VSL sodba in sklep IV Cp 1384/2016

Jedro

Položaj centra za socialno delo v postopkih pred sodiščem se približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec. Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v prvi alineji III. točke izreka sodbe spremeni tako, da stiki trajajo do ponedeljka zjutraj, ko mati otroka pravočasno pospremi na avtobus,

v preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje mladoletnega B. B. predodelilo, mladoletno A. A. pa dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku. Toženki je naložilo, da mora za preživljanje vsakega od otrok od 29. 3. 2016 dalje plačevati po 100,00 EUR preživnine. Odločilo je še, da bodo stiki med toženko in otrokoma potekali vsak drugi vikend od petka popoldan do nedelje zvečer ter polovico krajših šolskih počitnic, ob božično novoletnih praznikih bosta otroka s staršema izmenično, med daljšimi počitnicami pa bosta otroka s staršema izmenično na 14 dni.

2. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo.

3. Zoper takšno odločbo se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi spremembo sklepa tako, da bo njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodeno.

Pritožnica ne sprejema ocene sodišča prve stopnje, da je visoko konfliktna. Sodišče je izpostavilo konflikte z bivšima partnerjema C. C. in D. D., a pri tem zanemarilo, da je toženka zdaj že skoraj eno leto samska in živi brez partnerja. Sodišče se do pomembne okoliščine, ali šteje, da D. D. še živi s toženko, ali ne, sploh ni opredelilo. Utemeljevanje odločitve sodišča prve stopnje s preteklimi konflikti in vplivom teh na mladoletna otroka je brezpredmetno in nerelevantno. Podobno velja za enkratni prepir toženke z materjo.

Opažanja vrtca in šole o težavah otrok se nanašajo na obdobje, ko je toženka še živela z D. D., nobene listine ni, ki bi kazala na stisko otrok v kasnejšem obdobju.

Sodišče ni izvedlo vseh dokazov. Moralo bi A. A. obvestiti o pravici, da lahko izrazi svoje mnenje in jo povabiti na neformalni razgovor oziroma jo zaslišati, saj je bila stara že skoraj 13 let. Z zavrnitvijo tovrstnih predlogov toženke je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. To velja tudi za zavrnitev zaslišanja ostalih predlaganih prič. Dokaz z izvedenko teh dokazov ne more nadomestiti.

Razmere pri toženki so drugačne, kot so bile pred vložitvijo tožbe, česar sodišče ni upoštevalo. To, da gre A. A. zadnje čase v šoli bolje, kot ji je šlo na OŠ A., ni dokaz za to, da je okolje pri tožniku bolj urejeno in stabilno. Vzrokov za nihanje A. A. učnega uspeha ni mogoče ugotoviti.

Sodišče je spregledalo, da so se pri B. B. po predodelitvi in prešolanju pojavile resne vedenjske motnje, zaradi katerih je začel obiskovati psihiatrično ambulanto (kar je potrdil tožnik). Pritožnica se sprašuje, zakaj se to sodišču ne zdi relevantno.

V nadaljevanju pritožbe pritožnica delno povzema in graja izvedensko mnenje izvedenke klinično psihološke stroke G. G. Meni, da je mnenje samo s seboj v nasprotju, da nedopustno spregleda ugotovitve iz izvedenskih mnenj prof. dr. E. E. in F. F. Mnenje je pomanjkljivo tudi zato, ker izvedenka ni opravila razgovora s sedanjo ženo tožnika, ki je tudi del njegove družine in zato z otrokoma v vsakodnevnem stiku, kar izrazito škodljivo vpliva na njun razvoj. Vzgojni ukrepi v tožnikovi družini so slabi, česar izvedenka očitno ni upoštevala. Izvedenki tudi niso bile znane hude vedenjske motnje, ki so se v novem okolju začele kazati pri B. B. in zaradi katerih je začel obiskovati psihiatrično ambulanto.

Sodišče tudi ni posvetilo nobene pozornosti stanovanjskim razmeram pri obeh pravdnih strankah. Te so pri toženki bistveno boljše.

Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je bila v preteklosti tožniku že izrečena prepoved približevanja toženki.

Otroka sta v prvi vrsti v stiski zaradi neprimerne komunikacije obeh staršev in ne zaradi razmer pri toženki, na kar je nenazadnje opozorila tudi izvedenka G. G. To je krivda obeh staršev, ne le toženke. Za reševanje te težave pa predodelitev otrok ni potrebna, dovolj je, da se uredi način izvrševanja stikov.

Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o preživnini. Opozarja, da nima premoženja in je njen edini dohodek socialna pomoč, zaradi česar dosojena preživnina bistveno presega njene finančne zmožnosti. Dodaja, da je izvedela, da je ponovno noseča in rojstvo tretjega otroka pričakuje v juliju.

Izpodbija tudi odločitev o stikih. Sodišče je spregledalo poudarek izvedenke, da bi bilo v največjo korist otrok, da bi imela z mamo še naprej čim več stikov. B. B. je nanjo čustveno močno navezan in stiki vsak drugi vikend niso zadostni. Tudi izvedenka je predlagala, da stiki potekajo vsak vikend, pri čemer bi bil en stik krajši, drugi pa daljši.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal potrditev sodbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

O očitkih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

6. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pridobilo A. A. mnenja. Glede na to, da gre za deklico, ki mora nositi odgovornost, ki jo presega, in ki že tako živi z občutki krivde(1) (natančneje o tem v nadaljevanju), pa je edino prav, da sodišče deklice ni izpostavljalo dodatnemu razgovoru, ampak je njeno mnenje pridobilo s pomočjo izvedenke klinične psihologije. Izvedenka je to znala narediti tako(2), da deklica ni bila še dodatno izpostavljena in travmatizirana. Do kršitve 1. odstavka 410. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje torej ni prišlo.

7. Pritožnica očita še bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev, na katero višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka vselej določno vsebinsko uveljavljati. Sodišče je res zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, vendar takšno odločitev pritožnica izpodbija zgolj posplošeno. Ne navede, katere priče bi moralo sodišče še zaslišati in v zvezi s katerimi od odločilnih dejstev, s takšno pritožbo pa ne more doseči natančnejšega pritožbenega preizkusa.

8. Dokazov o B. B. psihiatričnem zdravljenju sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati že zato, ker toženec trditvam, da se B. B. zdravi, ni nasprotoval – nasprotno pritrdil jim je (gre torej za neprerekano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, 214. člen ZPP).

9. Na očitke, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedenko, bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

O (pre)dodelitvi otrok

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da položaj in stanje mladoletnih otrok pravdnih strank, zdaj že trinajstletne A. A. in osemletnega B. B., ni dobro. Deklica in deček sta že od rojstva žrtvi konfliktnega odnosa med pravdnima strankama, ki ga zaznamujejo dolgoletni spori. Oba otroka sta zaradi tega odnosa močno obremenjena, doživljata pomanjkanje varnosti in trdnosti. Deklica ima težave z nizko samopodobo na družinskem in čustvenem področju. Otroka sta med starša razdvojena, deklica ima močne občutke krivde in izraža veliko skrb za toženko in bratca. Oba otroka sta otroka s posebnimi potrebami. Slednje ni posledica kakšnih prirojenih primanjkljajev, ampak opisane situacije, v katero sta otroka pahnjena od najnežnejših let.

11. Na tem mestu višje sodišče odgovarja na pritožbene trditve o B. B. psihiatričnem zdravljenju. Toženki še enkrat pojasnjuje, da ima otrok težave. Zakaj jih ima, je izvedenka dovolj natančno pojasnila. Imel jih je že pred (začasno) predodelitvijo k očetu in normalno je, da niso takoj izzvenele. Ustrezna terapija pa je nedvomno dobra podlaga za to, da bodo v bodočnosti.

