UPRS Sodba I U 68/2017-14

Jedro

Podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, v razmerju med podjetnikom in nosilcem podjema pa gre za isto fizično osebo, zato se tudi formalni status s. p. in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v ZGD-1. Zato vsakič, ko posameznik kot s. p. opravlja delo, ki izpolnjuje elemente delovnega razmerja, ni ovire za ugotovitev kršitve iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ tožeči stranki prepovedal opravljanje dela oziroma delovnega procesa z delavcem A.A., ki ima priglašeno dejavnost kot samostojni podjetnik (v nadaljevanju s. p.), do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da je tožeča stranka delavcu omogočila opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, tako da je njegovo delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožeči stranki opravil izredni inšpekcijski nadzor, v okviru katerega je ugotovil, da je tožeča stranka v obdobju od 15. 5. 2015 do 29. 10. 2015 omogočala opravljanje dela delavcu A.A. na podlagi podjemnih pogodb, ki ju je delavec sklenil z delodajalcem kot A.A. s. p. za čas opravljanja dela namestnika odgovornega urednika medijev B. in C. V skladu z 2. členom podjemne pogodbe je delavec za delodajalca vodil in koordiniral delo v centralni redakciji B., sodeloval pri organiziranju dela področnih urednikov, sodeloval pri dežurstvih v centralni redakciji B. ter nadomeščal začasnega odgovornega urednika medijev B. in C. Gre za dela, ki v skladu z veljavno sistemizacijo delodajalca sodijo v okvir del in nalog urednika deska in odgovornega urednika B. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da opravlja za delodajalca delo namestnika odgovornega urednika in urednika deska, da pri svojem delu uporablja delovna sredstva delodajalca (samostojna pisarna, računalnik, prenosni računalnik, na razpolago ima stacionarni telefon z interno številko), plačilo za opravljeno delo prejema mesečno med 20. in 22. v mesecu na podlagi izstavljenega računa v višini 4.500,00 EUR + DDV, delo opravlja na podlagi sklenjene pogodbe in po dogovoru z odgovornim urednikom, na podlagi sklenjene avtorske pogodbe pa za delodajalca opravlja tudi avtorska dela. Nadalje je bilo še ugotovljeno, da delavec tudi po relevantnem obdobju tega inšpekcijskega postopka opravlja delo za delodajalca na podlagi sklenjene podjemne pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da v zvezi z delom delavca obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1. Ker se skladno z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1 tak način dela ne bi smel opravljati po pogodbah civilnega prava, je inšpektor na podlagi 6. točke 19. člena Zakona o delovni inšpekciji (v nadaljevanju ZID-1) tožeči stranki prepovedal opravljanje dela delavca, dokler bo delo opravljal na podlagi pogodbe civilnega prava.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke in v celoti pritrdil razlogom prvostopenjskega organa. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Ob sklicevanju na prvi odstavek 4. člena ZDR-1 navaja, da je prvostopenjski organ pravilno in popolno ugotovil obstoj vseh elementov delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi ugovori pojasni, da volja oziroma pripravljenost s. p. za sklenitev delovnega razmerja ni pomembna, ker se v tem postopku preverja spoštovanje delovnopravne zakonodaje s strani delodajalca. Za vsebino konkretnega razmerja je bistveno, da je tožeča stranka dajala navodila za opravljanje dela in da je delavec delo opravljal po navodilih in pod nadzorom tožeče stranke v skladu z določilom 1. člena podjemne pogodbe z dne 15. 5. 2015, zato ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da s. p. ne opravlja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Takšna organizacija dela izhaja tudi iz veljavne sistemizacije, po kateri je delavec, ki opravlja dela, ki sodijo v okvir delovnega mesta „urednik deska“, odgovoren odgovornemu uredniku B. Ker je značilnost subjektivitete s. p. prav ta, da je fizična in ne pravna oseba, je ta bistveni element delovnega razmerja glede na navedeno izkazan. Vse oblike dela, kot tudi pogodbena razmerja, so zakonsko opredeljena. Pri posameznih oblikah sklepanja pogodb je treba upoštevati omejitve in prepovedi, ki so določene s predpisi. Pogodbena svoboda, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ni absolutna in ne more biti v nasprotju z zakonom, ki zapoveduje, da je treba v primeru obstoja vseh elementov delovnega razmerja skleniti pogodbo o zaposlitvi. Možnosti sklenitve pogodb o zaposlitvi po ZDR-1 je več. Tožeči stranki se prepoveduje delo le s tistimi pogodbenimi delavci, pri katerih so bili ob upoštevanju obsega in nepretrganosti dela za tožečo stranko ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, ter se ji ne narekuje, s katerim delavcem, ki dejansko izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, mora skleniti delovno razmerje.