<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 343/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.343.2016

Evidenčna številka:VSL0080023
Datum odločbe:20.04.2016
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Gordana Ristin
Področje:USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - kršitev osebnostnih pravic - izključitev protipravnosti - pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic - svoboda izražanja - kolizija ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - relativno javna oseba - nosilec javne funkcije - splošni interes javnosti - izpolnjevanje zakonskih dolžnosti - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice

Jedro

Vse, kar je zapisano v obravnavanem besedilu, se nanaša na tožnikovo opravljanje javne funkcije. Zapisano je s strani tožene stranke kot nosilca javne funkcije v izvajanju njenih zakonskih nalog. V zapisu ni vrednostnih sodb, pač pa le povzetek ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovitve suma korupcijskih dejanj s podatki in razlogi, na katerih temelji), ter predlogi ukrepov.

Omenjanje korupcije je lahko za tožnika neprijetno. Vendar je protipravnost izključena, kadar se kdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, brez zaničevalnega namena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 59.473,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2013. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.612,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita mu, da se ni opredelilo do tožbenih ugotovitev, da že iz same vsebine spornega akta, izdanega 7. 4. 2011, izhaja, da se tožniku očita dejanje korupcije. O pravni naravi izpodbijanega akta se je pavšalno sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča RS IU 990/2012 z dne 3. 10. 2012. Navaja zakonsko definicijo korupcije iz prvega odstavka 4. člena ZIntPK.(2) Vztraja, da iz vsebine priporočil izhaja, da se tožniku kot uradni osebi očita kršitev dolžnega ravnanja, ki naj bi se s tako kršitvijo neposredno okoristil. Zaključki o zakonski dolžnosti po obveščanju javnosti so neutemeljeni in sami s seboj v nasprotju. Za obveščanje o priporočilih ni zakonske podlage. Tožnik se pred objavo o ugotovitvah tožene stranke ni mogel izjasniti. Za objavo priporočil bi morali veljati strožji kriteriji kot za objavo načelnega mnenja, kjer so predvidene procesne pravice. Tožena stranka jih je v obravnavanem primeru obšla. Ker zoper priporočila ni upravnega spora, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave VRS). Že pred izdajo priporočil je bil brez zakonske osnove in vsebinskih pojasnil na Borzi napovedan poziv k odstopu tožnika. Tam je tožena stranka polemizirala o kriminalu belih ovratnikov. S tem je implicirala, da tožniku pripisuje taka dejanja. Sodba se do tega ne opredeli. Ni jasno, zakaj tožena stranka ni mogla počakati z objavo, če je postopek res tekel od 2007. To sicer ne drži. Iz procesnega gradiva izhaja, da se je postopek zoper tožnika začel šele po Borzi. Tožena stranka je s svojimi ravnanji in izjavami vzpodbudila pisanje medijev, zato je zanje odgovorna. Ravnala je z namenom, da se javno čimbolj očrni delovanje tožnika. Po javni objavi priporočil ga je skušala prikrajšati za možnost podati pojasnila na njene očitke. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovega sklicevanja na komentar A. A. na spletnem portalu ..., ki ga ponovno navaja v pritožbi. Pavšalni in v nasprotju z dokazi so zaključki, da tožniku v postopku ni bila kršena pravica do kontradiktornosti. Neprepričljiva je ocena, da se resničnost dejstev ni ugotavljala zaradi tožnikovega soglasja k predlogu za razrešitev, da mu pravica do izjave ni bila odvzeta, ker naj bi sodeloval v postopku ugotavljanja kršitev, da zaradi pravne narave priporočil zakonodajalec nanje ni vezal procesnih pravic. To bi držalo le, če bi bila priporočila namenjena izključno komunikaciji med toženo stranko in pristojnim ministrstvom, kar izključuje pravico javnosti do obveščenosti. Tožnik ni mogel odgovarjati na očitke, da naj bi ravnal koruptivno. Za take ugotovitve tudi ni bilo trditvene podlage. V skladu z načelom sorazmernosti bi morala tožena stranka z objavo oziroma obvestilom javnosti počakati, dokler tožniku ne bi bila dana možnost izjave. Ker tega ni storila in je o vsebini priporočil seznanila javnost pred izdajo priporočil, so bile kršene tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine – 21. člen Ustave RS. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča, da tožniku ni nastala protipravna škoda zaradi ravnanja tožene stranke. Prezrlo je, da je bilo strinjanje tožnika z razrešitvijo posledica toženkinih ravnanj, ker je s svojimi dejanji sprožila medijski pogrom. Nepravilno je ocenjena izpovedba dr. B. Pojasnjuje še, da zoper tožnika ni bil uveden noben postopek, ki bi temeljil na procesnem gradivu, zaradi katerega so bila sprejeta obravnavana priporočila.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Tožena stranka naj bi mu škodo povzročila z izdajo Ugotovitev in priporočil v zvezi s kršitvami dolžnega ravnanja v postopkih inšpekcije ... in glavnega inšpektorja št. ... z dne 7. 4. 2011 (v nadaljevanju: Priporočila). Trdil in dokazoval je, da mu v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bila zagotovljena pravica do izjave, čeprav se v njem navajajo osebni podatki in položaj tožnika, kar omogoča njegovo prepoznavo. Toženka je nadalje protipravno in nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnika, ker je s svojimi ugotovitvami v izpodbijanem aktu seznanila javnost še pred njegovim sprejemom in napovedala poziv k odstopu tožnika (Borza 6. 4. 2011, tiskovna konferenca 7. 4. 2011). Tožena stranka se je branila z ugovorom o izključeni protipravnosti, ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega akta in obveščanju javnosti o njem ravnala v okviru izvajanja zakonsko določenih dolžnosti pri izvajanju nadzorstva po ZIntPK.

