<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 87/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.87.2016

Evidenčna številka:VS3006892
Datum odločbe:30.08.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 559/2015
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:študentsko delo - elementi delovnega razmerja - ugotovitev delovnega razmerja - nepretrganost dela

Jedro

Študentsko delo je pravno urejen status, ki je po svoji naravi podoben delovnemu razmerju (delo se opravlja za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pogosto tudi v organiziranem delovnem procesu). Zato je pri presoji o obstoju delovnega razmerja odločilnega pomena vprašanje, ali je delodajalec zlorabil institut študentskega dela. Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.

Bistven element, ki loči študentsko delo od delovnega razmerja je poleg tega, da ga lahko opravlja le oseba s statusom dijaka ali študenta, njegova občasnost oziroma začasnost. Tožničino delo niti po nepretrganosti niti po obsegu ni bilo primerljivo z delom redno zaposlenih oseb, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 6. 2010 dalje na delovnem mestu „član kabinskega osebja“, za prijavo v pokojninsko in invalidsko, zdravstveno ter druga socialna zavarovanja, izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi ter obračun in izplačilo plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja od junija 2010 do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je tožnica od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2013 delala pri toženi stranki na podlagi napotnic kot študentka in da je imelo razmerje med njima nekatere, ne pa vseh elementov delovnega razmerja. Tožnica je za toženo stranko opravljala delo osebno, za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, izpolnjevala je vse pogoje za zasedbo delovnega mesta „član kabinskega osebja“, pridobila potrebno dovoljenje za letenje in delo opravljala na enak način, kot redno zaposleni. Kadar je bila na delu, je bila vključena v organiziran delovni proces, ni pa dela opravljala nepretrgoma. Najmanj od leta 2012 dalje je tožnica delala bistveno manj kot redno zaposleni, med delom je imela tudi več prekinitev. Zato njene delovne obveznosti ni mogoče izenačevati z delom redno zaposlenih, kar po oceni sodišča prve stopnje kaže na to, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ter je pritožbo tožnice zavrnilo. Poudarilo je, da je element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ni bil ugotovljen, pomemben razlikovalni kriterij za obstoj delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki sicer izrecno ni navedla, katere revizijske razloge uveljavlja, smiselno pa se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje tako skopa, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov za zavrnitev pritožbe, kaj šele pravnega silogizma. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do zaključka sodišča prve stopnje o prekinitvah dela, niti do pritožbenih ugovorov v zvezi z njimi in trditve, da so bile le navidezne. Meni, da faktičnega delovnega razmerja ni mogoče prekiniti na način, kot je to storila tožena stranka, ko je občasno tožnici nehala odrejati delo, nato pa jo ponovno vključila v delovni proces. Tak način je podoben veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas, glede katerih pa ZDR-1 določa, da trimesečna ali krajša prekinitev sploh ne pomeni prekinitve, ki bi pomenila izgubo materialnopravnega upravičenja. Te določbe bi moralo uporabiti sodišče tudi v spornem primeru. Poudarja, da je tožnica v času prekinitev obdržala uniformo, službeno kartico, imela možnost dostopa do varovanih območij tožene stranke in do letališča, informacijskega sistema itd., kar vse naj bi bili očitni znaki, da delovno razmerje ni bilo končano ali prekinjeno, pač pa je šlo za špekuliranje tožene stranke, ki je hotela upravičiti študentsko delo. Tožnica je delo opravljala tako, da je čakala na poziv tožene stranke ter ji je bila ves čas na voljo, tako da se je odzvala, kadar je bila pozvana, saj je tožena stranka nikoli vnaprej ni obvestila o tem, da je za obdobje naslednjih 30 dni prosta. To je izpostavila šele kasneje, ko je svoj cilj skrivaj dosegla. Tudi na vprašanje dela s krajšim delovnim časom od polnega sodišče druge stopnje ni odgovorilo. V 11. in 12. točki obrazložitve so posamezni stavki oblikovani tako, da iz njih ni mogoče izluščiti bistva odločitve. Če tožnica ni delala poln delovni čas, potem bi moralo sodišče ugotoviti, da je delala krajši delovni čas od polnega in ji primerno temu priznati pravice iz delovnega razmerja, saj za obstoj delovnega razmerja ni pomembno, kakšen je bil časovni obseg dela. Zato tudi v obravnavanem primeru ne more biti razlog za zavrnitev kar celotnega zahtevka dejstvo, da tožnica ni imela opravljenega polnega obsega dela. Sodišče bi moralo kot poln delovni čas upoštevati tisti čas, ki ga je tožena stranka štela kot polni delovni čas pri primerljivem delavcu, ki dela delo z najmanjšim časovnim obsegom. Kljub zmanjšanemu obsegu je tožnica opravila tolikšno število tako imenovanih „blok ur“, kot nekateri od redno zaposlenih oseb. Tudi tistim osebam, ki niso delale polni delovni čas in s katerimi je imela sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka plačevala plačo za polni delovni čas, zato je do teh pravic upravičena tudi tožnica. Tožena stranka ni ravnala pošteno, saj je izrabljala svoj močnejši položaj ter tožnici nalagala obveznosti, za katere ji je plačala bistveno manj, kot osebam, ki so imeli za enako delo sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnica v pretežnem delu uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog. Poudarja, da je smisel študentskega dela prav v tem, da se delo opravlja občasno, ko so zanj potrebe. Tožnica dela v posameznih obdobjih ni opravljala, ker tožena stranka pač za to ni imela potrebe. Da je obdržala uniformo, službeno kartico itd. ni dokaz za obstoj delovnega razmerja, saj za vrnitev teh predmetov ni bilo potrebe, ker je tožena stranka računala na to, da bo s tožnico večkrat sodelovala. Nerazumno bi bilo, da bi uniformo in službeno kartico vrnila vsakič, ko bi opravila posamezen let. Ni nepomembno, da je bil obseg tožničinega dela neprimerljiv z obsegom dela redno zaposlenih članov kabinskega osebja. Ne strinja se z revizijskim stališčem, da je polni delovni čas treba razumeti v smislu delovnega časa, ki ga dosega redno zaposleni delavec z najmanjšim časovnim obsegom. Pravne podlage za takšno stališče ni nikjer in je tudi skregano z dejanskimi razlogi, saj je jasno, kaj pomeni polni delovni čas. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni utemeljen. Pritrditi je treba toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo navaja, da sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na prav vsako pritožbeno navedbo. Sodišče druge stopnje je sicer res pritožbene navedbe obširno povzelo, nanje pa precej skopo odgovorilo, vendar pa je kljub temu iz izpodbijane sodbe mogoče razbrati razloge o odločilnih dejstvih in katera so ta dejstva.

