<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 765/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.765.2014

Evidenčna številka:UL0012360
Datum odločbe:28.10.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
Institut:varstvo osebnih podatkov - varstvo zasebnosti - poslovna stavba - video nadzor - soglasje lastnikov - varnost ljudi in premoženja

Jedro

Med tem ko je zakonodajalec za izvajanje video nadzora večstanovanjske stavbe predpisal soglasje več kot 70% solastniških deležev, takšnega, manjšega ali večjega solastniškega deleža za izvajanje video nadzora poslovnih stavb sploh ni predpisal. V izhodišču razlage te ureditve je potrebno izpostaviti, da je to razumljivo, saj je zasebnost v stanovanjskih stavbah upravičeno lahko bolj zaščitena kot je zaščitena zasebnost v poslovnih prostorih ali na javnih površinah.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0613-346/2012/17 z dne 31. 3. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Informacijski pooblaščenec po državni nadzornici za varstvo osebnih podatkov na podlagi 2. in 8. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP), 54. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo: v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1) ter 29. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZIN-UPB1) po uradni dolžnosti odločil, da mora zavezanec v roku 30 dni po prejemu te odločbe v poslovni stavbi na naslovu ..., 1000 Ljubljana za izvajanje video nadzora v poslovni stavbi na naslovu ..., 1000 Ljubljana, pridobiti soglasja vseh solastnikov podjetij, ki imajo sedeže svojih podjetij v poslovni stavbi na naslovu ... v Ljubljani, ali pa prenehati z izvajanjem obstoječega video nadzora v navedeni poslovni stavbi.

2. Organ je začel postopek na podlagi prijave, v kateri je prijavitelj trdil, da so v poslovni stavbi na naslovu ... v Ljubljani namestili video nadzor, ki se izvaja z uporabo 32 video nadzornih kamer, brez da bi se vedelo, kdo bo snemal in dostopal do video nadzornih posnetkov, poleg tega vsi solastniki tudi niso dali soglasja za izvajanje video nadzora.

3. Tožena stranka je po ogledu napisala zapisnik št. 0613-346/2012/2 in v zapisniku navedla ugotovitve v zvezi s prejeto prijavo. Ugotovljeno je bilo, da se na vhodu v poslovno stavbo nahaja video nadzorna kamera, kamere pa se nahajajo tudi v glavni avli stavbe in po hodnikih ter na parkiriščih. Na vhodnih vratih in na steklu ograjenega prostora recepcije sta nameščeni obvestili oziroma nalepki, da se izvaja video nadzor, za pridobitev Informacij pa je navedeno podjetje A., d.o.o. Ugotovljeno je bilo, da se pri receptorki nahaja monitor, na katerem se prikazuje sprotno dogajanje, ki ga kamere snemajo.

4. Na posnetkih, ki so prikazovali dogajanje na dan nadzora, se je na prvem snemalniku videlo slednje: stopnišče v pritličju; prostor z avtomati za kavo v 1. nadstropju; hodnik v 2. nadstropju; del hodnika v 2. nadstropju; hodnik v 1. nadstropju; stopnišče, ki vodi v 1. nadstropje; hodnik v 1. nadstropju (levi del stavbe); hodnik; stopnišče, ki vodi iz 1. nadstropja v 2. nadstropje,stopnišče, ki vodi iz pritličja v 1. nadstropje; parkirišče (za stavbo), stopnišče (stan del stavbe); hodnik (stan del stavbe); parkirišče (pred glavnim vhodom v stavbo); vhodna avla z recepcijo; parkirišče (na notranjem dvorišču). Na posnetkih, ki so prikazovali dogajanje na drugem snemalniku, pa se je videlo slednje: hodnik v 3. nadstropju, stopnišče pri dvigalu v 3. nadstropju; hodnik v 3. nadstropju; stopnišče v 3. nadstropju (stari del stavbe); stopnišče, ki vodi iz 2.v 3. nadstropje; hodnik v 3. nadstropju; hodnik v 3. nadstropju, hodnik v 2 nadstropju; hodnik v 2 nadstropju, stopnišče, ki vodi iz 1. v 2 nadstropje; hodnik v 2. nadstropju, stopnišče (stari del stavbe); parkirišče na notranjem dvorišču; hodnik v 2. nadstropju; hodnik v 2. nadstropju, parkirišče na notranjem dvorišču.