12. Ob vložitvi tožbe je bilo stanje akutno, otroka sta bila izpostavljena nasilnim prepirom, reda in stabilnosti nista imela, deklica je popuščala v šoli, deček je k pouku zamujal in prihajal zaspan. Njuna varnost in psihofizični razvoj sta bila ogrožena.

13. Sodišče prve stopnje si ni zatiskalo oči pred tem, da so težave obeh otrok (tudi) posledica ravnanja obeh staršev (čemur pritrjuje pritožnica). V težki situaciji je moralo iskati rešitev, ki bo otrokoma nudila kar največ prepotrebnega miru. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče iskalo le toženkine slabosti in tožnikove prednosti. Nobeden od staršev(3) ni idealen. Konkretno so tožnikove slabosti opisane v zadnjem delu 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Vse toženkine očitke o tožnikovih pomanjkljivostih (ki bi preprečevale dodelitev otrok) pa je sodišče ovrglo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v kateri je pojasnilo, da “z nobenim dokazom ni bilo dokazano, da so družinske razmere pri tožniku kakorkoli problematične in za otroka škodljive“. S tem se pritožbeno sodišče strinja.

14. V iskanju odgovora, kako pomagati otrokoma v težki situaciji, je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka oseba, ki ima težave z reševanjem konfliktov v odnosih z odraslimi(4). Te so resne, saj pri konfliktih posreduje policija (kar velja celo za spor s toženkino materjo, s katero ima toženka sicer, kot pojasnjuje sama, zelo dober odnos). Toženka se ob konfliktih počuti ogroženo, saj pogosto predlaga izdajo ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini. Za sodišče prve stopnje torej pravilno ni (bil) odločilen le toženkin odnos z zadnjim partnerjem D. D., ampak vsi odnosi z odraslimi v katere vstopa. To je sodišče prve stopnje tudi korektno obrazložilo. Konflikten je bil (in je še) njen odnos s tožnikom, naslednje partnersko razmerje z C. C. nato pa še partnersko razmerje z D. D. Ni torej toliko odločilna ta zadnja ugotovitev (s katero se toženka v pritožbi obsežno ukvarja), ampak vse ugotovitve skupaj. Zato torej tudi ni (toliko) pomembno, ali je toženka svoj odnos z D. D. prekinila ali ga ni. Dejstvo je, da ves čas vstopa v konfliktna razmerja, čemur sta bila otroka že večkrat (ali sta ves čas) priči in zaradi česar imata nedvomno težave. Višje sodišče še dodaja, da toženka v pritožbi hkrati opozarja, da je že eno leto samska, da živi sama in brez partnerja, po drugi strani (ko se zavzema za nižjo preživnino) pa poudari, da je ponovno noseča in v juliju pričakuje rojstvo otroka, kar ne kaže na to, da ne bi imela nobenega partnerja.

15. Izvedensko mnenje izvedenke G. G., specialistke klinične psihologije, ne nasprotuje samo sebi, kot to neutemeljeno meni pritožnica. Izvedenka je korektno predstavila svoje ugotovitve, da sta oba otroka čustveno bolj navezana na mater. Tudi sodišče prve stopnje tega ni spregledalo. Vendar čustvena navezanost nikakor ni edini segment koristi otrok, zato stališče, da je zanju koristneje, da sta dodeljena očetu (na katerega sta tudi čustveno navezana), ne nasprotuje ugotovitvi, da sta bolj navezana na mater. Prav zaradi velike čustvene navezanosti A. A. na mamo je deklica še bolj obremenjena, prevzema odgovornost za toženko in doživlja občutke krivde, ki ji ne koristijo. Glede osemletnega B. B. pa je izvedenka poudarila, da je pri njem že prišlo do trenutka oziroma do stopnje, ko mu je rahljanje simbiotičnega odnosa(5) z materjo v korist, pri čemer mu lahko pomaga prav oče.