6. Pravno podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku predstavljajo določila 131. člena OZ(3) in 179. člena OZ, ki določa civilno sankcijo (denarno odškodnino) zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice tožnika. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke morajo biti izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, med drugim protipravnost ravnanja tožene stranke. Zaradi kolizije dveh ustavno varovanih pravic – pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) tožeče stranke na eni strani ter svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS), na katero se v okviru izvajanja svojih zakonskih funkcij in pooblastil sklicuje tožena stranka, je treba pri presoji izključitve protipravnosti toženkinega ravnanja opraviti vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega. Upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS), vseh okoliščin konkretnega primera ter meril, ki jih je ustvarila sodna praksa, je treba presoditi, kateri od ustavno varovanih pravic je treba v konkretnem primeru dati prednost.(4)

7. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja Ustava RS v 35. členu,(5) je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti ali področje življenja posameznika v javnosti; pri tem velja pravilo – čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo zaščito uživa, kadar je v koliziji s pravicami in interesi drugih), in značilnosti subjekta, v čigar pravico se posega. Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost. Mednje sodijo absolutno osebe iz javnega življenja in tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja – osebe, ki zanimajo javnost samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanje in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Objavljanje stvari iz njihovega intimnega življenja brez njihove privolitve ni dovoljeno.