5. Zakoniti zastopnik zavezanca, statutarni zastopnik oziroma pooblaščenec zavezanca pri inšpekcijskem nadzoru ni bil prisoten, zato je v zapisniku določenem roku podal pisno izjavo. Pojasnil je, da video nadzor izvaja na podlagi 75. in 77. člena ZVOP-1-UPB1. Navedel je tudi, da je projekt zakonit po ZVOP-1-UPB1, saj lastnik s podpisom daje soglasje k izgradnji inštalacijskega omrežja za video nadzorni sistem in za postavitev video nadzornega sistema ter varnostne službe. Zbrana so bila soglasja solastnikov, ki imajo v lasti 71,75% solastniškega deleža poslovnega objekta. Navedel je tudi, da je odločitev o izvajanju video nadzora v stavbi sprejel svet solastnikov zaradi ugotovljenih dejanj (prostitucije, kraj in drugih kaznivih dejanj), začel pa se je izvajati 10. 10. 2012. Zaposleni so bili o izvajanju video nadzora obveščeni na tri načine, na vsa vhodna vrata in v avlo so namestili nalepke, da se izvaja video nadzor, nato so v vratarnici za varnostnike montirali večji monitor. Na vseh vhodih in parkiriščih so nameščena obvestila, da se na objektu izvaja video nadzor. video nadzorni sistem ima 32 kamer.

6. Pooblaščenec je zavezancu pojasnil, da je glede na to, da pri video nadzoru nad skupnimi prostori oziroma lastnino več gospodarskih subjektov ZVOP-1- UPB1 izrecno ne določa, kakšno soglasje bi bilo v takem primeru potrebno; potrebno bi bilo pridobiti privolitve vseh lastnikov poslovnih prostorov, saj se video nadzor izvaja tudi nad dostopom v njihove uradne službene oziroma poslovne prostore. Iz pojasnil, ki jih je Pooblaščencu posredoval A. pa izhaja, da soglasja za izvajanje video nadzora, ki že deluje, niso podali vsi lastniki poslovnih prostorov v navedeni stavbi. Zavezanec je dobil poziv, da pojasni določene stvari pristojnemu organu in zavezanec je izpolnil zahteve iz poziva in Pooblaščencu pojasnil, da je nadzorni odbor stavbe na naslovu ... v Ljubljani preko predsednika nadzornega odbora B., d.o.o., predlagal uvedbo video nadzora v stavbi ter vodil postopek izbire izvajalca in zbiranja soglasij za najem video nadzornega sistema ter izvajanje nadzora varnostne službe. Novembra 2012 pa so bila zavezancu posredovana soglasja lastnikov z 71,75% solastniškim deležem na skupnih delih stavbe, zato je zavezanec kot upravnik v imenu lastnikov stavbe pogodbo o najemu video-nadzornega sistema podpisal dne 4. 11. 2012.

7. Zavezanec je še navedel, da ga je stališče Pooblaščenca o potrebnem soglasju vseh lastnikov stavbe pri izvajanju video nadzora na skupnih delih stavbe presenetilo, saj meni, da ZVOP-1-UPB1 v 76. členu določa potrebno soglasje za vzpostavitev video nadzora z namenom varovanja interesov lastnikov in sicer, zgolj v primeru večstanovanjskih stavb, pri čemer se zahteva vsaj 70% soglasje po solastniških deležih. V primeru poslovnih stavb potrebnega soglasja zakon izrecno ne določa, kar pa ne pomeni, da daje zakon s tem večje varstvo interesom posameznih lastnikov poslovnih stavb, kot ga daje posameznim lastnikom večstanovanjskih stavb oziroma, da zakon nedvoumno zahteva celo popolno soglasje vseh lastnikov v poslovni stavbi, s čimer bi lastniki poslovnih stavb (večinoma pravne osebe) neutemeljeno uživali večje pravno varstvo kot lastniki večstanovanjskih stavb (večinoma fizične osebe). Glede stopnje soglasja za poslovne stavbe zavezanec meni, da je potrebno presojati pogoje za vzpostavitev video nadzora v poslovni stavbi kvečjemu enako ali mileje kot v primeru večstanovanjskih stavb. Zavezanec je zato Pooblaščenca zaprosil za dodatno stališče v zvezi z njegovimi pomisleki, pri čemer bo končno stališče spoštoval in upošteval tudi pri nadaljnjem ravnanju in odločanju v primerih z enako vsebino.

