reviziji navaja številna nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v dokaznem postopku, zato je njihovo zatrjevanje v reviziji v nasprotju z določili 387. člena ZPP. Tako trdi, da je eno od odsotnosti s kraja dela povzročil tožnikov predpostavljeni. Isto velja za njegovo trditev, da je bilo parkiranje avtomobilov pred zgradbo Vlade Republike Slovenije vsesplošni pojav, ker vladni uslužbenci niso upoštevali opozoril policistov. V dokaznem postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da je bilo policistom v zimskem času dovoljeno hoditi za krajši čas v stražarnico, da bi se ogreli.

Revident navaja, da za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso bile ugotovljene kvalifikatorne okoliščine, vendar pri tem ne upošteva, da mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero se delavcu obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato okoliščin, ki dopuščajo izrek tega ukrepa ob storitvi hujših kršitev, ni bilo treba ugotavljati (2. odstavek 45. člena ZDDO). Sicer pa je tudi splošno znano, da so najpomembnejši državni protokolarni in infrastrukturni objekti izpostavljeni večji nevarnosti ogrožanj, zato so tudi neprestano varovani. Opustitev varovanja tovrstnih objektov brez dvoma pomeni povzročanje nevarnosti, zaradi katere bi lahko nastala velika škoda.

Revidentove očitke, da sindikatu ni bilo omogočeno sodelovati v postopku, je prepričljivo zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je odločalo o tožnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da bi bile pri zagotavljanju možnosti udeležbe sindikata v disciplinskem postopku storjene napake, zaradi katerih bi lahko bila tožniku omejena njegova pravica do obrambe. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil sindikat obveščen o uvedbi disciplinskega postopka in se je imel možnost udeležiti disciplinske obravnave, prav tako pa sodelovati v postopku odločanja na drugi stopnji.

Sodišči sta pravilno presodili in prepričljivo obrazložili, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Ugotovili sta, da je tožena stranka za kršitev zvedela 26.2.1996, disciplinski postopek pa je bil končan 26.8.1996, ko je ugovorni organ odločil o tožnikovem ugovoru, torej v roku šestih mesecev, kar je po določilih 3. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90), pravočasno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči ugotovili za presojo spora vsa potrebna dejstva, ter pravilno presodili, da je, zaradi v preteklosti storjenih več hujših kršitev, izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku, primeren. Zato revizijski očitki, da je bila uvedba disciplinskega postopka in izrek disciplinskega ukrepa posledica zlorabe pravic pooblaščenih oseb tožene stranke, niso utemeljeni.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 118/97
• Sodba VIII Ips 84/2001
• Sodba VIII Ips 129/99