VSRS sodba VIII Ips 247/2015

Jedro

Zakon ne določa, koliko znaša sorazmerni del odpravnine in tudi ne določa kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, kar je razumljivo glede na to, da napotuje na dogovor med delavcem in delodajalcem. Vendar pa to ne pomeni, da je ta pravica delavca nedoločljiva. Če ne pride do dogovora med delavcem in delodajalcem mora o tej pravici odločati sodišče.

Višino razlike med plačo, ki je delavcu šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo na podlagi ponujene pogodbe za neustrezno delovno mesto, je potrebno upoštevati pri odmeri sorazmerne odpravnine na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZDR tako, da je pri višji razliki delavec upravičen do večjega deleža odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot pa v primeru, ko je ta razlika manjša. Sorazmerna odpravnina sicer ne more dosegati polne odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa obenem tudi ni nobenega razloga za stališče, da najvišji možni sorazmerni del odpravnine znaša 2/3 pripadajoče odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino v višini 11.365,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 8. 2012 in mu povrne stroške postopka. Višji zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2006 zaposlen na delovnem mestu vodje programa I, za katero se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnik je na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dne 5. 6. 2012 podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje poslovnega programa, ki je bilo razvrščeno v VI. tarifni razred, zanj pa se je zahtevala V., VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe, enake smeri kot za vodjo poslovnega programa I in enakih preostalih zahtev. Tudi ta pogodba je bila 12. 7. 2012 odpovedana iz poslovnega razloga, tožniku pa je bila hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega komercialista, ki je bilo razvrščeno v V. tarifni razred, zanj pa se zahteva enaka stopnja in smer izobrazbe kot za delovno mesto vodje poslovnega programa, ob nekoliko krajših zahtevanih delovnih izkušnjah. Tožnik je tudi to ponujeno pogodbo podpisal. Sodišče se je postavilo na stališče, da delo, za katerega se zahteva V. stopnja izobrazbe ne more biti enako zahtevno kot delo za katero se zahteva VII. stopnja izobrazbe, zato ponujena zaposlitev za delovno mesto vodje poslovnega programa ni ustrezna in je tožnik v skladu s četrtim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) upravičen do sorazmerne odpravnine. Ponujena pogodba za delovno mesto samostojnega komercialista je ustrezna, zato tožniku v zvezi s to pogodbo odpravnina ne pripada. Sorazmerno odpravnino je sodišče odmerilo v višini tretjine odpravnine, ki bi jo delavec prejel, če mu ne bi bila ponujena druga zaposlitev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna sorazmerni del odpravnine v višini 22.731,95 EUR, od dela te odpravnine, ki presega višino desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012 do plačila, višji zahtevek za plačilo zneska 2.466,24 EUR pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo tožnika v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila ponujena ustrezna zaposlitev. Glede na to, da je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto stališče, da delavcu pripada sorazmerni del odpravnine v višini 1/3 pripadajoče odpravnine celo v primeru, če na neustreznem delovnem mestu ne prejema nižje plače, je zaključilo, da bi bilo ustrezno, da bi najvišji sorazmerni del odpravnine (praviloma) znašal 2/3 pripadajoče odpravnine. Tožnik je upravičen do sorazmernega dela odpravnine v višini 2/3 celotne odpravnine, ki bi jo prejel na podlagi 109. člena ZDR glede na to, da se je njegova plača znižala od 3.008,64 EUR bruto na 785,17 EUR bruto, pri čemer je v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača znašala 755,75 EUR bruto, kar je celo manj od minimalne plače za leto 2012.

3. Tožena stranka je predlagala dopustitev revizije. Predlogu je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII DoR 45/2015 z dne 18. 6. 2015. Revizijo je dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine.