8. Iz ugotovljenega stanja je razvidno, da gre za video nadzor nad skupnimi prostori oziroma lastnino več gospodarskih subjektov. Pooblaščenec je zato smatral, da je potrebno pridobiti privolitve vseh lastnikov poslovnih prostorov, saj se video nadzor izvaja tudi nad dostopom v njihove uradne službene oziroma poslovne prostore (75. člen ZVOP-1-UPB1). Poleg tega se v vhodni avli snema tudi recepcija in se izvaja video nadzor nad delovnim mestom receptorja, zaradi česar je potrebno upoštevati določbe ZVOP-1-UPB1 o video nadzoru delovnih prostorov (77. člen ZVOP-1-UPB1). Pooblaščenec je tako ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za video nadzor v večstanovanjski stavbi iz 76. člena ZVOP-1-UPB1, temveč za video nadzor dostopa do poslovnih prostorov. Glede na dejstvo, da gre za stavbo z več lastniki je potrebno upoštevati področno zakonodajo, ki ureja obravnavano področje, konkretneje določbo petega odstavka 67. člena Stvarno pravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, 18/2007 Skl Us: U-I-70104-18; SPZ) o soglasju solastnikov, kjer je določeno, da je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, ko so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh lastnikov V konkretnem primeru se torej upoštevajo določbe 74., 75 in 77. člena ZVOP-1-UPB1 o video nadzoru, glede soglasja solastnikov pa je Pooblaščenec upoštevajoč navedeno, vztrajal na stališču iz poziva, ki ga je že posredoval zavezancu.

9. Pooblaščenec je ugotovil, da zavezanec, pri izvajanju video nadzora v poslovni stavbi na naslovu ..., Ljubljana, ni pridobil soglasja vseh lastnikov poslovnih prostorov. Prav tako zavezanec kot zastopnik etažnih lastnikov na ... v Ljubljani ni sklenil pogodbe o pogodbeni obdelavi s pogodbenim obdelovalcem osebnih podatkov družbo A., ki bi vsebovala dogovor o postopkih in ukrepih iz 24. člena ZVOP-1-UPB1.

10. V inšpekcijskem postopku je bilo tako ugotovljeno, da zavezanec za izvajanje video nadzora v poslovni stavbi ni pridobil vseh soglasij lastnikov poslovnih prostorov stavbe na ... v Ljubljani, vendar video nadzor vseeno izvaja, kljub temu, da za tako obdelavo osebnih podatkov, nima pravne podlage v zakonu ali v osebni privolitvi posameznikov - lastnikov, s čimer ravna v nasprotju z 8. in 11. členom ZVOP-1-UPB1. Pooblaščenec je zavezanca pozval, da v določenem roku posreduje pisno pojasnilo, dokumentacijo in izjavo, v kateri se lahko izjavi o vseh zgoraj navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene v inšpekcijskem postopku in se opredeli do samih ugotovitev Pooblaščenca. Zavezanec je Pooblaščenca po prejetem pozivu telefonsko obvestil, da spoštuje stališča, ki mu jih je podal Pooblaščenec ter da bo v danem roku poskušal urediti izvajanje video nadzora skladno z ZVOP-1. Zavezanec je še pojasnil, da bo pooblaščenca v danem roku o tem tudi pisno obvestil.

