<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 26/2015
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.26.2015

Evidenčna številka:VS0018467
Datum odločbe:21.07.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 439/2014
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo - civilna odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost - ravnanje oškodovanca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - dokazovanje - izvedenec - zaslišanje izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - zakonske zamudne obresti

Jedro

253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, vendar se pravilo o ustni izvedbi tega dokaza v praksi spreminja v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajajo pisno. Samo ustna, na obravnavi podana mnenja so redkost, vezana le na najpreprostejše zadeve. Zakon res ne nudi podlage za tako prakso, vendar takšno postopanje sodišča ne preraste nujno v kršitev postopka. Pisna ekspertiza ima določene prednosti, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu, prav tako je razumljivejša in popolnejša. Živ dialog je potreben vselej, ko so potrebna medsebojna pojasnila ali ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in površnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici za nematerialno škodo znesek 58.264,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2008 dalje do plačila in za materialno škodo znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2008 dalje do plačila. V presežku do zahtevanega zneska 1.438.790,83 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da je sodišče na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pri ugotavljanju vzrokov za škodni dogodek moralo izhajati iz opisa dejanja, kot je ta ugotovljen v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe. Le v okviru odločilnih dejstev, na podlagi katerih je bil izpeljan sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, je bilo mogoče presojati ugovor deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče je nadalje navedlo, da je tožnica z načinom svoje vožnje prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je bila njena vožnja prehitra in razmeram na cesti ter lastnemu vozilu pri hitrejši vožnji neprilagojena, zato je prišlo do zdrsa njenega zadnjega kolesa in padca na vozišče. Ker pa je zavarovanec toženke tako objektivno kot huje krivdno odgovoren, je sodišče prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo na 25 %, prispevek zavarovanca toženke pa na 75 %. Sodišče je tožnici priznalo iz naslova telesnih bolečin 100.000,00 EUR, duševnih bolečnin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 100.000,00 EUR, skaženosti 30.000,00 EUR in strahu 15.000,00 EUR. Upoštevajoč tožničin soprispevek in že plačano odškodnino, ki je valorizirana na dan izdaje sodbe znašala 125.485,10 EUR, je toženka dolžna plačati še v izreku naveden znesek. Sodišče je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od zaključka zdravljenja dne 17. 11. 2008. Končno je tožnici upoštevajoč njen soprispevek priznalo tudi materialne stroške prevoza v višini 2.400,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo tako, da je toženka poleg že plačanega zneska valorizirane odškodnine dolžna plačati še 16.638,00 EUR, sicer pa je pritožbo toženke in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo ter v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede temelja odškodninske obveznosti se je v celoti strinjalo s sodiščem prve stopnje. Menilo pa je, da je bila odškodnina odmerjena previsoko. Tako je ocenilo, da pravična denarna odškodnina za telesne bolečine znaša 78.367,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 78.367,00 EUR in skaženosti 17.763,00 EUR.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo. Navaja, da bi moralo sodišče zaslišati izvedenca neposredno na obravnavi (prvi odstavek253. člena ZPP), saj tožnica ni soglašala s posredno izvedbo tega dokaza in je podala obsežne pisne pripombe na izvedensko mnenje in njegove dopolnitve. Tako nejasnosti in nasprotja niso bila razčiščena ne z ustnim zaslišanjem in ne s postavitvijo drugega izvedenca, zato je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišči na tožničine pripombe zoper zadnje dopolnilno izvedensko mnenje nista odgovorili, ampak sta jih zgolj pavšalno zavrnili, izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. V pripombah je tožnica navajala, da so ugotovitve izvedenca zmotne in temeljijo na nedokazanih domnevah. Prav nobenih sledov ali materialnih dokazov ni bilo, iz katerih bi lahko izvedenec izračunal hitrost tožnice ob nastanku kritične situacije. Tožnica ni padla zaradi prehitre vožnje, pač pa zaradi zasedenosti vozišča z gromozansko oviro – smetarskim vozilom. Nasprotuje zaključku nižjih sodišč, da je tožnica sokriva za nastalo nesrečo, še posebej ker je bil zavarovanec toženke pravnomočno kazensko obsojen ter je tako objektivno kot krivdno odgovoren. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Iz naslova telesnih bolečin ter zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bila pravična odškodnina za vsako od obeh postavk najmanj 160.000,00 EUR, iz naslova strahu 28.345,85 EUR in iz naslova skaženosti 43.777,25 EUR. Pri tem se sklicuje na dejanske okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo višjo odškodnino, čeprav v celoti sprejema dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Meni, da je sodišče druge stopnje povsem spregledalo gotove bodoče telesne bolečine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po ugotovitvah izvedenca je z gotovostjo pričakovati še dodatne plastične operacije zaradi rekonstrukcij operiranega tkiva in z njimi povezane dodatne bolečine in neugodnosti. Meni tudi, da bi sodišče od že izplačanega dela odškodnine moralo priznati zakonske zamudne obresti za čas od vložitve predpravdnega zahtevka do dneva plačila. Takrat je bil pretežni del škode že znan, kar pa je sledilo, pa je bilo bodoča gotova škoda.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki o procesnih kršitvah niso utemeljeni. Revidentka je po pregledu tretje dopolnitve izvedenskega mnenja nanj res podala pripombe, vendar neposrednega zaslišanja izvedenca ni predlagala. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče prebralo tretjo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in zaključilo z dokazovanjem.