16. Izvedensko mnenje ni pomanjkljivo, ker izvedenka ni opravila razgovora s tožnikovo sedanjo ženo. Kakšna je njena vloga v družini in kako ravna z otroki, je izvedenka še bolj verodostojno ugotovila skozi pogovora z otrokoma, ki sta (in prav je, da sta) v celotni situaciji ključna. Mnenje izvedenke G. G. tudi ni v nikakršnem nasprotju z izvedenskima mnenjema prof. dr. E. E. in specialistke klinične psihologije F. F.(6), kot poskuša s posplošenim sklicevanjem nanju predstaviti pritožnica. Višje sodišče ne zazna nobenega odločilnega nasprotja med mnenji, sploh ne takšnega, ki bi terjalo dopolnjevanje dokaznega postopka s postavitvijo novega izvedenca v smislu 3. odstavka 254. člena ZPP.

17. Obema otrokoma oče po ugotovitvah sodišča prve stopnje nudi večjo varnost in močno pozitivno identifikacijo, kar je zanju ob nespornih čustvenih težavah, ki ju pestijo, ključnega in odločilnega pomena. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo le na podlagi izvedenskega mnenja, ampak tudi na podlagi z njim v bistvenem(7) skladnih mnenj in poročil CSD(8), sporočil vrtca in šole. Zelo pomembna je tudi izpoved A. A., ki jo je 12. 2. 2015 zapisala šolska pedagoginja (tretja stran priloge B 17 v spisu), da je pri očku bolj mirno, da imata z bratcem tam kuhano, da gredo vsi zgodaj spat, da očka pomaga pri učenju. Sodišče prve stopnje ji je dalo ustrezno težo (zaključek 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Enoletna (začasna) predodelitev otrok k očetu na podlagi začasne odredbe je očitno pripomogla k umiritvi otrok, četudi je nedvomno prinesla tudi (pričakovane) težave, še posebej pri B. B., ki je na mamo močno navezan. Višje sodišče nima nobenega pomisleka v poudarek sodišča prve stopnje, da je otrokoma nedvomno dodatne težave povzročilo to, da je toženka stike izvrševala neredno, in da je vmes daljša obdobja nista videla. Za vse otroke, še posebej pa otroke s težavami, je ključnega pomena predvidljivost in redni ritem, česar toženka ni zmogla tedaj, ko sta ji bila otroka dodeljena, očitno pa tega ne zmore niti v stikih. Kaj so razlogi za njeno ravnanje, niti ni odločilno, dejstvo je, da otrokoma nestabilnost škodi. Tudi to kaže, da je v dani situaciji dodelitev očetu otrokoma v večjo korist.

19. To, pri katerem od staršev so stanovanjske razmere boljše, za odločitev o tem, kakšen način dodelitve je v največjo korist otrok, ni odločilno. Nič od tega, kar navaja pritožnica, ne kaže na to, da bi bile stanovanjske razmere pri očetu neprimerne in le to je, upoštevaje vse zgoraj opisano, bistveno.

20. Koristi obeh otrok terjajo (pre)dodelitev k očetu. Odločitev sodišča prve stopnje je v skladu s 132. členom Zakona o zakonski zavezi in družinskih razmerjih in 4. odstavka 421. člena ZPP.

O stikih

21. Višje sodišče soglaša s pritožničinim stališčem, da so otrokoma stiki z njo v korist in da bi bilo dobro, da bi bili bolj pogosti. Hkrati pa soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je prav, da ima tudi tisti od roditeljev, ki so mu otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo, možnost biti z njimi med vikendom, ko je družinska dinamika drugačna. Tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ne pride v poštev režim, po katerem bi imela otroka stike s tožnico vsak vikend.

22. Po drugi strani pa višje sodišče ne vidi ovire za to, da tisti stik, ki ga otroka imata, ne bi bil namesto v nedeljo zaključen šele v ponedeljek. Tako je predlagala tudi izvedenka. Na tak način otroka pri materi prebijeta čas od petka popoldan do ponedeljka zjutraj. Mama ima priložnost, da z njima opravi šolsko delo(9) in preživi prosti čas, jima v nedeljo pomaga pri pripravah na šolo ter ju v šolo odpravi, pri čemer je sicer prikrajšana, ker stikov med tednom ni. Ker je avtobusna zveza dokaj ugodna, otrokoma tudi ne bo treba vstati prezgodaj, če bo le tožnica poskrbela(10), da se bosta v nedeljo dovolj zgodaj umirila in odšla k počitku.

23. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odločitev o stikih spremenilo, kot je bilo zgoraj opisano.

O preživnini

24. To, da tožnik ni znal točno opisati, kakšne so finančne potrebe otrok, ne more iti v škodo otrok. Da so potrebe osemletnega dečka in skoraj trinajstletne najstnice najmanj takšne, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej da porabita 245,00 EUR mesečno, ne more biti sporno. Pritožnica takšnega zaključka nenazadnje niti ne izpodbija. Tožnik zasluži nekaj manj kot 1.000,00 EUR in s tem preživlja petčlansko družino. Toženka je večji del časa brezposelna, prejemala je bodisi nadomestilo za primer brezposelnosti, bodisi denarno socialno pomoč. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je toženka mlada in zdrava. Očitno je tudi, da zmore dobiti zaposlitev (saj občasno dela), za preživljanje mladoletnih otrok pa je dolžna storiti vse. Prisojena preživnina tako ni pretirana glede na materine pridobitne zmožnosti. Tudi ob takšni odločitvi je večji del finančnega bremena na očetu.

25. Trditev, da bo mati v juliju rodila otroka, je pritožbena novota. Te stranke v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko navajajo tudi v pritožbi (414. člen ZPP). Ker pa gre za dejstvo, ki še ni nastalo niti v času odločanja višjega sodišča, ga ob odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati.

O začasni odredbi

26. Glede na vse pojasnjeno - torej glede na to, da sta otroka zdaj že s sodbo (ki je na dan odločitve pritožbenega sodišča postala pravnomočna) dodeljena tožniku, ne more biti nobene dileme glede tega, da je (bila) pravilna tudi odločitev o začasni dodelitvi otrok z začasno odredbo.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

27. Pritožba (razen glede odločitve o stikih) torej ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo. V tem delu odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP. Podlaga za (delno) ugoditev pritožbi glede stikov je v peti alineji 358. člena ZPP. Podlaga za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo pa je v 2. točki 365. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. zapis šolske pedagoginje s 14. 11. 2015 (priloga B 17 v spisu).

Op. št. (2): S posrednim pogovorom (prim. ustno podajanje izvedenskega mnenja, list. št. 229 v spisu).

Op. št. (3): Kar velja tudi povsem splošno, ne le za pravdni stranki.

Op. št. (4): Pri tem višje sodišče zgolj pojasnjuje, da sodišče prve stopnje toženki ne šteje v slabo tega, da prihaja v konflikte. Povsem običajno je, da se ljudje ne strinjamo in da prihaja do konfliktov stališč ter interesov, to je tudi del družinskega življenja. Starši pa so tisti, ki se morajo naučiti konflikte rešiti mirno in s tem ima toženka velike težave.

Op. št. (5): Ki je sicer nujen za zdrav razvoj, a značilen za zgodnejše obdobje.

Op. št. (6): Pridobljenima v kazensko preiskovalni zadevi I Kpr: 5617/2012, ki se je (kar tudi ni nepomembno) končala z odstopom od kazenskega pregona.

Op. št. (7): Kot bistveno višje sodišče razume vprašanje, kaj je v največjo korist B. B. in A. A.

Op. št. (8): Ne glede na nezaupanje toženke, ni mogoče mimo tega, da se položaj centra za socialno delo v postopkih pred sodiščem (po stališču Vrhovnega sodišča; sodba VS RS II Ips 682/2007 z 8. 11. 2007) približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec. Poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj.

Op. št. (9): Kar je pomembno nasploh in tudi zato, ker se je veliko ter uspešno angažirala pri odpravljanju A. A. napisovalnih težav.

Op. št. (10): In morala bo poskrbeti.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 1932/2015
• VSL sklep IV Cp 186/2017
• VSL sodba in sklep IV Cp 149/2017