VSRS sodba VIII Ips 111/2016

Jedro

Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne pomeni ovire za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi kršitev, storjenih v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala 10. 4. 2014. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem zaključka glavne obravnave in za plačilo odškodnine namesto reintegracije (pravilno denarno povračilo) v višini 15 bruto plač tožnice, to je v višini 23.167,35 EUR. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je 31. 3. 2014, v času odmora, ko je ni bilo na delovnem mestu, podpultno blagajno z okoli 10.000,00 EUR gotovine pustila nezaklenjeno s ključem v ključavnici in na pol odprto, tako da se je videl denar. Ugotovilo je, da je tožnica pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja huje kršila tudi s tem, da 31. 3. 2014 ni imela urejene dokumentacije za delo s pravnimi osebami, temveč je bila ta razmetana po mizi in popolnoma neurejena, kar ni omogočalo varstva osebnih podatkov in pristojnim osebam pri toženi stranki ali izven nje ni zagotavljalo možnosti vpogleda v dokumentacijo posameznega komitenta. Ocenilo je, da je bil izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS 21/2011), to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, kar pa je pri delu v hranilnici ključno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odpoved nezakonita, ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki v času odpovedi ni več veljala. Tožena stranka bi veljavno lahko odpovedala le pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ne pa pogodbe z dne 28. 10. 2012. Tožnica je bila dvakrat kaznovana zaradi iste kršitve. Tožnica je bila zaradi kršitev na prejšnjem delovnem mestu premeščena na delovno mesto komercialistka za posle s fizičnimi in pravnimi osebami, na tem novem delovnem mestu ni storila nobenih kršitev, odpoved pa ji je bila podana zaradi kršitev na prejšnjem delovnem mestu referenta v zaledju podružnice. Zadnji dan dela na starem delovnem mestu odkrite kršitve, ki so bile vezane na staro delovno mesto, ne morejo biti razlog za odpoved nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tehtanju, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, bi sodišče moralo upoštevati dolgoletno sodelovanje med strankama, predvsem pa dejstvo, da sta stranki 26. 3. 2014 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Dokazno breme v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je bilo na toženi stranki, ki pa v tej smeri ni ponudila nobenega dokaza. Edini, ki bi lahko izrazil voljo in interes tožene stranke je predsednik uprave, ki pa ni bil zaslišan. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je v tem delu oprlo na izpovedbo prič A. A. in B. B., ki sta zgolj tožničina sodelavca. Očitana ravnanja ne pomenijo hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti in bi tožena stranka zanje tožnici izrekla le opomin ali pa redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Tožnica sicer uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, domnevnih kršitev pa ni opredelila niti po vsebini, zato tega revizijskega očitka ni bilo možno preizkusiti.

8. Zmotno je revizijsko stališče, da tožnici očitanega ravnanja ni možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je:

- 31. 3. 2014 v času odmora, ko je ni bilo na delovnem mestu, pustila odklenjeno podpultno blagajno, v kateri je bilo okoli 10.000,00 EUR gotovine, s ključi v ključavnici, pri čemer blagajna tudi ni bila zaklenjena s kodo za zaklepanje;

- istega dne ni imela urejene dokumentacije za delo s pravnimi osebami, ampak je ta razmetana ležala v večih plasteh na obeh krakih delovne mize.

Oboje je sodišče utemeljeno štelo za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena v dejavnosti, kjer se od zaposlenih pri ravnanju z blagajno in dokumenti komitentov zahteva še posebno skrbnost.

9. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da opustitev varnostnih ukrepov, ki je bila v tem, da je tožnica zapustila delovno mesto, blagajno z gotovino pa je pri tem pustila odprto in s ključem v ključavnici, pomeni hujšo kršitev njenih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je tožnica kršila povsem jasno določbo 36. člena Pravilnika o blagajniškem poslovanju, ki določa, da mora blagajnik takrat, ko delovno mesto zapusti zaradi malice, vse vrednosti shraniti v blagajno in jo zakleniti, ključ pa vzeti s seboj. Podobno je tudi določilo 2. alineje tretjega odstavka 9. člena istega pravilnika o tem, da mora blagajnik pravilno uporabljati podpultno blagajno, med drugim tudi tako, da jo zaklepa med odsotnostjo. Teža kršitve je razvidna iz ugotovitev sodišča, da zavarovalnica toženi stranki ne bi povrnila škode, če bi v takšnih razmerah prišlo do odtujitve gotovine.