7. 253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, vendar se pravilo o ustni izvedbi tega dokaza v praksi spreminja v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajajo pisno. Samo ustna, na obravnavi podana mnenja so redkost, vezana le na najpreprostejše zadeve. Zakon res ne nudi podlage za tako prakso, vendar takšno postopanje sodišča ne preraste nujno v kršitev postopka. Pisna ekspertiza ima določene prednosti, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu, prav tako je razumljivejša in popolnejša. Živ dialog je potreben vselej, ko so potrebna medsebojna pojasnila ali ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in površnosti. Pravica stranke do izjave se kaže v možnosti, da se stranka seznani z izvidom in mnenjem ter se do njega opredeli. Do kršitve pravil pravdnega postopka ne pride nujno niti v primeru, ko je stranka zahtevala zaslišanje izvedenca, pa temu predlogu sodišče ni sledilo, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, ne-obrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, takšna torej, da omogoča preizkus in kritično presojo.(1)

8. V reviziji je izpostavljen predvsem očitek, da tožnica ni dobila odgovora na svoje pripombe zoper izvedensko mnenje glede ugotovljene hitrosti kolesarke, češ, da izvedenec za svoje zaključke ni imel nobene podlage, saj naj ne bi bilo nobenih sledov ali materialnih dokazov. Zato naj bi bil tudi zmoten zaključek, da je tožnica padla zaradi prevelike hitrosti. Nižji sodišči sta pravilno ocenili, da za razjasnitev navedene okoliščine zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Že iz same dopolnitve izvedenskega mnenja jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov, dejstev in po katerih metodah je izvedenec prišel do ugotovitve o hitrosti tožnice. Obrazložitev izvedenca je jasna in celovita ter omogoča preizkus in kritično presojo. Prav tako sta nižji sodišči (še posebej sodišče druge stopnje v 11. in 12. točki svoje sodbe) natančno povzeli izvedensko mnenje, v katerem je bilo pojasnjeno, kako je izvedenec prišel do svojih ugotovitev in tako odgovorili na tožničine pripombe. Kot sta pravilno poudarili nižji sodišči, tožnica v svojih pripombah izraža predvsem golo nasprotovanje navedbam in ugotovitvam izvedenca ter sodišču ne vzbudi dvoma v izvedenčeve metode in ugotovitve oziroma popolnost mnenja. Ker tožnica ni predlagala zaslišanja izvedenca, pa natančnejša pojasnila tudi niso bila potrebna. Kljub temu revizijsko sodišče še dodaja, da so izračunane hitrosti ob nastanku nevarne situacije in ob prevoženju po vsaki od uporabljenih metod bile v podobnih okvirih, vendar z manjšimi in večjimi odstopanji, kar je povsem normalno za take izračune. Izvedenec pa je za svoj končni sklep uporabil srednje vrednosti. Predvsem pa nasprotij v ugotovitvah izvedenca ni bilo tudi zato, ker po uporabi vseh metod povsem nesporno izhaja, da je bila vožnja kolesarke ob nastanku nevarne situacije prehitra. Neutemeljena je tudi navedba, da izvedenec za svoje izračune ni imel podlage v sledovih in materialnih