<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Varstvo ustavnih pravic

UPRS sodba II U 136/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:II.U.136.2015

Evidenčna številka:UM0012671
Datum odločbe:24.08.2016
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - KORUPCIJA
Institut:integriteta in preprečevanje korupcije - sum korupcije - poseg v človekove pravice - enako varstvo pravic - osebni podatki - zbirka osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov

Jedro

Določba 13. člena ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.

Način, na katerega so podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. V aplikaciji so namreč podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.

Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.

21. člen Ustave RS se nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene.

Izrek

I. Ugotovi se, da je bilo z javno spletno objavo podatkov o nakazilih tožniku na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so bila od 1. 1. 2003 naprej opravljena prek UJP, nezakonito poseženo v tožnikove pravice iz 22. in 38. člena Ustave RS.

II. Tožena stranka je dolžna podatke, ki so javno objavljeni na spletu v t. i. aplikaciji Supervizor in se nanašajo na tožnika, v 15 dneh po prejemu te sodbe odstraniti s svoje spletne strani.

III. Glede posega v tožnikove pravice iz 21. člena Ustave RS se tožba zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka teka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS, pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave RS in v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navedena kršitev je bila storjena z objavo tožnikovih osebnih podatkov, to je podatkov o prejetih nakazilih na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so jih subjekti javnega sektorja izplačali tožniku v obdobju od 1. 1. 2003 naprej. Ob predstavitvi t.i. nadgradnje aplikacije Supervizor dne 5. 3. 2003 tožnikovi osebni podatki niso bili objavljeni, so pa bili objavljeni dne 13. 3. 2015, tožeča stranka sklepa, da zaradi tožnikove kandidature na mesto rektorja Univerze v Mariboru. Tožnik se je na volitvah dne 10. 3. 2015 uvrstil v drugi krog glasovanja, tožnikovi podatki so bili objavljeni pet dni pred drugim krogom, posledica tega pa je bila, da je bil tožnik v drugem krogu volitev neuspešen.

2. Ob objavi podatkov je KPK izpostavila domnevo oziroma možnost, da je v posameznih primerih prišlo do kršitev določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK). Razen tega je KPK kot anomalijo, ki jo je treba čim prej odpraviti, prikazala okoliščino, da ima neka oseba tri transakcijske račune. Medijske objave so izražale dvom v zakonitost nakazil tožniku, katerega so prikazovali kot zaslužkarja, ki si je od leta 2003 izplačal 470.000,00 € neto honorarja. KPK je ob predstavitvi nadgradnje aplikacije Supervizor šele napovedala „sistemsko preiskavo“. Pri tem je v medijih izjavila, da se bo morda pokazalo, da so izplačila res zakonita, da pa KPK zadevo „problematizira“, ker ni sistemsko urejena. KPK je tako ob spletni objavi podatkov o tožniku podala tudi svoje mnenje o njih in tudi o tožniku kot posamezniku.

3. Tožeča stranka zatrjuje, da je bilo s tem poseženo v njeno pravico iz 22. člena Ustave RS, ker KPK zoper tožnika ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti. Osebne podatke o tožniku je objavila v spletni aplikaciji Supervizor s komentarjem o problematičnosti nakazil in o tem, da je tožnikova uporaba več osebnih računov za sprejem nakazil anomalija. Ob predstavitvi nadgradnje aplikacije Supervizor je tožena stranka šele napovedala sistemsko preiskavo in domnevati je, da je s tem merila na preiskavo iz 13. člena ZIntPK. V skladu s tem členom pa bi morala KPK pred javno objavo poslati osebi, na katero se ugotovitve nanašajo, osnutek ugotovitev v izjavo, in ji dati možnost, da se lahko v roku sedmih delovnih dni o teh ugotovitvah izjavi. Ker KPK zoper tožnika ni vodila postopka iz svoje pristojnosti, podatke o njem pa je javno objavila in se o njih tudi javno izrekla, pri tem pa tožnik ni užival nobenih procesnih jamstev, ki bi mu dala možnost povedati svoje mnenje in navajati dejstva, ki bi mu bila v korist in zanje predlagati dokaze, je bilo s tem poseženo v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Ta zagotavlja enako varstvo pravic, katero pa je mogoče zagotoviti samo tako, da so pravila postopka, po katerih morajo ravnati organi pri odločanju o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih vnaprej natančno določena in spoštovana. Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic in mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka.