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta oba organa spregledala, da je delavec A.A. že v delovnem razmerju kot samozaposlena oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost preko svojega podjetja, zato ne obstoji neposredno osebno razmerje med njim in njegovim poslovnim partnerjem. Tožeča stranka za opravljene storitve plačuje gospodarskemu subjektu in ne fizični osebi, kar izkazuje tudi okoliščina, da se pri plačilu storitev obračuna davek na dodano vrednost. Ker je poslovno sodelovanje tožeče stranke potekalo z A.A. s. p., niso izpolnjeni elementi delovnega razmerja, prav tako za takšno obliko poslovnega sodelovanja ne veljajo pravice in obveznosti, ki veljajo za delavce v delovnem razmerju (dopust, regres, povrnitev stroškov prehrane, potnih stroškov, prisotnost na delovnem mestu, odmor med delovnim časom). Delavec A.A. je tudi podal prostovoljno izjavo, da ne želi biti prostovoljno vključen v organiziran delovni proces pri tožeči stranki. Gre za voljo posameznika, ki je z izdajo odločbe ni mogoče nadomestiti, razen v primeru odvzema poslovne sposobnosti, ki je potrebna za sklenitev pravnega posla skladno z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaradi soglasja volj obeh pogodbenih strank ni prišlo do zlorabe v delovnem pravu, ki jo sicer preprečuje 4. člen ZDR-1. Vsake civilne pogodbe še ni mogoče šteti kot podlago za nastanek delovnega razmerja po določbah 4. člena ZDR-1. Meni, da ravnanje inšpekcijskega organa posega v sodno vejo oblasti, saj bi morala biti presoja obstoja elementov delovnega razmerja pridržana izključno sodni veji oblasti v skladu s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Uveljavlja kršitev 49. in 74. člena Ustave RS, 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu ter smiselno 4. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Organu še očita, da glede na svoje stališče o podani kršitvi določil ZDR-1 ni preveril, ali delavec sploh izpolnjuje pogoje za zasedbo sistemiziranih delovnih mest (npr. objava prostega delovnega mesta, zdravniški pregled), kar je v nasprotju s 5. in 6. točko 217. člena ZDR-1 in predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Napačno je bilo tudi uporabljeno materialno pravo glede 4. in 13. člena ZDR-1 v povezavi z 18. členom ZDR-1, izpodbijana odločba pa je neobrazložena.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z ugovorom o odsotnosti volje pogodbenih strank za sklenitev pravnega posla odgovarja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na voljo in nepripravljenost delavca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, saj mora v primeru obstoja elementov delovnega razmerja kot delodajalec v delovnem procesu za opravljanje del in nalog sklepati pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki izpolnjujejo pogoje in so pripravljeni vstopiti v delovno razmerje. Res je, da vsaka civilna pogodba še ne pomeni podlage za nastanek delovnega razmerja. V obravnavani zadevi je bila ugotovljena kršitev drugega odstavka 13. člena ZDR-1 na podlagi ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja, ki so v izpodbijani odločbi jasno obrazloženi. Pri tem je bila upoštevana vsebina razmerja med strankama, saj je bistvena dejanska narava razmerja in ne njegova zunanja oblika. Ni odločilna volja pogodbenih strank, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS. Nadalje še pojasnjuje, da se v inšpekcijskem pregledu ni ugotavljal nastanek delovnega razmerja, temveč njegovi elementi. Ker se z izrečenim ukrepom ne vzpostavlja pogodbenega delovnega razmerja, temveč le ugotovitev, da se delo ne opravlja na pravilni zakonski podlagi, se ne vzpostavlja prisilnega dela, kot to trdi tožeča stranka. Pristojnost inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZDR-1 je določena v prvem odstavku 215. člena ZDR-1, odločitev pa je bila sprejeta na podlagi 6. točke 19. člena ZID-1. Tožeča stranka lahko nepravilnosti odpravi tako, da preneha z opravljanjem dela z navedenim delavcem ali z njim sklene pogodbo o zaposlitvi.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da je za odločitev treba upoštevati namen določbe prvega odstavka 13. člena ZDR-1, ki napotuje na uporabo OZ, zlasti 15., 41. in 50. člena OZ (sporazum o bistvenih sestavinah ter volja kot bistven element). Opozarja na neustavnost 4. člena ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena in 215. členom ZDR-1, ki naj bi bili v nasprotju tudi z 2., 3., 33. in 42. členom Ustave RS, saj grobo posegajo v pravni promet s tem, ko delavcu onemogočajo sodelovanje preko s. p., s tem pa tudi ožajo polje svobodnega ravnanja delodajalcev. Navedene določbe kršijo tudi 1. člen Konvencije o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih MOD št. 111, saj ni vsem pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tožena stranka se je tudi neutemeljeno sklicevala na 18. člen ZDR-1, saj v obravnavani zadevi ne gre za individualni delovni spor med delodajalcem in delavcem, o katerem odloča pristojno specializirano sodišče. Očita ji pavšalno in posplošeno sklicevanje na sodno prakso ter izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 167/2008, po kateri je lahko edini družbenik v družbi hkrati organ v družbi, kar ustreza opredelitvi samozaposlene osebe. Podaja tudi predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU (v nadaljevanju SEU), in sicer v zvezi z razlago 2.a točke Direktive Sveta 86/613/EGS o tem, ali lahko samozaposlena oseba pri drugi fizični ali pravni osebi za isto obdobje pridobi delovno razmerje upoštevaje, da ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta, da ni bila prijavljena na razpis, da nima volje po vzpostavitvi delovnega razmerja in da ni opravila zdravniškega pregleda pred nastopom dela, ter druga nadaljnja vprašanja, vezana na vprašanje obstoja delovnega razmerja pri poslovnem sodelovanju med s. p. in drugo pravno osebo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje je odločba, s katero je inšpekcijski organ tožeči stranki prepovedal opravljanje dela delavca A.A., ki ima priglašeno dejavnost kot s. p. Prepoved temelji na določbi 6. točke 19. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1), po kateri inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 pa se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom in v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Pogodbeni stranki torej ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve takšnega razmerja, ampak se razmerje, ki izpolnjuje zakonsko določene elemente delovnega razmerja, po samem zakonu šteje za delovno razmerje, delavec pa ima vse pravice iz delovnega razmerja.

9. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožeča stranka krši določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ker delo, ki ga zanjo opravlja A.A., izpolnjuje vse štiri elemente delovnega razmerja, kot jih določa 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključenost v organiziran delovni proces delodajalca, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca).

10. Tožena stranka ima prav, da je določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 kogentne narave in da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Zato volja delavca (s. p.) in njegova (ne)pripravljenost, da sklene pogodbo o zaposlitvi ni pomembna, prav tako niso pomembne za odločitev njegove izjave v tej zvezi.

11. Pravilen je po presoji sodišča tudi zaključek, da pri delavcu A.A. obstajajo vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1,¹ kot je podrobno opisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe, to so prostovoljna vključenost v organiziran delovni proces delodajalca, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Dejanskim ugotovitvam v tej zvezi tožeča stranka ne ugovarja. Ugovarja njihovi opredelitvi kot zakonsko določenim elementom delovnega razmerja.

12. Volja delavca, da se ne vključi v delovni proces s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, kot že rečeno, ni odločilna. Poleg tega je ni mogoče enačiti z neprostovoljnim vključevanjem delavca v delovni proces oziroma prisilnim delom, kot to smiselno sledi iz navedb tožeče stranke in iz zatrjevanja, da manjka (prvi) element prostovoljnega vključevanja. Kot izhaja iz Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu ter Zakona o ratifikaciji Konvencije o odpravi prisilnega dela namreč ne gre za prisilno delo, ko je nekdo sicer pripravljen delati, vendar (kot trdi tožeča stranka) le ne želi skleniti pogodbe o zaposlitvi.

