Sodba VIII Ips 86/97

Jedro

Pogojna obsodba v vsakem primeru pomeni posebno opozorilno sankcijo, katere izrek ob izpolnjevanju določenih pogojev določa že zakon.

Izrek

Reviziji obeh strank se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v izreku pod točko I razveljavilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.10.1992 in upravnega odbora tožene stranke z dne 24.11.1993, naložilo toženi stranki, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače in ji izplačati razliko v plači skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh, v ostalem pa je zahtevek v izreku pod II, v zvezi z razlikami v plačah, plačilom nadur, nadomestila za neizkoriščen letni dopust in regresa za letni dopust, zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod I spremenilo tako, da se glasi: "Sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 7/92 z dne 5.10.1992 in sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 24.11.1993 se v izreku o disciplinskem ukrepu spremenita tako, da se tožnici izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se pogojno odloži za dobo enega leta. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 13.12.1993 priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v osmih dneh. Kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več se zavrne." V točki pod II izreka pa je ugodilo pritožbama, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, deloma pa kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbene stroške je štelo za nadaljnje stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožeča stranka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka storila dejanje, ki je bilo predmet disciplinskega postopka, v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po mnenju psihiatra sta pri njej bolestna reakcija ljubosumja in depresivna stiska preprečili vsako presojo in predvidevanje posledic. To pomeni, da tožnica v kritičnih trenutkih ni imela v oblasti svojega ravnanja. Takšno stanje pa ne pomeni bistveno zmanjšane neprištevnosti, ampak neprištevnost. Navajala je tudi, da mora sodišče razsoditi, ali gre za zmanjšano prištevnost ali neprištevnost, ne pa sodni izvedenec. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, revizijske in pritožbene stroške pa naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka je vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo določbe 55. člena (ZTPDR, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) in 18. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Citirano določilo zakona namreč določa kot disciplinske ukrepe le ukrep prenehanja delovnega razmerja, javnega opomina in denarne kazni, medtem ko izpodbijana sodba navaja kot disciplinski ukrep tudi pogojno odložitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pogojna odložitev pa ni ukrep, ampak način njegove izvršitve. Razlogovanje odločitve, ki je sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, je posledično povzročila tudi, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, ker so razlogi iz obrazložitve sodbe v nasprotju z njenim izrekom. Nazadje opozarja tudi na dejstvo, da tožena stranka finančno ne bo prenesla posledic izpodbijane odločitve in da bi sprejem take odločitve omajal disciplino med ostalimi zaposlenimi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročeni nasprotnima strankama, ki na reviziji nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Revizijsko sodišče se ne pridružuje mnenju tožene stranke, da so razlogi zapisani v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z njenim izrekom, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. V prvem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe, kjer naj bi prišlo do nasprotja, sodišče ugotavlja, da sta bili storjeni kršitvi, ki sta bili očitani tožeči stranki in da sta tudi ustrezno pravno kvalificirani glede na 3. točko 9. člena oziroma 14. točko 8. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti. Sodišče nato zaključuje, da je izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pri takih kršitvah, kot so bile ugotovljene, v skladu tudi z določbo 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj bi lahko prišlo do večje škode, ogrožen oziroma moten pa je bil tudi delovni proces. V tem delu je bil torej disciplinski postopek, ki so ga vodili organi tožene stranke, pravilen. Vendar ta ugotovitev še ne pomeni, da je bila pravilna tudi zaradi ugotovljene kršitve obveznosti in dolžnosti izrečena sankcija. Zato samo glede tega dela tudi ne more biti obrazložitev v nasprotju z izrekom sodbe, kar naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot to navaja tožena stranka v reviziji.

Glede navajanja o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa, kot ga določa 90. člen ZDR in vprašanju, ali gre pri pogojni odložitvi za disciplinski ukrep ali samo za način izvršitve, revizijsko sodišče ugotavlja, da pogojna obsodba v vsakem primeru pomeni posebno opozorilno sankcijo, katere izrek ob izpolnjevanju določenih pogojev določa že zakon. Poudariti je treba, da v primerih pogojnih disciplinskih ukrepov sicer res (v skladu z določbami zakona) govorimo o izrečenem disciplinskem ukrepu, čeprav gre po vsebini le za določitev ukrepa, ki ne bo izvršen, če delavec v času, ki je določen kot pogoj, ne bo storil kakšnega dejanja, zaradi katerega se mu lahko prekliče pogojna odložitev določenega ukrepa (drugi odstavek 90. člena ZDR). To pa pomeni, da je sodišče v spornem primeru odločilo v skladu s svojimi pooblastili, ne da bi kršilo materialne predpise, ko je izrek disciplinskega ukrepa za leto dni odložilo. To je lahko storilo potem, ko je ugotovilo, da pristojni organ tožene stranke pri izbiranju ukrepa ni upošteval določil 15. člena, še manj pa 18. člena svojega pravilnika, saj se ni opredelil do stopnje delavkine odgovornosti, njenega prejšnjega dela in vedenja po storjeni kazni, teže kršitve in socialnega stanja, družinskega stanja in predvsem starosti in zdravstvenega stanja obravnavane delavke. Zato ni sprejemljiva ravizijska navedba, da je pritožbeno sodišče izreklo disciplinski ukrep, ki ga 55. člen ZTPDR ne vsebuje.

Revizija tožeče stranke pravilno navaja, da mora o vprašanju ali gre za neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost odločiti sodišče in da izvedenec lahko poda le strokovno podlago za pravno odločitev sodišča. Res je, da pritožbeno sodišče ni obširneje razlagalo, kako je prišlo do zaključka, da je tožnica sporna dejanja, ki so bila podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, je pa kljub temu podalo dovolj jasno obrazložitev, iz katere je razvidno, kje je podlaga za tako odločitev. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo možno ugotoviti, da pri tožnici ni šlo za neprištevnost. Do takega zaključka je pritožbeno sodišče prišlo upravičeno, saj iz pisnega mnenja izvedenca in iz njegove izjave na zaslišanju sledi, da se je tožnica, sicer zmanjšano sposobna, zavedala začetka dogodka, da so bili prisotni elementi poznavanja delovnih dolžnosti, da pa v spornem trenutku ni znala in zmogla predvideti vseh posledic. Tako stanje pa tudi ob upoštevanju dejstva, da takrat, ko je pri njej prišlo do "afektivnega preboja", tožnica ni imela več samokontrole in racionalne celostne podobe, oziroma ni imela več v celoti v oblasti svojega ravnanja, kaže samo na bistveno zmanjšano prištevnost, kar je pravilno zakjučilo sodišče v izpodbijani sodbi, in ne na neprištevnost, kot to navaja v reviziji tožnica. Zato pri zaključevanju, ali je šlo pri tožnici ob storitvi dejanj za neprištevnost, ali za bistveno zmanjšano prištevnost, sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 118/2000
• Sodba VIII Ips 176/97
• Sodba VIII Ips 205/97