4. Tožeča stranka s tožbo zatrjuje tudi kršitev tožnikove pravice iz 21. člena Ustave RS, to je pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Z ravnanjem KPK je bila kršena tožnikova pravica do dostojanstva iz 21. člena Ustave RS.

5. Razen tega tožeča stranka zatrjuje tudi nedopusten poseg v pravico iz 38. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do varstva osebnih podatkov. Z nadgradnjo aplikacije, ki vsebuje tudi podatke o posameznikih, je Supervizor postal zbirka osebnih podatkov, ta pa nima pravnega temelja v nobeni zakonski določbi, ki bi ga po 38. členu Ustave RS morala imeti. Tega nima niti po določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) niti po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ).

6. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo z javno spletno objavo podatka o nakazilih tožniku na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so bila od 1. 1. 2003 naprej opravljena prek UJP nezakonito poseženo v tožnikove pravice iz 21., 22. in 38. člena Ustave RS. Toženi stranki se naj naloži, da te podatke v roku 3 dni po prejemu sodbe odstrani s svoje spletne strani. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev in zatrjuje, da v pravice tožeče stranke ni posegla. Pojasnjuje, da je KPK organ neformalnega nadzorstva, spletna aplikacija Supervizor pa je bila zgrajena ravno zato, da lahko KPK v okviru svojega delovanja kot organ neformalnega nadzorstva po določbah ZIntPK in Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije opravlja svoje naloge vezane na ocenjevanje sistemskih in posamičnih korupcijskih tveganj in tveganj za nasprotje interesov ter tudi kršitev obveznosti v zvezi s prepovedjo opravljanja poklicne ali drugih dejavnosti z namenom pridobivanja dohodka. KPK dotični postopek vodi pod spisovno št. 06219-1/2015 na podlagi 13. člena ZIntPK, to je zaradi suma koruptivnih, neetičnih in nezakonitih ravnanj. Osnutka ugotovitev postopka po 13. členu ZIntPK tožeči stranki še ni poslala, saj postopek še vodi in v njegovem okviru osnutka ugotovitev senat sploh še ni obravnaval. Zavrača tožbeno trditev, da je KPK objavo podatkov o tožeči stranki namenoma umestila v kontekst drugega kroga volitev za rektorja Univerze v Mariboru. Protikorupcijsko zakonodajo izvršuje v javnem interesu in je zavezana, da o svojem delu obvešča javnost. Sklicuje se na svobodo izražanja kot enega temeljnih pogojev za delovanje demokratične vladavine, ker je v demokratični družbi treba omogočiti kroženje informacij in mnenj.

8. Tožena stranka še pojasnjuje, da je pridobivala podatke od Uprave za javna plačila na podlagi prvega odstavka 16. člena ZIntPK v povezavi z 2., 3., 12. in 75. členom tega zakona, pridobivanje in prenos podatkov pa sta urejena s posebnim pisnim sporazumom, ki je bil med zavezancem in UJP sklenjen že v letu 2011. Osebni podatki se s strani UJP-ja ne posredujejo, posredujejo se le podatki o transakcijah, katerih prejemniki so fizične osebe brez imena in priimka prejemnika in se posledično tudi ne obdelujejo, zato po mnenju tožene stranke zbirka osebnih podatkov kot strukturiran niz ne nastane. KPK podatkov o imetnikih transakcijskih računov fizičnih oseb ni pridobivala, ampak je imetnike takih računov identificirala s pomočjo poimenovanja namenov nakazil, saj je v večini primerov vsaj v enem od nakazil na transakcijski račun poleg neposrednega namena nakazila navedeno tudi ime in priimek prejemnika izplačila po avtorski ali podjemni pogodbi. Tožeča stranka v obdobju od leta 2003 do objave podatkov v aplikaciji ni prejela nobene transakcije na kateregakoli od svojih štirih računov, za katerega bi bilo pri namenu navedeno tudi osebno ime tožeče stranke, to pa je tudi primarni razlog, da prvotna objava ni vsebovala podatkov tožeče stranke. Tožena stranka se sklicuje še na transparentnost pri porabi javnih sredstev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Stranki sta pri svojih navedbah in stališčih vztrajali tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu odloča sodišče (med drugim tudi) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. S 4. členom ZUS-1 je povzeta določba drugega odstavka 157. člena Ustave RS, ki prav tako določa da, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu pristojno sodišče.