8. Na drugi strani je ustavno varovana in skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS s pravicami drugih omejena tudi pravica izražanja.(6) Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) in tudi svobodo njihovega sprejemanja – tako imenovana pravica do obveščenosti (pasivni vidik).(7) Tako Ustavno sodišče RS kot Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svojih odločbah poudarjata, da svoboda izražanja sodi med temeljna načela demokratične družbe. Omejitve pravice do izražanja se razlagajo ozko. V koliziji in tehtanju s pravico do spoštovanja zasebnega življenja je treba upoštevati zlasti ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali jih je izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katere se te izjave nanašajo, ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav.(8) Meje sprejemljive kritike so v določenih okoliščinah lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti. Razlikovati pa je treba med dejstvi, ki so podvržena dokazovanju resničnosti, in žaljivimi vrednostnimi sodbami. Pri njih dokazovanje resničnosti po naravi stvari ni mogoče. Vseeno šteje vrednostna sodba za pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage.(9)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedena materialnopravna izhodišča. Ni bilo sporno, da je bil tožnik v času izdaje in objave spornega akta glavni republiški inšpektor ... oziroma predstojnik Inšpektorata RS ... Sporni akt je bil pripravljen v zvezi z delovanjem in izvajanjem nalog tega organa na podlagi prijav o nepravilnostih pri vodenju postopkov o kršitvah ... (torej s področja dela organa, ki ga je vodil tožnik). Pripravila ga je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK): organ tožene stranke, z zakonom zadolžen za opozarjanje na integriteto in tveganje za korupcijo v javnem in zasebnem sektorju (4. in 8. alineja prvega odstavka 12. člena tedaj veljavnega ZIntPK)(10) ter za obveščanje javnosti o svojem delu (prvi odstavek 18. člena ZIntPK). Sporni zapis je vseboval ugotovitve o delu inšpekcijskega organa pri dveh primerih, podatke, na podlagi katerih so bile sprejete, ter priporočila in predloge pristojnemu ministru za ukrepanje. Eden od predlogov se je nanašal na tožnika (za primerjavo aktivnosti Republiškega inšpektorata ..., ki zadeva avtorske ter podjemne pogodbe tožnika za zadnja štiri leta s predlogom, naj minister ustrezno ukrepa, vključno z morebitno preučitvijo razlogov za razrešitev tožnika s položaja glavnega republiškega inšpektorja). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje besedilo obravnavanega akta ni bilo objektivno žaljivo. Tožena stranka je o vsebini izdanega in predstojniku tožnika (ministru) podanega akta seznanila širšo strokovno in laično javnost pred vročitvijo akta ministru (nastop predsednika KPK na okrogli mizi Borza) in ob izdaji priporočil (tiskovna konferenca KPK) na način, kot je bilo potrebno zaradi interesa javnosti. Mediji so te ugotovitve povzeli takoj po Borzi in jih posredovali javnosti tudi na neprimeren način še dneve po izdaji spornega akta. Slednji tožniku ni bil vročen. O obravnavanih primerih, na podlagi katerih je bil pripravljen sporni akt, je bil obveščen. Sodeloval je s KPK tako, da je na njeno zahtevo pojasnjeval vodenje obravnavanih postopkov ... inšpekcije. Po pozivu ministra, naj odgovori na obravnavana priporočila, je podal soglasje k svoji razrešitvi. Postopka za ugotavljanje tožnikove odgovornosti ni bilo. Vlada je tožnika razrešila s funkcije glavnega inšpektorja na podlagi njegovega soglasja.

