Sodba VIII Ips 176/97

Jedro

Tožnik je naročil svojemu podrejenemu, da izpolni dosje, v katerega je vpisal neresnične podatke o prejemu živila, ki ga tožena stranka dejansko ni prejela in zato ni nastala njena plačilna obveznost. S tem ravnanjem je tožnik storil hujši kršitvi delovne obveznosti:

nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja, ter zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooblastila. Bil je dokazan namen tožnika, da se spremeni vsebina listine, zaradi česar prilastitveni namen za kvalifikacijo kršitev ni bistven.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku - potem, ko je sodišče druge stopnje dovolilo obnovo postopka - zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke (št. TSO - DK 1/86 z dne 14.4.1986 in št. TSO - DS - z - 32/86 z dne 3.6.1986) in na vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je, da so disciplinski organi tožniku pravilno izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovili so, da je tožnik odgovoren, da je hujše kršil delovno obveznost tako, da je nezakonito razpolagal z družbenimi sredstvi (3. točka 24. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti, v nadaljevanju: Pravilnik) in da je ponaredil uradne listine in dokumente v zvezi z delom (18. točka navedenega člena Pravilnika). Hujšo kršitev delovne obveznosti je storil tako, da je s ponarejenim dosjejem štev. 049419, ki ga je v njegovi prisotnosti ponaredil njegov podrejeni delavec, kompletiral fakturo štev. 12315 z dne 26.1.1986 ter jo dal v izplačilo računovodstvu po v zakonu predpisanem petnajstdnevnem roku. S plačilom fakture bi nastala za delovno organizacijo premoženjska škoda v višini takratnih 2,419.050,00 din. Ta znesek predstavlja vrednost 2512 kg konzervirane šunke.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da tožnikove kršitve ni mogoče kvalificirati po 18., temveč po 7. točki 24. člena Pravilnika (zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila). Ugotovilo je, da so bili dani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 57. a členu Pravilnika.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavrne, izpodbijano in prvostopno sodbo pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V reviziji je navajal, da sodišče druge stopnje ni navedlo bistvenih pritožbenih navedb tožnika in da jih v razlogih sodbe (3. do 5.

stran) sploh ni obravnavalo. Zaradi tega, ker izpodbijana odločba nasprotuje sami sebi, je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožniku ni dokazana zlonamernost oziroma nezakoniti nameni in da ni bilo dokazano, da je kršil delovne obveznosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Tako ne gre za ravnanje, ki bi bilo obseženo v 3. in 7. točki 24. člena Pravilnika.

Tožena stranka je tožniku očitala naklepno ravnanje, ne pa malomarnost, kot je ugotovljeno v odločbah nižjih sodišč.

Zaradi tega ni mogoče istočasno trditi, da je tožnik kot vodja nabave opustil svoje dolžnosti skrbeti za zakonito in pravilno poslovanje oddelka.

V disciplinskem postopku se smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku. Nezakonito razpolaganje in prekoračitev danega pooblastila sta lahko strojeni samo naklepno.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo (382. do 400. člen), je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Takšna ureditev revizije od revidenta zahteva, da jasno navede in utemelji revizijske razloge, ki jih uveljavlja. V zvezi s procesnimi kršitvami iz vsebine revizije izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP) in kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

V 386. členu ZPP je določeno, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dožnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve navedene določbe ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, ni pa podana tudi kršitev določbe prvega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi z drugo točko prvega odstavka 385. člena ZPP).

Po določbi 13. točke navedenega člena ZPP je - upoštevajoč navedbe v reviziji - med drugim bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana tudi, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Potem, ko je sodišče druge stopnje (v skladu s sodno pristojnostjo)