12. Tožeča stranka zatrjuje, da sta bili s predmetnim dejanjem kršeni tožnikovi pravici iz 21. in 22. člena Ustave RS, ker tožniku ni bila dana možnost kontradiktornega postopka oziroma udeležbe v postopku s pravico do izjave, z ravnanjem tožene stranke pa je bilo poseženo tudi v tožnikovo dostojanstvo. Navedeni tožnikovi ustavni pravici sta bili kršeni, ker KPK v predmetni zadevi ni postopala v skladu z določbami ZIntPK oziroma, ker je ZIntPK napačno uporabila. V zvezi s tem je tožeči stranki sodno varstvo omogočeno na podlagi 4. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 157. člena Ustave RS. Sodno varstvo ob zlorabi osebnih podatkov (kar je naslednja kršitev, ki jo uveljavlja tožnik) Ustava RS prizadetemu zagotavlja v tretjem odstavku 38. člena, zaradi kršitev pravic, določenih v ZVOP-1, pa je posamezniku zagotovljeno sodno varstvo po določbah zakona, ki ureja upravni spor, tudi s 34. členom ZVOP-1. S tem je podana pristojnost upravnega sodišča za odločanje v predmetni zadevi.

13. 22. člen Ustave RS naslovljen „enako varstvo pravic“ določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

14. Tožeča stranka zatrjuje nedopusten poseg v to pravico, ker KPK pred objavo tožnikovih podatkov zoper tožnika ni vodila nobenega postopka iz svoje pristojnosti, zato tožnik posledično ni užival nobenih procesnih jamstev, ki bi mu dala možnost povedati svoje mnenje, navajati dejstva in predlagati dokaze. KPK je te podatke ob objavi tudi javno komentirala.

15. KPK kot pravno podlago, ki ji je omogočala takšno ravnanje in vodenje postopka zoper tožnika, navaja 13. člen ZIntPK. Ta natančno določa postopek pri komisiji ob sumu korupcije ali drugih kršitev, ki ga uvede komisija na lastno pobudo, na podlagi prijave ali na podlagi zahteve enega od subjektov iz drugega odstavka 13. člena ZIntPK. Po zaključku takega postopka komisija izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru (peti odstavek 13. člena ZIntPK). Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjavi o navedbah v ugotovitvah (sedmi odstavek 13. člena ZIntPK). Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na spletni strani in na drug primeren način (osmi odstavek 13. člena ZIntPK).

16. Čeprav se KPK v odgovoru na tožbo sklicuje na to določilo, iz predloženega spisa ni razvidno, da bi komisija zoper tožnika vodila postopek na podlagi 13. člena ZIntPK, niti da bi bil v zvezi s tem pripravljen (ali vsaj v postopku priprave) osnutek ugotovitev. Gotovo pa 13. člen ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.