10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče presodilo, da odškodninske odgovornosti tožene stranke ni, ker tožnikove človekove pravice z izdajo obravnavanega akta niso bile kršene. Tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno, razloge in odločitev kot pravilno. V nadaljevanju bo zato odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožba smiselno uveljavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativni kršitvi 7. in 8. člena ZPP. Z očitki o pomanjkljivostih v sodbi (o vsebini spornega akta in izjavi tožene stranke v javnosti – zlasti na Borzi, o komentarju A. A.), protispisnih in nasprotujočih si ter nerazumljivih in mimo trditvene podlage sprejetih ugotovitvah (o kršitvi načela kontradiktornosti), o neprepričljivih in pavšalnih zaključkih (o sodbi Upravnega sodišča, pravni naravi obravnavanega akta, pravici do kontradiktornosti, o pravni podlagi za objavo spornega akta ter o pomanjkanju vzročne zveze med očitanim in protipravnim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo) v resnici graja sprejeto dokazno oceno. Vendar očitanih procesnih kršitev ni. Nestrinjanje z dokazno oceno namreč za tak očitek ne zadošča. Dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP po skrbni presoji vseh dokazov. Utemeljena je v jasnih in popolnih razlogih, ki omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti odločitve o vseh pravno odločilnih okoliščinah. Sodišče je primerno pojasnilo, na katere izvedene dokaze in zakaj je oprlo sprejeto odločitev. Ni treba, da v razlogih navede vsako trditev in dokaz (mnenje dr. A.), ki ga ponudi stranka. Zadošča vrednostna ocena zbranega procesnega gradiva in vsebinsko pojasnjena obrazložitev, kar je v obravnavanem primeru podano. V razlogih tudi ni očitanih neskladij in notranjih protislovij glede kršitve načela kontradiktornosti. Dokazna ocena o časovnih okvirih postopka pred KPK in o seznanjenosti tožnika s postopki ... inšpekcije, ki jih je na podlagi konkretnih prijav vodila KPK, temelji na analizi besedila obravnavanega akta. Pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela (členi 7 in 212 ZPP) so torej odveč.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, da v očitanih ravnanjih tožene stranke ni bilo protipravnosti. Ne drži, da se v besedilu obravnavanega akta tožniku očitajo dejanja korupcije. Po pravilni ugotovitvi sodišča v točki 19 sodbe so v besedilu uporabljeni izrazi o sumu kršitve dolžnega ravnanja in sumih korupcije, kar pa je treba presojati v kontekstu vseh okoliščin primera. To je sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo v točkah 18 do 22 sodbe. Z analizo celotnega besedila spornega akta je ugotovilo, da je KPK po prejemu konkretnih prijav in pritožb o sumih kršitev pri vodenju inšpekcijskih postopkov v zvezi s kršitvami ... od leta 2007 naprej (in ne šele od okrogle mize Borza, kot zmotno in brez podlage v smislu trdi pritožba) obravnavala vodenje dveh konkretnih postopkov ... inšpekcije. Z zaslišanjem takratnega predsednika KPK se je prepričalo, da so bile v tistem obdobju pravice ... kršene na več nivojih, ... inšpekcija in tožnik pa izpostavljena velikemu zanimanju in kritiki javnosti. Teh ugotovitev pritožba ne graja. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je KPK v obravnavanem aktu zgolj opisala potek obeh obravnavanih postopkov ... inšpekcije in pridobljene podatke. V enem primeru so kazali, da je tožnik po udeležbi inšpekcijskega organa v (nezakonitem) postopku ... z ... sklenil avtorsko pogodbo za svetovanje s področja ... Kot je ugotovilo sodišče, tožnik na prvi stopnji ni zatrjeval, da navedene ugotovitve v spornem aktu ne držijo. Tudi v pritožbi ne prereka njihove resničnosti. KPK je po nadaljnjih ugotovitvah sodišča v obravnavanem aktu povzela zakonsko ureditev (Zakon o javnih uslužbencih), ki je tožniku kot uradniku na vodstvenem položaju oziroma kot predstojniku organa v sestavi (Inšpektorat RS ... v sestavi Ministrstva ...) prepovedovala opravljanje pridobitne (svetovalne) dejavnosti. Priporočila niso bila akt, s katerim bi KPK odločala o odgovornosti tožnika (oziroma o njegovih pravicah in obveznostih). Vsebovala so predloge pristojnemu ministru za uvedbo postopka, vključno z morebitno proučitvijo razrešitve tožnika s položaja glavnega republiškega inšpektorja. Ključne so ugotovitve, da se vse, kar je zapisano v spornem besedilu, nanaša na tožnikovo opravljanje javne funkcije. Zapisano je s strani tožene stranke kot nosilca javne funkcije v izvajanju njenih zakonskih nalog. V zapisu ni vrednostnih sodb, pač pa le povzetek ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovitve suma korupcijskih dejanj) s predlogom ukrepov. Res je omenjanje korupcije lahko za tožnika neprijetno. Vendar je protipravnost izključena, kadar se kdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo ne v samem besedilu spornega akta ne v seznanjanju javnosti z njim. Razlogi za sum očitanih dejanj so imeli oporo v zapisu navedenih in preverljivih podatkih (konkretno obravnavani primer spornega tožnikovega svetovanja pri inšpiciranem ...). Torej je zmotno in neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je tožena stranka arbitrarno in brez dejanske podlage predlagala ministru uvedbo postopka za ugotavljanje tožnikove odgovornosti.