dokazih. Drži sicer, da policisti na kraju nesreče niso našli vidnih sledov kolesa, vendar iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenec ugotavljal hitrost tožnice na podlagi takšne sledi, pač pa na podlagi sledov krvi, kjer je tožnica po nesreči obležala, ter drugih okoliščin (položaj kolesa in tovornega vozila po nesreči, sledi tovornega vozila izven cestišča, naklon vozišča, zelo ozko vozišče, nepreglednost ovinka, lastnosti in karakteristike kolesa, poškodbe kolesarke, način povoženja kolesarke itd.). Pri sledovih in materialnih dokazih je izvedenec tudi v celoti izhajal iz ugotovitev policistov, kot izhajajo iz zapisnika o nesreči. Izvedenec je pri svojem delu uporabil tudi fotografije kraja nesreče, si ogledal mesto nesreče ter opravil meritve in simulacije, na katerih temelji ena izmed uporabljenih metod – časovno potna analiza. Poleg navedenega pa se sodišču dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja ni pojavil tudi zato, ker se, kot navaja sodišče druge stopnje, njegove ugotovitve niso bistveno razlikovale od ugotovitev izvedenca v kazenski zadevi, kot so razvidne iz sodbe višjega sodišča.

9. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- škodni dogodek predstavlja prometna nesreča z dne 5. 8. 2003 na cesti R., v kateri sta bila udeležena tožnica kot kolesarka in smetarsko tovorno vozilo zavarovanca toženke;

- obdolženi A. L. je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika in obsojen na pogojno obsodbo z zagroženo kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let; kazensko sodišče je ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil voznik smetarskega vozila, ki je po 3,10 m široki lokalni cesti vozil neprevidno in prehitro glede na ozko ovinkasto vožnjo ter vožnjo skozi levi nepregledni ovinek, s čimer je pred naseljem R. v levem nepregledem ovinku kolesarka – tožnica, ki mu je pripeljala nasproti po strmem klancu navzdol, padla, tovorno vozilo pa jo je prevozilo z levimi kolesi;

- tožnica – kolesarka je vozila iz smeri R. po ozki ovinkasti asfaltni cesti v strmem klancu v padcu s hitrostjo v povprečju okoli 35 km/h, približevala se je ostremu nepreglednemu ovinku, zanjo desnemu ovinku;

- voznik smetarskega kamiona je vozil v nasprotni smeri po ravnem delu vozišča v ravnini oziroma rahlem klancu s hitrostjo okoli 39 km/h; na vstopu v zanj levi oster nepregledni ovinek, kjer se cesta prične močno vzpenjati, je hitrost vožnje zmanjšal na okoli 35 km/h; ko je voznik tovornjaka zagledal kolesarko na razdalji največ okoli 24 m od vozila, je reagiral z umikanjem v desni smeri izven vozišča;

- kolesarka je s sunkovitim zaviranjem reagirala v trenutku, ko je zagledala prednji del tovornega vozila, to je, ko se je nahajala okoli 28 do 30 m od njega; v trenutku, ko je kolesarka izgubila ravnotežje, je prednji del tovornega vozila že zapeljal mimo nje, s kolesa pa je padla v trenutku, ko se je nahajala ob levem bočnem delu vozila; kolesarka je padla neposredno pred zadnji levi kolesni par, zaradi česar je bila z le-tem povožena in prevožena;

