VDSS Sodba Pdp 780/2018

Jedro

Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.909,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti stroške postopka v znesku 2.307,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo zastaranje terjatve, češ da je postala škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, določljiva šele, ko je Zavarovalnica A. oškodovanki iz prometne nesreče (oziroma tuji zavarovalnici) plačala odškodnino. To je bilo 21. 5. 2013 oziroma 7. 6. 2013. Tožeči stranki škode ne predstavlja škoda na vozilu, temveč malusi pri zavarovanju za to vozilo. To je kontinuirana škoda, ki bo trajala vse do leta 2031. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo, da ni podana toženčeva huda malomarnost, saj je toženec poklicni voznik in zanj velja posebno visoka stopnja skrbnosti. Pavšalna ugotovitev, da toženec v desetih letih ni imel drugih nesreč, ne more biti glavna podlaga za zaključek, da ni ravnal hudo malomarno. Sodišče tudi ni zaslišalo agenta Zavarovalnice A., ki obravnava zadevo do tuje zavarovalnice, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v bistvenem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na škodo, uveljavljano v posledici prometne nesreče, ki jo je 21. 1. 2011 povzročil toženec kot delavec pri pravnem predniku tožeče stranke (pravno nasledstvo ni sporno). Po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je namenoma oziroma iz hude malomarnosti povzročil škodo. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 177. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). To je določba ista vsebine, ki pa v času nastanka škodnega dogodka še ni veljala. Po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja.

7. V zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič iz Zavarovalnice A., d. d. sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V sodbi je pojasnilo, da prič ni zaslišalo, ker so bile predlagane v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, s čimer je zadostilo obveznosti obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov, saj je zahtevek zavrnilo že po temelju, s tem da pritožba očitka postopkovne kršitve niti ne pojasni. Kar pa se tiče uveljavljanja ostalih dveh pritožbenih razlogov, se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo dejansko stanje, ki kaže na zastaranje vtoževane terjatve.

8. Po 352. členu OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da se je škodni dogodek - prometna nesreča, ki jo je povzročil toženec - zgodil 21. 1. 2011. Tožeča stranka je za celoten pričakovani obseg škode iz naslova malusov do leta 2031 vedela že 28. 1. 2011, ko so ji bili na podlagi izračunov zavarovalno-posredniške družbe (A5 in A6) znani zneski oziroma obseg škode, ki jo uveljavlja v tem sporu. Ta se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 19. 4. 2016.

9. Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale (tako sodbi VS RS II Ips 51/2010 z dne 5. 9. 2013 ter II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010).

10. Pritožba se napačno zavzema za kasnejši začetek subjektivnega roka – z datumom dejanskih izplačil odškodnine oškodovanki iz prometne nesreče 17. 5. 2013 oziroma 7. 6. 2013, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka za vtoževano škodo zvedela že leta 2011, ko so ji bile znane vse okoliščine, ki so podlaga odškodninskega zahtevka (za povzročitelja je tožeča stranka vedela na podlagi obvestila toženca z dne 21. 1. 2011, z izračunom z dne 28. 1. 2011 pa je izvedela tudi za vtoževani obseg bodoče škode) .

11. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da se zneski izplačil iz leta 2013 niti ne ujemajo z vtoževanimi zneski, kar dodatno potrjuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen ravno na navedenem izračunu iz leta 2011, kar jasno izhaja tudi iz navedb tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi, ki je sledila predlogu za izvršbo, zato je z 28. 1. 2011 nedvomno začel teči subjektivni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel leta 2014.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, oprlo le na del izpovedi toženca, da v desetih letih pred škodnim dogodkom ni imel nobene prometne nesreče, ampak tudi na opis prometne nesreče ter druge dele toženčeve izpovedi.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.02.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 129/2013
• VSL sodba I Cp 2505/2012
• VSL sodba II Cp 954/2014