13. S sklicevanjem na kršitev procesnih pravic (pravica do izjave – 22. člen Ustave RS) pritožba ponovno odpira vprašanje pravne narave obravnavanega akta. Vztraja, da je šlo za načelno mnenje po 13. členu ZIntPK, ki bi moralo biti pred izdajo vročeno tožniku kot obravnavani osebi zaradi pravice do izjave. Zmotno pritožbeno naziranje je s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah 18 in 19 sodbe. Priporočila so bila namenjena komunikaciji med komisijo in pristojnim državnim organom – ministrom ... - v okviru izvajanja nalog, ki jih je imela KPK po 12. alineji prvega odstavka 12. člena tedanjega ZIntPK. KPK ni vodila sodnega postopka zoper tožnika, v katerem bi morale biti varovane njegove procesne pravice v smislu 22. člena Ustave RS. Da izpodbijani akt ni načelno mnenje po 13. členu ZIntPK oziroma posamični upravni akt, s katerimi bi se odločalo o tožnikovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnega prava, kot še v pritožbi trdi tožnik, mu je bilo pojasnjeno tudi v sodbi Upravnega sodišča IU 990/2012. Zato tudi ni bil upravičen do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki ga je sprva uveljavljal v tej zadevi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil zato prikrajšan za sodno varstvo in pravico do pravnega sredstva. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu je subsidiarne narave – če varstva ni mogoče doseči v nobenem drugem sodnem postopku. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da za učinkovitost sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(11) Tožnik ima sodno varstvo o nedovoljenem posegu v osebnostne pravice, ki ga zatrjuje v tožbi, zagotovljeno v tej pravdi.

14. Pritožba nadalje obširno graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča o izključitvi protipravnosti v zvezi z očitanimi dejanji tožene stranke pri obveščanju javnosti. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem, oprtim na ozko gramatikalno razlago drugega odstavka 18. člena ZIntPK,(12) da za objavo obravnavanega akta – ugotovitev in priporočil- ni bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zakonska dolžnost obveščanja o javnosti o delu KPK izhaja iz splošnega določila prvega odstavka 18. člena ZIntPK.(13) Zajema objavo vseh informacij o zadevah javnega pomena, ki izvirajo iz njenega delovnega področja oziroma informacij, ki jih pridobi pri izvajanju svojih zakonsko določenih nalog v zvezi z ravnanji relativno javnih oseb. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene izjave javnosti (novinarjem), kot jih je podala KPK, niso bile nedopustne.

15. Ocena, da je bilo obveščanje javnosti pravilno in skladno z zakonom, ima oporo v pravilno ocenjeni izpovedbi priče K. (str. 28 sodbe) in listinskega gradiva (članki, objavljeni v medijih). Pritožbeno sodišče se strinja, da vrednostnih ocen o tožnikovih ravnanjih, podanih z namenom očrnitve delovanja tožnika, ki jih zatrjuje pritožba, ni bilo. Po pravilni oceni prispevkov in člankov, objavljenih po Borzi in na tiskovni konferenci KPK, jih je sodišče pripisalo novinarjem, ki so poročali o obeh dogodkih. S prispevkom o Borzi, ki je v spisu, in izpovedbo priče je pravilno ugotovilo, da so bile pričine siceršnje izjave o vrednotenju koruptivnih dejanj podane v okviru druge (splošne) razprave o tovrstnih pojavih v družbi in se niso navezovale na tožnika. Ker objava informacij o tožnikovem ravnanju tudi na tiskovni konferenci KPK ni presegla dopustne meje (prebrane so bile ugotovitve in priporočila, ki so bila posredovana pristojnemu ministru), za neprimeren način in obseg (ponavljanje) poročanja medijev o sicer objektivno podanih izjavah KPK lahko odgovarjajo kvečjemu mediji in ne tožena stranka. Nasprotno pritožbeno naziranje, pripisovanje medijskega pogroma toženi stranki ter očitki o zaničevalnem namenu pri objavi informacij o tožnikovem ravnanju, so zaradi zgrešene pasivne legitimacije neutemeljeni.