17. Ker KPK ni postopala, kot ji določa 13. člen ZIntPK, ampak je s sklicevanjem na to določbo objavila podatke o tožniku, je s tem le-to napačno uporabila, kar pomeni kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

18. Varstvo osebnih podatkov je zagotovljeno z 38. členom Ustave RS. Ta določa, da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

19. Predmet obravnavane zadeve so podatki o nakazilih tožniku na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so bila od 1. 1. 2003 naprej opravljena preko UJP. Kaj je osebni podatek, določa ZVOP-1 v 1. točki 6. člena. To je katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen (1. točka 6. člena ZVOP-1). Posameznik je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, fizična oseba pa je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira (2. točka 6. člena ZVOP-1). Predmetna nakazila se nanašajo na tožnika, katerega je mogoče, glede na to, da je naveden z imenom in priimkom, zlahka identificirati, zato so podatki o nakazilih tožniku osebni podatki.

20. Način, na katerega so ti podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. Zbirka osebnih podatkov je vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov, ne glede na to, ali je niz centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi; strukturiran niz podatkov je niz podatkov, ki je organiziran na takšen način, da določi ali omogoči določljivosti posameznika (5. točka 6. člena ZVOP-1). V aplikaciji Supervizor so podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.

21. Obdelava osebnih podatkov pomeni kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, ki so avtomatizirano obdelani ali ki so pri ročni obdelavi del zbirke osebnih podatkov ali so namenjeni vključitvi v zbirko osebnih podatkov, zlasti zbiranje, pridobivanje, opis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali uničenje; obdelava je lahko ročna ali avtomatizirana (3. točka 6. člena ZVOP-1). Vsakršno manipuliranje z osebnimi podatki pomeni torej obdelavo osebnih podatkov.

22. Zgoraj je bilo ugotovljeno, da so podatki o nakazilih poimensko navedeni fizični osebi osebni podatki. Iz zakonske določitve, kaj je obdelava osebnih podatkov, izhaja, da je KPK z aplikacijo Supervizor te osebne podatke obdelovala, saj je podatke pridobivala, urejala, shranila in objavila.

23. Pri tem na to ugotovitev ne vpliva okoliščina, da KPK v skladu s pogodbo z UJP od UJP ni pridobivala podatkov o imenih in priimkih prejemnikov sredstev neposredno, ampak je prejemnike sredstev identificirala sama, ker je bilo v številnih primerih ime in priimek prejemnika nakazila navedeno v rubriki „namen“ nakazila. V primerih, kjer je bila identifikacija uspešna, je bil namreč posameznik identificiran, s tem je obdelovani podatek osebni podatek, vsi takšni podatki skupaj pa tvorijo zbirko (oziroma evidenco) osebnih podatkov.

24. Ob tem je dodati, da KPK sicer tožnika kot prejemnika nakazil ni identificirala na ta način, ker pri nakazilih njemu ime in priimek v rubriki „namen“ nakazila nista bila navedena, kar je bil tudi razlog, da so bili tožnikovi podatki v aplikacijo Supervizor vključeni kasneje. To pa ne spremeni zaključka, da gre tudi pri tožniku za osebne podatke, vključene v evidenco osebnih podatkov.

25. Kdaj je obdelovanje osebnih podatkov dopustno, določa ZVOP-1 v 8. (splošna opredelitev) in 9. členu (pravne podlage v javnem sektorju). Osebni podatki se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika (prvi odstavek 8. člena ZVOP-1). Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika (prvi odstavek 9. člena ZVOP-1).

26. Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter po presoji sodišča ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.

27. Po presoji sodišča glede obravnavanih na tožnika nanašajočih se osebnih podatkov zakonske podlage za obdelavo teh podatkov v aplikaciji Supervizor ni.

28. Postopki, ki ji vodi KPK, so določeni v ZIntPK. Za vodenje teh postopkov pridobiva podatke, tudi osebne, vendar le na način, ki je primeren glede na namen, zaradi katerega se podatki zbirajo (3. člen ZVOP-1).