11. Zavezanec je v telefonskem klicu dne 27. 2. 2014 Pooblaščencu pojasnil, da je prejel zgoraj navedeni dopis in da se v zvezi s to zadevo ne bo več izjavil, saj se je o tem že izjavil v predhodnih dopisih, posredovanih Pooblaščencu. Pojasnil je tudi, da bo kopijo pogodbe o pogodbeni obdelavi osebnih podatkov, sklenjeno s A. posredoval takoj, ko jo bo podpisal. Navedeno je razvidno iz uradnega zaznamka Pooblaščenca št. 0613-346/2012/14 z dne 27.2.2014.

12. Pooblaščenec pa je od A. dne 28. 2. 2014 prejel izjavo o dejstvih in okoliščinah, v kateri je zapisal, da je bil video nadzor v konkretni poslovni stavbi postavljen na zakonit način, saj je upoštevana zakonodaja, predvsem 76. člen ZVOP-1. Po njegovem mnenju zakon nikjer ne določa, da je potrebno 100% soglasje vseh solastnikov poslovnih stavb, kar naj bi bilo tudi edino pravilno. Iz njihovih izkušenj namreč izhaja, da v primeru, da bi se upoštevala 100% privolitev lastnikov poslovnih stavb, noben tak objekt ne bi imel možnosti varovanja svojega premoženja. Dejansko na teh objektih ne bo več možna vgraditev tehničnega varovanja. Pooblaščencu pa je predlagal, da si postavi vprašanje in poišče odgovor, zakaj je zakon določil soglasje 70% solastniškega deleža pri stanovanjskih blokih in ne 100%. Center je v svoji izjavi še zapisal, da bo v primeru, da bo Pooblaščenec z odločbo zahteval 100% soglasje lastnikov poslovnega objekta, verjetno prekinil pogodbo o najemu video nadzornega sistema in se umaknil z objekta.

13. Organ se nato sklicuje na 3. točko 6. člena, 8., 10., 74. In 77. člen ZVOP-1. Glede na ugotovljeno stanje, gre v konkretnem primeru za video nadzor nad skupnimi prostori oziroma lastnino več gospodarskih subjektov. Zaradi navedenega je v tem primeru potrebno pridobiti privolitve vseh lastnikov poslovnih prostorov, saj se video nadzor izvaja tudi nad dostopom v njihove uradne službene oziroma poslovne prostore (75. člen ZVOP-1-UPB1). Pri tem se v vhodni avli snema tudi recepcija, torej se izvaja video nadzor tudi nad delovnim mestom receptorja, zaradi česar je potrebno upoštevati določbe ZVOP-1-UPB1 o video nadzoru delovnih prostorov (77. člen ZVOP-1-UPB1).

14. V konkretnem primeru izvajanja video nadzora se zato upoštevajo določbe 74., 75. in 77. člena ZVOP-1-UPB1 o video nadzoru, glede soglasja solastnikov pa je za izvajanje video nadzora v navedeni poslovni stavbi potrebno soglasje vseh lastnikov, saj zakonodaja posebej ne določa video nadzora v poslovnih stavbah.

15. Pooblaščenec je v postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi navedb prijaviteljev, opravljenega inšpekcijskega ogleda in prejetih odgovorov zavezanca in pogodbenega obdelovalca osebnih podatkov - A. ugotovil, da zavezanec, pri izvajanju video nadzora v poslovni stavbi na naslovu ..., Ljubljana ni pridobil soglasja vseh lastnikov poslovnih prostorov. Zavezanec namreč brez soglasij vseh lastnikov poslovnih prostorov pri izvajanju video nadzora v navedeni poslovni stavbi ravna v nasprotju z 8. in 10. členom ZVOP-1-UPB1, kar pomeni, da za izvajanje video nadzora v poslovni stavbi nima pravne podlage oziroma jo ni izkazal. Izvajanje video nadzora v navedeni stavbi tudi nedvomno ni potrebno in primerno zaradi izpolnjevanja pogodbenih ali kakšnih drugih obveznosti zavezanca, kot tudi ni nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja, iz česar izhaja, da zavezanec za obdelavo osebnih podatkov nima pravne podlage v drugem in tretjem odstavku 10. člena ZVOP- 1-UPB1, kar ob odsotnosti podlage v zakonu in v osebni privolitvi posameznika posledično pomeni, da z obdelavo osebnih podatkov z izvajanjem video nadzora ravna v nasprotju z določbami 8. in 10. člena ZVOP-1- UPB1.