- voznik tovornega vozila bi lahko zmanjšal možnost nastanka nesreče, če bi vozil s primerno hitrostjo med 25 in 30 km/h ter v trenutku, ko je zagledal kolesarko, reagiral z zaviranjem;

- kolesarka bi nastanek nesreče lahko preprečila, če bi kolo vozila s primerno hitrostjo do največ 20 km/h ter zavirala pred vstopom v ovinek in v položaju, ko kolo še ni bilo v desnem nagibu;

- tožnica je utrpela: zdrobljen zlom križnice, izpah med križnico in črevnico na obeh straneh, obojestranski zlom sramnih kosti z razmikom sramne zrasti, raztrganje nožnice, odtrganje sečnice od mehurja, raztrganino desne zgornje sednične arterije, zmečkanino mehkih tkiv v predelu križnice, sedničnih predelov in desnega stegna, poškodba ledvenih in križnih živcev obojestransko od 5. ledvenega do 5. križničnega nivoja in atelektazo (začasno stisnjenje in nepredihanost) pluč levo zgoraj;

- tožnico so življenjsko ogroženo pri polni zavesti prepeljali v bolnišnico v Ljubljani, kjer je bila intubirana in umetno ventilirana deset dni zaradi akutne pljučne okvare ter dobila masivno transfuzijo krvi; prvih šest tednov je bila nepokretna; od prihoda v bolnišnico do zaključka zdravljenja je bila devetkrat operirana ter je bilo zdravljenje po več kot petih letih zaključeno 17. 11. 2008.

10. Odločitev nižjih sodišč o temelju odškodninske obveznosti je materialnopravno pravilna. Na revizijske navedbe Vrhovno sodišče še odgovarja, da vezanost na kazensko sodbo (14. člen ZPP) pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (protipravnost, vzročna zveza, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (prištevnost in krivda). V pravdi zaradi plačila odškodnine tožena stranka torej ne more ugovarjati, da sporno dejanje ni bilo protipravno, da ni vzročne zveze med njenim dejanjem in nastalo škodo, ter da storilec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven in kriv. Pravdno sodišče pa mora samostojno presojati o ugovoru tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti oziroma o soprispevku tožeče stranke.(2) Kazenska obsodilna sodba voznika tovornega vozila ne pomeni, da ni mogoče v pravdi ugotoviti tudi tožničinega soprispevka k nastali prometni nesreči. Odškodninska odgovornost je namreč strožja od kazenske.(3)

11. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je tožnica z načinom svoje vožnje prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je bila njena vožnja prehitra in razmeram na cesti (po strmem klancu in ozkem vozišču, ki je vodilo v oster desni nepregleden ovinek) ter lastnemu vozilu (z dolgo zavorno potjo) pri hitrejši vožnji neprilagojena, zato je prišlo do zdrsa njenega zadnjega kolesa in padca na vozišče. Če bi vozila pazljivo, previdno in s primerno hitrostjo, bi lahko varno ustavila vozilo že pred krajem nesreče oziroma ob zaviranju ne bi prišlo do njenega padca. Glede na navedeno tožničina soodgovornost za nastalo nesrečo ne more biti nižja od 25 %.

12. Tožnica se v reviziji zavzema tudi za zvišanje prisojene odškodnine. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče izraziti z numerično vrednostjo, pomeni napolnitev pravnega standarda v skladu z načeloma individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je vedno posledica ustrezne vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena) v smislu (ožje) individualizacije, s katero naj se uveljavi izravnalna pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje), in načela objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje in zato upoštevanje sodne prakse na celotnem območju RS, pri čemer se kot skupni imenovalec prisojenih odškodnin uporablja povprečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna neto plača).