10. Tudi dne 31. 3. 2014 ugotovljena neurejenost dokumentacije, za katero je bila v zvezi s poslovnimi računi pravnih oseb zadolžena tožnica, je tožena stranka utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Od vsake hranilnice oziroma banke se utemeljeno pričakuje, da bo dokumentacija o strankah skrbno urejena in hranjena. Tožena stranka je v zvezi s tem utemeljeno ugotovila, da takšno ravnanje tožnice z dokumentacijo, za katero je bila zadolžena, ne onemogoča pričakovane stopnje varstva osebnih podatkov komitentov in pristojnim osebam v hranilnici in izven hranilnice ne zagotavlja vpogleda v dokumentacijo posameznega komitenta.

11. Okoliščina, da je bila tožnica 27. 3. 2014 zaradi neurejene dokumentacije za poslovni račun komitenta C, d.o.o., pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ne pomeni, da bi tožena stranka tudi za kršitev, ki je bila v zvezi z dokumentacijo ugotovljena 31. 3. 2014, tožnici lahko podala le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi ugotovitve, da je šlo za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene iz hude malomarnosti, je tožena stranka tožnici lahko zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Za obe ugotovljeni hujši kršitvi pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala s hudo malomarnostjo. Pri obeh kršitvah je tožnica opustila tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega delavca, ki opravlja delo, kakršnega je opravljala tožnica.

13. Zmotno je revizijsko stališče, da je bila tožnica zaradi iste kršitve dvakrat „kaznovana“. Ta navedba se očitno nanaša na predhodno pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tožnica spregleda, da se je to opozorilo nanašalo na neurejeno dokumentacijo za poslovni račun družbe C., d.o.o., po stanju 19. in 20. 2. 2014, izredna odpoved pa se nanaša na dne 31. 3. 2014 ugotovljeno stanje dokumentacije, za katero je skrbela tožnica. Šlo je za splošno ugotovitev o neurejenosti dokumentacije, kot sta jo neposredno zaznala predsednik uprave tožene stranke in svetovalec uprave pri ogledu delovnega mesta tožnice. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila nezakonita, če bi bila dana zaradi istega dogodka, zaradi katerega je bilo tožnici izdano pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, kar pa se ni zgodilo.

14. Tožnica v reviziji ponavlja očitek, ki sta ga prepričljivo zavrnili sodišči prve in druge stopnje, to je, da je odpoved nezakonita, ker je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki je ob odpovedi že prenehala veljati. Res je, da sta stranki 26. 3. 2014 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialistke za posle s fizičnimi in pravnimi osebami, s katero sta se dogovorili, da tožnica delo po tej pogodbi nastopi 1. 4. 2014, in da s sklenitvijo te pogodbe preneha veljati pogodba z dne 1. 11. 2012 (pravilno 28. 10. 2012, s 1. 11. 2012 je tožnica nastopila delo po tej pogodbi). Uvodne navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem, da tožena stranka izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014 ni mogoče tolmačiti tako, kot to počne tožnica, češ da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012, pogodba o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014 pa tako še vedno velja, oziroma ni odpovedana. Ravno iz takšne uvodne opredelitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja povsem jasna volja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi in da ji na tej podlagi delovno razmerje preneha. Sklicevanje na obe pogodbi o zaposlitvi je očitno posledica tega, da je tožnica 31. 3. 2014, ko je storila očitane kršitve, še zadnji dan opravljala delo na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012, odpoved pa je bila podana že v času veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi.

15. Pravno zgrešeno je stališče revidentke, da kršitve, storjene na prejšnjem delovnem mestu v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti razlog za odpoved nove pogodbe o zaposlitvi. V primeru, kakršen je obravnavani, ko delodajalec z že zaposlenim delavcem sklene novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, zaradi katere preneha veljati prejšnja pogodba, ni nobene ovire, da se odpoved poda v času veljavnosti nove pogodbe in se pri tem odpove nova pogodba o zaposlitvi (ki takrat tudi edina velja), čeprav je razlog za odpoved nastal v času izvrševanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne pomeni ovire za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi kršitev, storjenih v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

16. Zmotno je revizijsko stališče, da je obstoj interesa tožene stranke za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1, možno dokazovati le z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče pri ugotavljanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni vezano na nobena dokazna pravila, zato je porušeno zaupanje tožene stranke do tožnice lahko ugotavljalo tudi na podlagi izpovedbe prič A. A. in B. B. Sicer pa je zakoniti zastopnik tožene stranke svoje stališče glede možnosti nadaljevanja pogodbe o zaposlitvi do izteka odpovednega roka povsem jasno izrazil v sami odpovedi.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep VIII Ips 146/2014
• VSRS sodba VIII Ips 229/2015
• VSRS sodba VIII Ips 147/2015