16. Glede na obrazloženo je bilo potrebno zavezancu na podlagi 3. točke prvega odstavka 54. člena ZVOP-1-UPB1 odrediti prenehanje izvajanje video nadzora v skupnih prostorih poslovne stavbe na naslovu ... v Ljubljani oziroma za njegovo izvajanje odrediti, da pridobi soglasje vseh lastnikov poslovnih prostorov na navedenem naslovu, kot je določeno v 1. točki izreka te odločbe.

17. V tožbi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da ugodi ugovoru dolžnika in razveljavi izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da tožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločanje tožencu z vsemi stroškovni- mi posledicami za toženca. Tožnik je sicer iz previdnosti pridobil več kot 70% soglasje po solastniških deležih (71,75% solastniških deležev), vendar se je toženec oprl na 67. člen Stvarno-pravnega zakonika in odločil, da gre pri izvajanju video nadzora na skupnih delih stavbe, upoštevaje navedeni člen, za posel, ki presega redno upravljanje s skupno stvarjo, za kar morajo podati soglasje vsi solastniki stavbe. Glede slednjega tožnik opozarja, da veljavna stvarno-pravna zakonodaja, v primeru večstanovanjskih stavb pa tudi stanovanjska zakonodaja, določa potrebne stopnje soglasja z vidika upravljanja stavb, po katerih se presoja veljavnost izvajanja upravljanja skupnih delov stavbe v imenu vseh etažnih lastnikov stavbe, medtem ko ZVOP-1-UPB1 določa potrebne pogoje za izvajanja video nadzora. Iz vidika varovanja osebnih podatkov glede na stvarno-pravno zakonodajo tako v primeru večstanovanjskih stavb prihaja do izrazitega neskladja. Za večstanovanjske stavbe namreč ZVOP-1-UPB1 predpisuje več kot 70% soglasje za izvajanje video nadzora, obenem pa je v 29. členu Stanovanjskega zakona SZ-1 po noveli iz leta 2008 (Ur. l. RS št. 57/2008) za posle, ki presegajo redno upravljanje stavbe, predpisano soglasje več kot 75% solastniških deležev na skupnih delih stavbe. Tudi zaradi zgoraj izpostavljenega izrecnega neskladja med zakonoma tožnik meni, da se soglasja za izvajanje video nadzora z vidika varovanja osebnih podatkov ne more presojati po stvarno-pravni zakonodaji, temveč zgolj po predpisih s področja varovanja osebnih podatkov oziroma po ZVOP-1-UPB1, s katerimi pa je potrebno v skladu z Ustavo RS zagotavljali ustrezno enako obravnavo posameznikovih pravic s področja varovanja osebnih podatkov, kar pa glede na odločitev toženca z izpodbijano odločbo ni bilo zagotovljeno.