29. Tožena stranka se sklicuje na to, da je postopek vodila po določbah 13. člena ZIntPK, ki določa potek postopka pri komisiji ob sumu korupcije ali drugih kršitev. Kot je že zgoraj navedeno izda komisija v takšnem primeru načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru (peti odstavek 13. člena ZIntPK), vendar pa mora, kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, osnutek ugotovitev pred javno objavo poslati tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjavi o navedbah v ugotovitvah (sedmi odstavek 13. člena ZIntPK).

30. Določba 13. člena ZIntPK torej ne pomeni zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor oziroma za vodenje takšne zbirke osebnih podatkov oziroma evidence nasploh. Evidence, ki jih vodi KPK, ZIntPK v drugem odstavku 76. člena taksativno našteva. To so: evidenca prijav o sumih korupcije in kršitev tega zakona, evidenca funkcionarjev, uradnikov na položaju, poslovodnih oseb, uradnih oseb, oseb odgovornih za javna naročila iz 4. člena tega zakona, evidenca zadev s področja mednarodne korupcije v skladu s 6. alineo prvega odstavka 12. člena tega zakona, evidenco zadev s področja zaščite prijaviteljev koruptivnih ravnanj iz četrtega, petega, šestega odstavka 23. člena tega zakona, evidenco zadev s področja zaščite uradnih oseb, od katerih se zahteva nezakonito oziroma neetično ravnanje iz 24. člena tega zakona, evidenco o obstoju vzročne zveze iz tretjega odstavka 25. člena tega zakona in evidenco zahtevkov za premestitev iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona, evidenco seznamov daril iz prvega odstavka 31. člena zakona in evidenco iz tretjega odstavka 31. člena tega zakona, evidenco poslovnih subjektov iz 35. člena tega zakona, evidenco uradnih oseb, glede katerih komisija po drugem odstavku 38. člena in drugem odstavku 39. člena tega zakona ugotavlja obstoj nasprotja interesov, evidenco zavezancev iz prvega odstavka 41. člena tega zakona in prvega odstavka 42. člena, evidenco zadev s področja nesorazmerno povečanega premoženja iz 45. člena tega zakona, evidenco oseb iz 2. alinee tretjega odstavka 47. člena tega zakona, evidenco funkcionarjev, zoper katere je komisija predlagala uveljavljanje odgovornosti zaradi neizvajanja ukrepov iz resolucije (tretji odstavek 53. člena tega zakona), evidenco - register lobistov, evidenco samostojnih podjetnikov, gospodarskih družb oziroma interesnih organizacij, za katere lobirajo lobisti in evidenco izrečenih sankcij lobistom po 73. in 74. členu tega zakona. Pri tem je v zakonu tudi konkretno opredeljen namen vodenja teh evidenc.

31. Aplikacija Supervizor oziroma evidenca o nakazilih na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, ki so bila opravljena od 1. 1. 2003 naprej preko UJP, v kateri so navedeni tožnikovi osebni podatki, ki so predmet tega postopka, v drugem odstavku 76. člena ZIntPK oziroma v zakonu nasploh ni omenjena.

32. Tožena stranka se glede dopustnosti vodenja aplikacije Supervizor sklicuje tudi na določbe ZIntPK, ki nasploh urejajo namen zakona (2. člen ZIntPK), naloge in pristojnosti komisije (12. člen ZIntPK), pridobivanje podatkov in dokumentov s strani komisije (16. člen ZIntPK) in uporabo podatkov (75. člen ZIntPK). Nobena od teh določb pa eksplicitno ne omogoča obdelave predmetnih podatkov v aplikaciji Supervizor, kot to nalaga 9. člen ZVOP-1, da je takšna obdelava dopustna. Člena 2. in 12. ZIntPK, na katera se sklicuje tožena stranka, namreč na splošno določata namen zakona ter naloge in pristojnosti komisije, vendar pa te določbe potrebujejo konkretno izpeljavo in natančno določitev postopkov, ki jih KPK vodi, in evidenc, ki jih hrani. Glede slednjih tudi 22. alinea prvega odstavka 12. člena ZIntPK določa, da komisija vodi evidence v skladu s tem zakonom, katere so te, pa določa drugi odstavek 76. člena ZIntPK.