13. V zvezi z drugim elementom delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) je bilo v postopku ugotovljeno, da delavec delo opravlja v prostorih tožeče stranke in z njenimi sredstvi oziroma po dogovoru z odgovornim urednikom, kar je potrdil tudi delavec. Navodila, ki jih mora delavec upoštevati pri opravljanju dela, tudi jasno izhajajo iz sklenjenih podjemnih pogodb. Obstoj tega elementa je tožeča stranka izpodbijala z navedbo, da je delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca opravljal s. p. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da pravnoorganizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe, temveč je podjetnik v skladu z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Ne gre torej za pravno osebo, zato tudi podjetnik ni subjekt vpisa v sodni register (prim. 3. člena Zakona o sodnem registru, ZSReg). V razmerju med podjetnikom in nosilcem podjema namreč že pojmovno ni mogoče govoriti o dveh osebah, saj gre za isto fizično osebo.²

14. Obstoj ostalih elementov delovnega razmerja (opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano), ki je razviden iz ugotovitev inšpekcijskega postopka, pa tožeča stranka niti ne zanika. Ob tem sodišče še dodaja, da do drugačne odločitve ne more pripeljati stališče tožeče stranke o tolmačenju 4. člena ZDR-1, po katerem bi se navedena določba uporabila le v primeru volje delavca za sklenitev delovnega razmerja, ne pa tudi v njeni odsotnosti, saj pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve tega razmerja. Zatrjevane kršitve določb ZDR-1 in s tem materialnega prava torej po presoji sodišča niso podane.

15. Tožena stranka je stvarno pristojnost za izdajo izpodbijane odločbe imela v določbi 6. točke 19. člena ZID-1. Z odločitvijo ni posegla v sodno vejo oblasti, saj ni obravnavala spora o obstoju delovnega razmerja iz 18. člena ZDR-1 ter o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (prvi odstavek 5. člena ZDSS-1), v posledici česar bi se z izdano ugotovitveno odločbo lahko (za nazaj) vzpostavilo delovno razmerje, temveč je izvajala inšpekcijski nadzor nad izvajanjem delovnopravne zakonodaje, v okviru katerega je ugotovila nezakonito opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, zaradi česar je tožeči stranki prepovedala opravljanje dela delavca oziroma delovnega procesa do odprave nepravilnosti, za kar je imela pooblastila v navedeni zakonski podlagi. Ker se torej z izdano odločbo ne vzpostavlja delovno razmerje, so tožbeni ugovori, ki toženi stranki očitajo, da ni preverila, ali delavec sploh izpolnjuje pogoje za zasedbo sistemiziranih delovnih mest (npr. objava prostega delovnega mesta, zdravniški pregled), nerelevantni, očitane kršitve 5. in 6. točke 217. člena ZDR-1 ter 14. člena Ustave RS v povezavi s tem ugovorom pa neutemeljene.

16. Tožba tudi ne more uspeti z navedbami, da je bil delavec v času, ko je s tožečo stranko sodeloval v obliki s. p., v delovnem razmerju sam s sabo, oziroma, da že zaradi delovanja s. p. ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja ni mogoča. Kot je že bilo pojasnjeno, podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, v razmerju med podjetnikom in nosilcem podjema pa gre za isto fizično osebo, zato se tudi formalni status s. p. in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v ZGD-1. Zato vsakič, ko posameznik kot s. p. opravlja delo, ki izpolnjuje elemente delovnega razmerja, ni ovire za ugotovitev kršitve iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1.

17. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z v 49. in 74. členu Ustave RS zagotovljeno svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo, ki naj bi bili kršeni zaradi onemogočanja sodelovanja delavca preko s. p. in tudi ožanja polja svobodnega ravnanja tožeče stranke. Slednja razmerje z delavcem opisuje kot poslovno sodelovanje med dvema gospodarskim subjektoma, čemur sodišče ne sledi. Pogodbe o poslovnem sodelovanju so sicer sklenjene med s. p. in gospodarsko družbo, vendar je bistveno, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne s kakšnim formalnim oziroma pisnim sporazumom sta stranki poimenovali njuno razmerje. Odločilna je torej vsebina dejanskega in ne le formalnega razmerja. S prepovedjo opravljanja dela na način, ki ni skladen z ZDR-1, zato nista bili kršeni pravica do svobodne gospodarske pobude in pravica do svobode dela, omejitev glede sklepanja civilnopravnih pogodb namesto pogodb o zaposlitvi pa je z zakonom dopustna in ni v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic ali Konvencijo o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih MOD št. 111 glede enake dostopnosti vsakega delovnega mesta. Kot že navedeno, pogodbena svoboda gospodarskih subjektov glede na določbo 13. člena ZDR-1 ni neomejena. Meje ji v skladu z drugim odstavkom tega člena postavlja javna korist, ta pa je v primeru sklepanja delovnih razmerij in s tem varstva pravic delavcev nedvomno podana. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011 in sodbo tukajšnjega sodišča I U 1883/2015 z dne 21. 3. 2017). Zato tožeča stranka z ugovori, da je za odločitev treba upoštevati namen določbe prvega odstavka 13. člena ZDR-1 ter primarno omogočiti poslovno sodelovanje na podlagi določil OZ, ki delavcu zagotavljajo sodelovanje preko s. p. ter omogočajo svobodno ravnanje delodajalcev, po presoji sodišča ne more uspeti. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 167/2008, ki pravno in dejansko ni primerljiva, saj se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi v pravni osebi³, kar pa s. p., kot že pojasnjeno v 13. točki te sodbe, ni. Izdaja izpodbijane odločbe torej v posledici ne vpliva na uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude in pravice do svobode dela, temveč pomeni ugotovitev, da je tožeča stranka s tem, ko je dejansko pogodbeno sodelovala na nezakonit način z delavcem, sama povzročila pravni položaj iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ki se z izdajo izpodbijane odločbe sankcionira.