18. V primeru varovanja osebnih podatkov namreč, upoštevaje izpodbijano odločbo toženca, ki se v svoji odločitvi opira na 67. člen SPZ, pride do neutemeljenega razlikovanja med etažnimi lastniki v poslovni stavbi in etažnimi lastniki v večstanovanjski stavbi. Za večstanovanjske stavbe je namreč z vidika varovanja osebnih podatkov izrecno predpisana stopnja soglasja za izvajanje video nadzora na skupnih delih stavbe in sicer več kot 70% soglasje (76. člen ZVOP-1-UPB1). Takšno razlikovanje v stopnji varovanja pravic posameznikov pri odločanju o vprašanju dovoljenih posegov v osebne podatke posameznikov se tožniku zdi neutemeljeno ter posledično neustavno in sicer kot neenako obravnavanje posameznikovih pravic v primeru poslovnih stavb na eni strani in večstanovanjskih ali stanovanjsko-poslovnih stavb, kot jih opredeljuje Stanovanjski zakon SZ-1, na drugi strani. Zahteva za popolno soglasje vseh etažnih lastnikov v predmetni zadevi je neutemeljena tudi po namenu samega zakona. Popolno soglasje namreč predstavlja praktično onemogočenje izvajanja video nadzora v stavbah z več lastniki, pri čemer pa se potreba po video nadzoru pojavi zaradi zagotavljanja večje varnosti pred kaznivimi dejanji v smislu nemotene rabe stavbe kot celote. Z ozirom na navedeno je bila tudi sprejeto izrecno določilo o več kot 70% soglasjem etažnih lastnikov po solastniških deležih v večstanovanjski stavbi. V konkretnem primeru pa so enake dejanske okoliščine porasta kriminalnih dejanj v stavbi na naslovu ... v Ljubljani (vlomi v poslovne prostore, trgovanje z drogami, uničevanje skupnih delov objekta) narekovale potrebo po vzpostavitvi video nadzora, vendar jim ta zakoniti interes toženec neupravičeno odreka z zahtevanjem popolnega soglasja etažnih lastnikov za izvajanje video nadzora v poslovni stavbi. Tudi v tem primeru gre namreč v veliki večini, razen v primeru vratarja, za snemanje skupnih delov stavbe (hodnikov) in ne samega delovnega prostora posameznega etažnega lastnika, ki ga predstavlja njegov posamezni del in ne skupni deli stavbe. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi 1. odstavek 75. člena ZVOP-1, ki omogoča izvajanje video nadzora na podlagi sprejete odločitve pooblaščene osebe zasebnega sektorja. V predmetni zadevi namreč prav tožnik nastopa kot pooblaščena oseba vseh etažnih lastnikov poslovne stavbe na naslovu … v Ljubljani.

19. Glede na predstavljeno tožnik na koncu v predmetni zadevi izpostavlja tudi neustrezno opredelitev zavezanca s strani toženca. Toženec je tožnika opredelil kot zavezanca, čeprav slednji v konkretni zadevi deluje in izvaja svoja pooblastila zgolj kot upravnik in sicer zgolj kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov stavbe na naslovu ... v Ljubljani in tako nastopa tudi pri vseh morebitnih aktivnostih v smeri izvajanja video nadzora v stavbi in sicer izključno v imenu etažnih lastnikov stavbe, ne kot izvajalec video nadzora in ne kot naročnik video nadzora. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločitev odpravi in potrdi, da je izvajanje video nadzora v stavbi na naslovu ... v Ljubljani, glede na podano soglasje več kot 70% etažnih lastnikov po solastniških deležih ali pa podrejeno glede na izkazano odločitev upravnika kot pooblaščene osebe etažnih lastnikov zakonito, bodisi da zadevo vrne tožencu v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

20. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da tožnik ves čas inšpekcijskega postopka, ko se je med drugim tudi ugotavljalo, kdo je v konkretnem primeru zavezanec, ugotovitvi toženca, da je tožnik zavezanec v navedenem primeru, ni nasprotoval, ampak je ves čas postopka izpolnjeval svoje obveznosti kot zavezanec. Tožnik v svojem odgovoru z dne 31. 5. 2013 tožencu ni oporekal, da ga v postopku vodi kot zavezanca, ampak je ta položaj sprejel. Prav tako tudi v dopisu toženca z dne 29. 7. 2013, ko je tožnika seznanil z ugotovitvami in ga pozval, da se izjavi o vseh navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene v inšpekcijskem postopku ter do ugotovitev toženca v tem postopku, v katerem je toženec ponovno izrecno navedel, da je tožnik zavezanec, tožnik tej ugotovitvi toženca ni ugovarjal oziroma nanjo ni imel pripomb ves čas inšpekcijskega postopka. Po prejetju sporne odločbe je tožnik v predpisanem roku toženca obvestil, da je izvršil zahteve iz odločbe in se na koncu tožencu tudi posebej zahvalil za korektno vodenje postopka in že tekom postopka posredovana pojasnila. Iz dokumentacije v zadevi izhaja, da je pogodbo o najemu video nadzornega sistema 4. 6. 2012 sklenila tožeča stranka. Tožeča stranka je torej ves čas najema video nadzornega sistema nastopala kot upravljavec osebnih podatkov.

