Sodba II Ips 143/93

Jedro

Ker revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija (386.čl.ZPP), je revizijsko sodišče upoštevaje revizijske trditve, preizkušalo uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava le v okviru zatrjevanega zastaranja uveljavljane terjatve po ZOR.

Začetek kazenskega postopka proti zavarovancu tožene stranke je povzročil pretrganje zastaranja kazenskega pregona proti njemu (3. odst. 96. čl. KZ SFRJ), s tem pa je bilo hkrati pretrgano tudi zastaranje odškodninske terjatve proti odgovorni osebi (spredaj cit. 2. odst. 377. čl. ZOR).

Če pa je bilo tudi zastaranje odškodninskega zahtevka pretrgano zaradi uvedbe kazenskega postopka, zastaranje znova teče od dne "ko je spor končan" (3. odst. 392. čl. ZOR).Zato razlaga, da 5-letni zastaralni rok v konkretnem primeru teče od pravnomočnosti kazenske sodbe, ni v škodo tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 19.886,50 ATS s 3 % zamudnimi obrestmi od 29.3.1989 do plačila. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru šteti 5 letni zastaralni rok od storitve kaznivega dejanja, t.j. od 14.6.1984, ne pa od pravnomočnosti kazenske sodbe. Tožeči stranki je bila škoda po temelju in višini znana z izplačilom nadomestila za odsotnost z dela njenega zavarovanca in stroškov njegovega zdravljenja. Ker je bila tožba vložena šele 5.6.1990, je očitno, da je zahtevek tožeče stranke zastaral. Ob tem se sklicuje še na pritožbene trditve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zatrjuje, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru začeti šteti 5-letni zastaralni rok od storitve kaznivega dejanja, ne pa od pravnomočnosti kazenske sodbe, zato ker je bila vtoževana škoda tožeči stranki znana že z izplačilom uveljavljanih zneskov. Iz takšnih revizijskih trditev sledi, da se tožena stranka ne strinja le z začetkom teka 5-letnega zastaralnega roka, medtem ko sicer presojo o obstoju vtoževane terjatve sprejema. Le obstoječa terjatev lahko zastara. Ker revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče v konkretnem primeru, upoštevaje omenjene revizijske trditve, preizkušalo uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava le v okviru zatrjevanega zastaranja uveljavljane terjatve po ZOR. Ob tem je potrebno pojasniti še to, da je revizija samostojno pravno sredstvo. Pooblastila revizijskega sodišča glede preizkusa izpodbijane sodbe so omejena z vsebino revizije (prim. 386. čl. ZPP). Pritožbene trditve zato ne postanejo sestavni del revizije zgolj s sklicevanjem na njih v reviziji.

V konkretnem primeru je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. To ne vpliva zgolj na dolžino zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, temveč tudi na vprašanje pretrganja zastaranja. ZOR v 2. odst. 377. čl. določa, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Začetek kazenskega postopka proti zavarovancu tožene stranke je povzročil pretrganje zastaranja kazenskega pregona proti njemu (3. odst. 96. čl. KZ SFRJ), s tem pa je bilo hkrati pretrgano tudi zastaranje odškodninske terjatve proti odgovorni osebi (spredaj cit. 2. odst. 377. čl. ZOR). Zato so revizijske trditve, da naj bi bilo kot začetek zastaranja v konkretnem primeru odločilno izplačilo v tej pravdi uveljavljanih zneskov, neutemeljene. Če pa je bilo tudi zastaranje odškodninskega zahtevka pretrgano zaradi uvedbe kazenskega postopka, zastaranje znova teče od dne, "ko je spor končan" (3. odst. 392. čl. ZOR). Zato razlaga, da 5-letni zastaralni rok v konkretnem primeru teče od pravnomočnosti kazenske sodbe, ni v škodo tožene stranke. V tem okviru materialno pravo tako ni bilo uporabljeno v škodo revidentke.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 19/2000
• VSL sklep I Cp 3146/2011
• VSL sklep II Cp 1909/2015