18. Tožeča stranka v zvezi z ugotovljeno kršitvijo in ugotovitvijo, da razmerje med delavcem in tožečo stranko izpolnjuje zakonski dejanski stan iz 4. člena ZDR-1, toženi stranki očita tudi neobrazloženost izpodbijane odločbe in pavšalno ter posplošeno sklicevanje na sodno prakso v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče se je že v okviru presoje materialnih ugovorov opredelilo, da je tožena stranka navedla okoliščine, ki pomenijo pravna odločilna dejstva za v izreku izrečeno prepoved, zato zavrača tudi te ugovore. Tožena stranka je pri delovnem procesu tožeče stranke ugotovila nepravilnosti, zato je v tem okviru izrekla prepoved opravljanja takega dela do odprave nepravilnosti. Izrečen ukrep pa ne pomeni, da tožeča stranka ne bo mogla več zaposliti delavca ali z njim poslovno sodelovati na podlagi podjemne pogodbe, če bodo za takšno obliko sodelovanja izpolnjeni pogoji ob upoštevanju določil 4. člena ZDR-1.

19. Za vložitev predloga za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije in 113a. člena Zakona o sodiščih v tem primeru ni pravne in dejanske podlage. Vprašanje, kot ga predlaga tožeča stranka, za odločitev o zadevi, glede na že prej pojasnjene razloge, ni relevantno, saj odločitev ni odvisna od njegove rešitve. Prav tako pa po prepričanju sodišča odgovora na zastavljeno vprašanje tudi ni mogoče dobiti z razlago 2.a točke Direktive Sveta 86/613/EGS, ki se nanaša na uporabo enakega obravnavanja samozaposlenih moških in žensk, ki pod pogoji, določenimi z nacionalno zakonodajo, opravljajo pridobitno dejavnost za svoj račun, saj navedena direktiva ni relevantna za odločitev v tej zadevi.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožeča stranka je v tožbi predlagala zaslišanje delavca A.A., zakonitega zastopnika tožeče stranke D.D. in E.E. ter F.F., obeh zaposlenih pri tožeči stranki, pri čemer dokaznih predlogov ni substancirala, zato se sodišče do njih ne more opredeliti, saj mu ni znano kateri tožbeni ugovor želi z njimi dokazovati. Glede na pojasnjene razloge za odločitev, ki temeljijo izključno na materialni razlagi 4. člena ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1, in ob tem, da (kot že navedeno) tožeča stranka obstoja pravno odločilnih dejstev ni izpodbijala, ter upoštevaje, da v tožbi tudi ni predlagala dovoljenih novih dokazov oziroma navajala novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ ZDR-1 v prvem odstavku 4. člena opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
² Tako izhaja iz sklepov Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1184/2013 z dne 15. 1. 2014 in Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 4350/2012 z dne 15. 11. 2012.
³ Gre za sklenitev delovnega razmerja med poslovodno osebo (direktorjem) in družbo, katere lastnik je ista poslovodna oseba. Sodišče je skladno z drugim odstavkom 73. člena ZDR-1 takšno razmerje štelo za delovno razmerje.

Datum zadnje spremembe:

04.06.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 83/2018-33
• UPRS sodba I U 1883/2015
• VDSS Sodba Pdp 849/2017