prekvalificiralo hujšo kršitev delovne obveznosti iz 18. točke v 7. točko 24. člena Pravilnika, je bila ugotovljena tožnikova odgovornost za "nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in druga nezakonita dejanja" (3. točka) in "zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila" (7. točka). Za te kršitve je po 11. točki 57. a člena Pravilnika (ki so ga pri izreku disciplinskega ukrepa uporabili organi tožene stranke) dovoljeno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so (med drugim) bile ogrožene materialne dobrine večje vrednosti, torej tudi, če je bila dana možnost, da nastane večja materialna škoda, pa ta škoda ni nastala. Tožnik je kot vodja nabave storil navedene kršitve delovne obveznosti, kar izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje je najprej pri navajanju dokazov (stran 5 in 6) in nato v dokazni oceni (strani 6, 7 in 8 sodbe) ugotovilo, da je tožnik naročil podrejenemu, da je izpolnil dospetje, v katerega je vpisal neresnične podatke, ker 2512 kg konzervirane šunke tožena stranka ni prejela in torej ni mogla nastati njena plačilna obveznost dobavitelju. Sodišče prve stopnje s tem ugotavlja namen (naklep) tožnika, da se vsebina listine spremeni brez dejanske osnove, krivdo pa poudarja tudi v tistem stavku utemeljitve (10 stran), kjer ugotavlja, da je tožnik odgovoren. V sodbah obeh nižjih sodišč je ugotovljeno, da tožnik ni imel namena sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist in da mu - kot je navedlo sodišče druge stopnje - ni mogoče dokazati zlonamernosti oziroma nezakoniti namen. Vendar takšne ugotovitve na kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti ne vpliva, ker za nezakonito razpolaganje s sredstvi (v zvezi s 57. a členom Pravilnika, po katerem ni nujno, da nastane prepovedana posledica) in za zlorabo položaja ali prekoračitev danega pooglastila namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in zlonamernost nista potrebna.

Namen tožnika, da pride do spremembe listin, ki jih ni bil pooblaščen spreminjati, je bil v disciplinskem postopku in pred prvostopnim sodiščem dokazan, jasno pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Nasprotja v obrazložitvi izpodbijane in prvostopne sodbe glede odločilnih dejstev torej ni.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 354. člena) je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V skladu s prej navedeno naravo revizije mora revident točno navesti, katere navedbe na prvi in drugi strani drugostopne sodbe so pomanjkljive in iz česa je sklepati, da sodišče ni v redu povzelo pritožbenih navedb, in da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navajalo tudi okoliščine o zlonamernosti in nezakonitem pridobitvenem namenu, ki za odločitev niso bistvene, in potrebni skrbnosti tožnika za zakonitost in pravilnost poslovanja, ki so bistvene za odločitev. V obrazložitvi drugostopne sodbe so navedlo vsa odločilna v pritožbi navedena dejstva, zato je nasprotje v utemeljitvi le navidezno in ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP torej ni podan.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnikova odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti je sodišče prve stopnje ugotovilo s tem, da je ugotovilo, da je on naročil pripis na dosjeju št. 049419 in da je odgovoren za kršitev delovne obveznosti. Sodišče druge stopnje se je s tako ugotovitvijo strinjalo in je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno kvalificiralo kršitev delovne obveznosti, ki jo je storil tožnik.

V predpisih delovnega prava ni določeno, da se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku. V času, ko je bil tožnik v disciplinskem postopku, je veljal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 do 18/88), ki je v 184. členu določal, da se v primeru, če samoupravni splošni akt ne ureja postopka ali ga ne ureja v celoti, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči združenega dela. Če določeni instituti disciplinskega postopka v aktih organizacije oziroma delodajalca niso urejeni ali niso urejeni v celoti, je torej uporabiti procesne določbe delovno pravnih predpisov oziroma ZPP, kar je izhajalo iz drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, v nadaljevanju:

ZSZD). Prenehanje delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovne obveznosti je prenehanje po volji delodajalca zaradi obnašanja delavca. Zato je treba v disciplinskem postopku upoštevati tudi določbe konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja po volji delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92 - Uradni list RS, št. 54/92).

Predmet te revizije je odločba sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno v obnovljenem postopku. Obnova je bila dovoljena in je o njej pravnomočno odločilo nekdanje Sodišče združenega dela Republike Slovenije z odločbo. Razveljavilo je odločbi, s katerima je bilo zahtevku tožnika (predlagatelja) ugodeno. Ker predmet te revizije ni odločba, s katero je bilo odločeno o obnovi postopka, je predlog revidenta, da naj sodišče predlog za obnovo postopka zavrne, brezpredmeten.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZSZD je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 118/2000
• Sodba VIII Ips 86/97
• Sodba VIII Ips 205/97