21. Za toženo stranko ni dvoma, da je bila tožeča ves čas izvajanja video nadzora s strani pogodbenega obdelovalca upravljavec – torej tisti, ki je odgovoren za zakonito izvajanje obdelave osebnih podatkov. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke v celoti zavrne.

22. Tožba je utemeljena.

23. Namen določb o inšpekcijskem nadzoru po 3. poglavju ZVOP-1 je v zagotavljanju varstva zasebnosti, dostojanstva in varnosti posameznikov (1. člen v zvezi z 1. odstavkom 75. člena in 2. odstavkom 76. člena ZVOP-1), ki stanujejo ali delajo oziroma opravljajo storitve ali uporabljajo storitve javnih institucij ali zasebnih gospodarskih subjektov. Namen oziroma legitimen cilj intervencij inšpektorja za varstvo osebnih podatkov po omenjenem poglavju ZVOP-1 je torej uresničevanje pravice do varstva osebnih podatkov, varnosti in zasebnosti iz 38. in 34. člena Ustave, pri čemer je treba upoštevati tudi splošno načelo svobod(n)e(ga) ravnanja oziroma volje posameznikov (1. odstavek 10. člena ZVOP-1). S slednjega vidika je ključnega pomena, ali gre za stanovanjsko stavbo, ali za poslovno stavbo. V slednjem primeru namreč svobodno voljo izražajo lastniki poslovnih prostorov, ki pa lahko s svojimi avtonomnimi odločitvami posegajo v pravice zaposlenih in uporabnikov storitev teh podjetij, zaradi česar je lahko upravičena intervencija inšpektorja za varstvo osebnih podatkov tudi proti avtonomni volji lastnikov poslovnih prostorov. V obravnavanem sporu gre za vprašanje dopustnosti video nadzora nad stavbo, v kateri so izključno poslovni prostori, kot izhaja iz podatkov v spisu. To pomeni, da je materialno-pravna pravna podlaga za odločitev samo ZVOP-1 in sicer določbe II. poglavja VI. dela ZVOP-1, ki izrecno ureja video nadzor nad dostopom v poslovne prostore (75. člen) in video nadzor v večstanovanjskih stavbah (76. člen) ter v delovnih prostorih (77. člen). Določba 67. člena Stvarno-pravnega zakonika za ta primer ne pride v upoštev, ker ta določba ureja zgolj na splošno upravljanje s solastnino, med tem ko gre v tem sporu za varstvo zasebnosti v situaciji izvajanja video nadzora nad dostopom do poslovnih prostorov in na delovnem mestu, zaradi česar je treba uporabiti specialne določbe ZVOP-1. Zato v tem primeru niti ne pride v upoštev razčiščevanje, ali video nadzor pomeni obliko rednega upravljanja s stvarjo, in če se solastniki z več kot 50% deležem ne bi mogli sporazumeti o video nadzoru, bi o tem vidiku upravljanja lahko odločilo nepravdno sodišče (4. odstavek 67. člena SPZ), ali pa morebiti video nadzor presega okvir rednega upravljanja, in bi v tem primeru za odločitev o izvajanju video nadzora bilo potrebno soglasje vseh solastnikov (5. odstavek 67. člena SPZ). Uporaba teh določb SPZ za obravnavani primer ne pride v poštev tudi zato, ker morebitni nasprotni interesi oziroma pravice zaposlenih in uporabnikov storitev teh podjetij glede njihove zasebnosti v razmerju do interesov in pravic lastnikov poslovnih prostorov, ob uporabi 67. člena SPZ, ne bi mogle biti zavarovane. Zato je za obravnavani primer odločilna razlaga in uporaba določila 75. člena ZVOP-1 (ob primerjavi z določbo 76. člena ZVOP-1) ter 77. člena ZVOP-1.