8. Glede izrecnega očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do razlogov prvostopenjskega sodišča in pritožbenih navedb glede posameznih prekinitev dela revizijsko sodišče ugotavlja, da se je do prekinitev dela podrobno opredelilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je dejanskim in pravnim zaključkom pritrdilo. S tem, ko je na podlagi sprejetega dejanskega zaključka, da ni šlo za prekinitve iz osebnih razlogov, pač pa za prekinitve, ko tožničino delo (oziroma delo študenta) ni bilo potrebno, pritrdilo presoji, da se delo ni opravljalo nepretrgoma, je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe v zvezi s prekinitvami, ki so vse usmerjene v trditev, da element nepretrganosti dela obstaja kljub posameznim krajšim ali daljšim prekinitvam dela.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013) oziroma pred tem 16. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1, se po drugem odstavku 13. člena ZDR delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Začasno ali občasno delo dijakov in študentov ureja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), ki v delu drugega poglavja (posredovanje zaposlitev in posredovanje dela) kljub uveljavitvi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) še velja. Po tretjem odstavku 6b. člena ZZZPB dijaki in študentje lahko opravljajo začasno in občasno delo na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom. Gre za osebe, ki se po drugem odstavku 6b. člena ZZZPB izobražujejo po javno veljavnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja.

11. Študentsko delo je na podlagi citiranih zakonskih določb pravno urejen status, ki je po svoji naravi podoben delovnemu razmerju (delo se opravlja za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pogosto tudi v organiziranem delovnem procesu). Zato je pri presoji o obstoju delovnega razmerja odločilnega pomena vprašanje, ali je delodajalec zlorabil institut študentskega dela. Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.

12. Bistven element, ki loči študentsko delo od delovnega razmerja je poleg tega, da ga lahko opravlja le oseba s statusom dijaka ali študenta, njegova občasnost oziroma začasnost. Zato sta sodišči druge in prve stopnje poudarek pri ugotavljanju, ali je imelo razmerje med tožnico in toženo stranko elemente delovnega razmerja, pravilno namenili ugotavljanju, v kakšnem obsegu se je delo opravljalo in ali se je opravljalo nepretrgoma. Tožnica dela ni opravljala neprekinjeno in v enakem obsegu, kot delavci v delovnem razmerju. To, da prekinitve niso bile planirane vnaprej, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja, ampak prej obratno. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imela tožena stranka vnaprej določen plan naletov in v njem planiran tudi skupen potreben obseg dela študentov. Tožnico je angažirala, ko se je pokazala potreba po tem. Res je sicer, da je bilo to pogosto (posamezne prekinitve so bile redke in večinoma kratke), vendar pa je bil njen obseg dela po razporedu znatno manjši, kot so ga opravili redno zaposleni člani kabinskega osebja. Logično je, da je tožena stranka tožnico, ki jo je usposobila za delo člana kabinskega osebja, na podlagi študentskega dela angažirala večkrat v daljšem časovnem obdobju. Tožnica sama je želela delati čim več, saj je bil od tega odvisen njen zaslužek. Zato tudi to, da je med prekinitvami dela obdržala uniformo, službeno kartico in imela dostop do prostorov tožene stranke, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja, pač pa le, da je tožena stranka računala nanjo. Zaradi tega ji ni mogoče očitati zlorabe instituta študentskega dela, primerjava z nezakonitim veriženjem sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pa je sploh neustrezna. Sodišči sta pravilno ugotovili, da glede na režim organiziranja in obsega tožničinega dela le to ni imelo vseh elementov delovnega razmerja in je tanko mejo med študentskim delom in delovnim razmerjem pravilno oprlo na občasnost potrebe po njenem delu. Tožničino delo niti po nepretrganosti niti po obsegu ni bilo primerljivo z delom redno zaposlenih oseb, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, pravilen, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa utemeljeno zavrnjen.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZDR člen 13, 13/2, 18. ZZZPB člen 6b, 6b/2, 6b/3.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MjM2