Sodba VIII Ips 118/2000

Jedro

Zadrževanje in neoddajanje potnih nalogov in tahografov kot ravnanje delavca, ob tem, ko sodišče ni verjelo revidentu in zaslišani priči in zato ni sprejelo zaključka, da je revident tožnika ves čas opozarjal naj izroči tahografe, nima elementov odklonitve dela in zato lahko pomeni le kršitev delovnih obveznosti po prvi alinei 120. člena kolektivne pogodbe. Čeprav ugotovljeno dejansko stanje kaže na tožnikovo opuščanje delovnih obveznosti in malomarno opravljanje obveznosti, pa za tako kršitev delovnih obveznosti delavcu glede na določbe kolektivne pogodbe ni bilo mogoče odpovedati delovnega razmerja, saj je bilo določeno, da se za tako kršitev lahko izreče le pisni opomin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika tako, da je spremenilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in tožniku izreklo disciplinski ukrep pisnega opomina, odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 15.6.1991, ampak je trajalo do 30.3.1994 in da mora tožena stranka zato tožniku iz naslova premalo plačanih plač izplačati znesek 640.004,00 SIT z zakonitimi obrestmi od v sodbi navedenih zneskov in datumov zapadlosti plačila, obračunati od tega zneska vse predpisane davke in prispevke in mu povrniti odmerjene stroške postopka, vse v 8. dneh, da ne bo izvršbe.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče s tem, ko je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi jo moralo glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi napačna pravna kvalifikacija tožnikovega ravnanja, saj sta zato sodbi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dalje je navajal, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik odklanjal, da bi tožencu izročil tahografe in potne naloge, kar predstavlja drugačno stanje in drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo ugotavlja sodišče. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče ni ugotovilo nasprotij niti v sami sodbi, niti ne nasprotij v razlogih sodbe in listinah ali zapisnikih o izpovedbah v postopku. Zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki jo zatrjuje revizija. Sam način odločitve sodišča (zavrnitev pritožbe), dokazna ocena in pravna kvalifikacija kršitve delovnih obveznosti pa ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vsaj ne na način, kot to skuša zatrjevati revizija.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da tožnikovo ravnanje nima znakov hujše kršitve delovnih obveznosti - neupravičene odklonitve dela oziroma nalog pomembnih za nemoten potek dela in poslovanja v obratovalnici (tretja alinea 122. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki - Uradni list RS, št. 18/89 - v nadaljnjem besedilu: kolektivna pogodba). Zadrževanje in neoddajanje potnih nalogov in tahografov kot ravnanje delavca, ob tem, ko sodišče ni verjelo revidentu in zaslišani priči in zato ni sprejelo zaključka, da je revident tožnika ves čas opozarjal naj izroči tahografe, nima elementov odklonitve dela in zato lahko pomeni le kršitev delovnih obveznosti po prvi alinei 120. člena kolektivne pogodbe. Čeprav ugotovljeno dejansko stanje kaže na tožnikovo opuščanje delovnih obveznosti in malomarno opravljanje obveznosti, pa za tako kršitev delovnih obveznosti delavcu glede na določbe kolektivne pogodbe ni bilo mogoče odpovedati delovnega razmerja, saj je bilo določeno, da se za tako kršitev lahko izreče le pisni opomin. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku izreklo disciplinski ukrep pisnega opomina namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pravilna in v skladu z veljavnimi predpisi.

Zaradi povedanega ni utemeljen niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 86/97
• Sodba VIII Ips 176/97
• Sodba VIII Ips 205/97