13. Tožnica v reviziji utemeljuje višjo odškodnino predvsem s sklicevanjem na ugotovljene konkretne okoliščine, s čimer meri predvsem na (ožjo) individualizacijo višine odškodnine, ne pa tudi z objektivno pogojenostjo višine odškodnine, saj ne izpostavi nobenega podobnega primera oziroma ne primerja prisojene odškodnine z drugimi odškodninami v podobnih zadevah.

14. Po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina ustreza obema zgoraj navedenima načeloma za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizijsko sodišče ob tem upošteva tudi gotove bodoče telesne bolečine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter poudarja, da ne drži, da bi jih višje sodišče spregledalo. Tudi če jih ni posebej omenilo, iz sodbe sodišča druge stopnje povsem jasno izhaja, da sprejema vsa ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje in jih ni bilo dolžno v celoti povzemati. Ne glede na to, da tožnica v reviziji izrecno ne izpostavlja potrebne objektivizacije odškodnine, je revizijsko sodišče moralo preveriti tudi to, saj presoja ustreznosti priznane višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoča zgolj na podlagi enega merila oziroma sta obe merili neločljivo povezani. V sodni praksi je malo primerov poškodb sramnične kosti, okolčja in stegnenice. Revizijsko sodišče je obravnavano zadevo primerjalo z zadevami II Ips 672/2003 (skupno prisojena odškodnina v višini 112 povprečnih neto plač), II Ips 485/2000 (prisojena odškodnina v višini 148 povprečnih neto plač), II Ips 527/2001 (prisojena odškodnina v višini 143 povprečnih neto plač) in II Ips 574/2009 (prisojena odškodnina v višini 114 povprečnih neto plač). Vrhovno sodišče je obravnavano zadevo primerjalo še z zadevo II Ips 166/2004, kjer je oškodovanec sicer utrpel malo drugačne poškodbe, a v podobnem obsegu, skupno pa je bila prisojena odškodnina v višini 166 povprečnih neto plač. V navedenih zadevah je bila torej prisojena odškodnina za od 30 do 80 povprečnih neto plač nižja kot v obravnavanem primeru, zato tudi morebitno hujše fizično in duševno trpljenje v obravnavanem primeru ne utemeljuje višje odškodnine. Odškodnina, za katero se zavzema tožnica, pa je že taka, ki jo sodišča prisojajo pri paraplegiji z dodatnimi hudimi poškodbami in komplikacijami(4). Tožnici priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je torej na zgornji meji že priznanih odškodnin v tovrstnih primerih. Primerjava teže dejanskih stanov konkretne zadeve z navedenimi zadevami torej pokaže, da umestitev v sodno prakso ni neustrezna v škodo tožnice.

15. Revizijske navedbe pa tudi ne uspejo omajati odločitve glede zakonskih zamudnih obresti, ki so bile prisojene od zaključka zdravljena dalje. Tožnica navaja, da bi sodišče od že izplačane odškodnine moralo priznati zakonske zamudne obresti od postavitve predpravdnega zahtevka, ko je bil po njenih navedbah pretežni del škode že znan, kar pa je sledilo, pa je bilo bodoča gotova škoda. Vendar pa tožnica pri tem ne pojasni, katera je bila tista škoda, ki je bila do trenutka predpravdnega zahtevka že v celoti znana, zato tožničinih revizijskih navedb ni mogoče preizkusiti.

16. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (2): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str.142-144.

Op. št. (3): Primerjaj sodno odločbo VS RS II Ips 72/2013 z dne 28.5.2015.

Op. št. (4): Primerjaj zadevi II Ips 339/2004, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 215 povprečnih neto plač, in II Ips 334/2005, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 290 povprečnih neto plač.


Zveza:

ZPP člen 14, 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8, 370, 370/3. OZ člen 171. URS člen 14, 22.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2Mjc1
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*