24. Med tem ko je zakonodajalec za izvajanje video nadzora večstanovanjske stavbe predpisal soglasje več kot 70% solastniških deležev, takšnega, manjšega, ali večjega solastniškega deleža za izvajanje video nadzora poslovnih stavb sploh ni predpisal. V izhodišču razlage te ureditve je potrebno izpostaviti, da je to razumljivo, saj je zasebnost v stanovanjskih stavbah upravičeno lahko bolj zaščitena kot je zaščitena zasebnost v poslovnih prostorih ali na javnih površinah, kjer je ta zaščita še nižja.

25. V predmetni zadevi je treba razlikovati dve dejanski in pravni situaciji: video nadzor nad dostopom do poslovnih prostorov, katere je tožena stranka naštela na prvi strani odločbe, in video nadzor nad delovnim prostorom recepcije, kar je tožena stranka opredelila na predzadnji strani odločbe v četrtem odstavku.

26. Video nadzor, ki se lahko izvaja le nad dostopom do poslovnih prostorov je možen, če je to „potrebno“ za varnost ljudi ali premoženja (1. odstavek 75. člena ZVOP-1). Tožena stranka ni ugotovila, da ta potrebnost ni bila izkazana s strani tožeče stranke; na tožeči stranki je namreč tudi dokazno breme glede potrebnosti za varnost ljudi in premoženja. In ravno tako ni tožena stranka ugotovila, da odločitve o video nadzoru ni sprejela pooblaščena oseba. Tožena stranka je namreč sprejela, da je svet solastnikov zaradi ugotovljenih dejanj prostitucije, tatvin, kraj in drugih kaznivih dejanj sprejel odločitev o izvajanju video nadzora. Zakonodajalec je namreč v tem določilu predpisal, da morajo biti v pisni odločitvi obrazloženi razlogi za uvedbo video nadzora. Če oziroma ker tožena stranka ni problematizirala obrazložitve te odločitve, ni imela podlage, da je prepovedala izvajanje video nadzora, in tudi ni ugotovila, da se je video nadzor izvajal na način, ki bi bil v nasprotju s pogoji iz določil 2., 3., 4. in 5. odstavka 75. člena ZVOP-1. Ni pa imela tožena stranka nobene zakonske podlage, da je od tožeče stranke zahtevala predložitev dokaza o 100% soglasju solastnikov, ker tega ZVOP-1 ne predpisuje.

27. Kar pa zadeva video nadzor nad delovnim mestom recepcije, v zvezi s katerim tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da bi tožena stranka zmotno ugotovila, da gre dejansko za video nadzor znotraj delovnih prostorov v smislu 1. odstavka 77. člena ZVOP-1, pa tožena stranka ravno tako ni odločitve oprla na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala izjemnega primera, ker bi bilo nujno potrebno izvajati video nadzor za varnost ljudi ali premoženja, česar ne bi bilo mogoče doseči z milejšim sredstvom, ali da se ta nadzor opravlja s nasprotju s pogoji iz 2., 3. , 4. in 5. odstavka 77. člena ZVOP-1. Tudi v tem delu tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava oziroma ni ugotavljala pravno relevantnih dejstev, ki bi sicer lahko pripeljali do prepovedi izvajanja video nadzora. Ker je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo glede navedenih določb 75. in 77. člena ZVOP-1 ter 67. člena SPZ, je sodišče tožbi ugodilo, in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek (4. točka in posledično 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

28. Obrazložitev k drugi točki izreka:

29. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki ni odvetnik, priznajo stroški v višini 15 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati znesek 15,00 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.


Zveza:

ZInfP člen 2, 8. ZIN člen 29, 32. ZVOP-1 člen 75, 76, 77.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MDIx