16. Pritožnik nadalje obširno graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča v zvezi s kršitvami pravice do obrambe – izjave. Gre za procesno pravico, ki se uveljavlja v postopku, v katerem naj bi bila stranki odvzeta. Ni pa podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdi. Zato za ta spor niti niso odločilne sicer pravilne – na besedilo spornega akta oprte in zato neutemeljeno pritožbeno grajane - ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena ne ob zbiranju procesnega gradiva s strani KPK (točka 21 do 23 sodbe) ne v postopku, ki ga je na predlog KPK po prejemu priporočil pričel njegov predstojnik (točka 26 sodbe). Za ta postopek je potrebna vsebinska presoja, ali je bila objava informacij in spornega akta brez privolitve (izjave) tožnika v obravnavanih okoliščinah primera dopustna. Zanjo so ključne že omenjene ugotovitve sodišča: da je šlo za informacije splošnega pomena in interesa, posredovane javnosti v okviru izpolnjevanja zakonskih dolžnosti KPK in da so se nanašale na tožnika kot relativno javno osebo – nosilca pomembne javne funkcije v zvezi z izvrševanjem njegovih uradnih nalog in pristojnosti. O dejanjih uradnih oseb v zvezi z izvajanjem njihovih nalog je dovoljeno pisati in obveščati javnost brez privolitve prizadetega. Javnost ima pravico do obveščenosti, kako in na kakšen način nosilci javnih funkcij opravljajo svoje funkcije. Nosilci javnih funkcij pa morajo vzeti v zakup, da je njihovo delovanje, ki je nujno v javnem interesu, ves čas pod drobnogledom javnosti in morajo biti pripravljeni tudi na resnejše in neugodne kritike svojega delovanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z ugotovljeno objavo informacij o obravnavanem aktu in o pričakovanih posledicah (uvedba ustreznega postopka pred pristojnim organom – ministrstvom) brez predhodne privolitve (vročitve in izjave) tožnika ni nedopustno posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti.

17. Pravilna je končno tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi obravnavanega ravnanja tožene stranke nastala vtoževana premoženjska in nepremoženjska škoda, kar je bil dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Utemeljena je v prepričljivih razlogih v točki 29 sodbe. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, vključno z izpovedbo tožnikovega predstojnika. Pritožba je ne more z ničemer omajati. Odločilno je pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnikova funkcija glavnega republiškega inšpektorja prenehala po tožnikovi volji in ne zaradi delovanja toženke. Prav na prenehanje njegove funkcije pa je tožnik navezoval premoženjskopravne posledice oziroma vtoževano škodo (izguba višjih dohodkov). Ugotovitev o pomanjkanju vzročne zveze med obravnavanim ravnanjem tožene stranke in vtoževano (premoženjsko) škodo tožnika je torej pravilna.

18. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločanje o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadlo, ker jih ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (2): Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-444-09 z dne 12. 4. 2012.

Op. št. (5): Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic

Op. št. (6): Prvi odstavek 39. člena Ustave RS določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

Op. št. (7): Up-444/09 z dne 12. 4. 2012

Op. št. (8): Up-584/12 z dne 22. 5. 2014

Op. št. (9): Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up 1019/12 z dne 26. 3. 2015 z v točki 12 navedenimi primeri EKČP.

Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 45/2010, veljaven od 5. 6. 2010 do 4. 6. 2011.

Op. št. (11): Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, Up-209/126/08 z dne 23. 6. 2009, Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015

Op. št. (12): Komisija javnost obvešča z objavo svojih načelnih mnenj in stališč in odločitev ter sklicev sej in njihovih zapisnikov

Op. št. (13): Komisija o svojem delu obvešča javnost.


Zveza:

URS člen 15, 22, 35, 39, 39/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZIntPK člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8, 12/1-12, 13, 18, 18/1, 18/2. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1NDg0
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*