33. 16. člen ZIntPK je zato treba razumeti tako, da predstavlja podlago za pridobivanje podatkov in dokumentov s strani komisije v postopkih, ki jih vodi, državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ter druge pravne osebe javnega in zasebnega prava pa morajo na njeno obrazloženo zahtevo vse podatke, tudi osebne, brezplačno posredovati. Ta določba torej predstavlja podlago, da lahko komisija pridobi podatke, vendar le za vodenje z zakonom določenih postopkov. To pa ne more biti podlaga za vzpostavitev nove evidence, ki v zakonu ni predvidena. V tej luči je treba razlagati tudi 75. člen ZIntPK.

34. Po zgoraj obrazloženem sodišče zaključuje, da zakon ne določa obdelovanja predmetnih tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor, to pa pomeni, da je KPK le te objavila brez zakonske podlage in s tem kršila tožnikovo pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS.

35. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da podlage za obdelavo oziroma objavo predmetnih tožnikovih osebnih podatkov tudi v določbah ZDIJZ ni. 10.a člen ZDIJZ, ki ureja zbiranje in posredovanje informacij javnega značaja v svetovni splet, kot subjekt, pristojen za zbiranje podatkov o stanju na računih in plačilnih transakcijah, ki so bile izvršene v breme računov zavezancev po tem zakonu, določa organ za javna plačila in ne KPK. Organ za javna plačila v skladu s četrtim odstavkom tega člena posreduje v svetovni splet informacije javnega značaja o transakcijah, opravljenih s strani zavezancev, določenih v četrtem odstavku tega člena, pri čemer pa se podatki o prejemniku ne objavijo, če je prejemnik fizična oseba (tretja alineja četrtega odstavka 10.a člena ZDIJZ). Ne da bi se spuščali v presojo ali predmetne informacije pomenijo informacije javnega značaja, saj to za obravnavano zadevo ni relevantno, je treba zaključiti, da tudi navedena določila ZDIJZ ne pomenijo zakonske podlage za objavo predmetnih tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.

36. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da tožena stranka tudi s sklicevanjem na delovanje v javnem interesu in na pravico do svobode izražanja ne more biti uspešna. KPK je bila ustanovljena z zakonom, s katerim so določene tudi njene pristojnosti in naloge. Načelo zakonitosti pri delovanju komisije terja, da je pri svojem delovanju in postopkih, ki jih vodi, vezana na zakon, kar pomeni, da lahko svoje naloge izvaja le na zakonit – z zakonom predpisan način. Zoper konkretne posameznike lahko torej vodi le z zakonom predpisane postopke in le-teh ne more širiti s sklicevanjem na svobodo izražanja.

37. Tožeča stranka zatrjuje še kršitev pravic iz 21. člena Ustave RS. Ta člen z naslovom „Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva“ določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.

38. Kot izhaja iz navedenega, se 21. člen Ustave RS nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene, zato je v tem obsegu sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (III. točka izreka).

39. Po zgoraj obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe in na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotovilo nezakonitost obravnavanega dejanja (I. točka izreka), z II. točko izreka pa naložilo odpravo posega v tožnikove ustavne pravice in vzpostavitev zakonitega stanja. Zoper odločitev, izdano po prvem odstavku 66. člena ZUS-1, je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba v roku 15 od vročitve sodbe, zato je sodišče na podlagi 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z zvezi z 22. členom ZUS-1 določilo rok za izpolnitev obveznosti iz II. točke izreka, ki znaša 15 dni.

40. Sodišče še dodaja, da je iz zgoraj navedenih razlogov zavzelo drugačno stališče kot Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 472/2015-17 z dne 8. 10. 2015.

41. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 € skupaj z DDV.

42. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).


Zveza:

URS člen 21. ZIntPK člen 13. ZVOP-1 člen 6, 9.
Datum zadnje spremembe:
13.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NDYw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*