4. V pravočasno vloženi reviziji je tožena stranka uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se je sodišče druge stopnje postavilo na implicitno stališče, da je Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je tožena stranka sprejela v soglasju z reprezentativnim sindikatom neustrezen že zato, ker je tožena stranka za delovno mesto vodje programa alternativno določila tri stopnje dosežene strokovne izobrazbe, medtem ko je bilo po prejšnjem splošnem aktu tožene stranke za zasedbo istovrstnega delovnega mesta vodje programa 1 zahtevana VII. stopnja strokovne izobrazbe. Glede na določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR višina sorazmernega dela odpravnine ni niti določena, niti določljiva. Odločitev pritožbenega sodišča je arbitrarna. Pritožbeno sodišče se je osredotočilo zgolj na z novo pogodbo določeno osnovno bruto plačo, čeprav je tožena stranka v dokaznem postopku izkazala, da je s Pravilnikom uveljavila fleksibilen način nagrajevanja, s katerim bi tožnik ob doseganju zastavljenih ciljev lahko imel enako ali pa celo višjo plačo, kot jo je prejemal pred tem. Stališče pritožbenega sodišča, da tožniku pripada večji znesek sorazmernega dela odpravnine samo zato, ker je z novo pogodbo o zaposlitvi sprejel bistveno nižjo osnovno bruto plačo ne zdrži kritike, saj se tožniku zaposlitveni status ni spremenil nič bolj in nič drugače kot pri delavcih, glede katerih je pritožbeno sodišče odločalo v zadevah Pdp 264/2011, Pdp 984/2012, Pdp 985/2012 in Pdp 954/2012. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožniku pripada sorazmeren del odpravnine v višini 2/3 odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če ne bi sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da je od tistega dela dosojene sorazmerne odpravnine, ki presega višino desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, potrebno odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezni neto znesek. Sorazmerna odpravnina delavca, ki ohrani zaposlitev pri delodajalcu, se šteje za dohodek iz delovnega razmerja v smislu določbe 5. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006), kar potrjuje tudi pojasnilo DURS z dne 8. 5. 2014. Sodišče je spregledalo navedbe tožene stranke in dokaze o tem, da se opis del in nalog na delovnem mestu vodja programa skoraj v ničemer ne razlikuje od opisa del in nalog delovnega mesta vodje programa I. Namen določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR ni v tem, da mora delavec vedno obdržati enako plačo, temveč v tem, da delavca ščiti pred neupravičenimi degradacijami, kjer pa višina plačila ni odločilen kriterij. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine. Zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna in ali je sodišče pravilno uporabilo določbe ZDoh-2.

8. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je določba četrtega odstavka 90. člena ZDR o tem, da ima delavec v primeru neustreznosti nove zaposlitve (v okviru inštituta odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe) pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem. Pri tem se ustreznost zaposlitve ugotavlja glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Zakon tako res ne določa, koliko znaša sorazmerni del odpravnine in tudi ne določa kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, kar je razumljivo glede na to, da napotuje na dogovor med delavcem in delodajalcem. Vendar pa to ne pomeni, kot zmotno meni revident, da je ta pravica delavca nedoločljiva. Če ne pride do dogovora med delavcem in delodajalcem mora o tej pravici odločati sodišče, kar pomeni, da gre pri vprašanju, koliko znaša sorazmerni del odpravnine za pravni standard, ki ga mora glede na okoliščine vsakega primera posebej zapolniti sodna praksa.

9. Prakse Vrhovnega sodišča glede sorazmernega dela odpravnine v primeru neustreznosti nove zaposlitve še ni. Teorija opozarja, da se zdi primerno, da bolj ko je nova zaposlitev drugačna od prejšnje, bolj ko so pogoji, pod katerimi se opravlja delo, spremenjeni, večji sorazmerni del odpravnine bi moral pripadati delavcu. Pri določitvi sorazmernega dela odpravnine bi bilo treba izhajati iz celovite ocene in primerjave delavčevega položaja pred in po spremembi (1). V okviru primerjave delavčevega položaja pred in po spremembi pa ima posebno mesto plača, kakršna je določena v prejšnji in novi pogodbi o zaposlitvi.

10. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je višino razlike med plačo, ki je delavcu šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo na podlagi ponujene pogodbe za neustrezno delovno mesto, potrebno upoštevati pri odmeri sorazmerne odpravnine na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZDR tako, da je pri višji razliki delavec upravičen do večjega deleža odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot pa v primeru, ko je ta razlika manjša. Sorazmerna odpravnina sicer ne more dosegati polne odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa ob enem tudi ni nobenega razloga za stališče, da najvišji možni sorazmerni del odpravnine znaša 2/3 pripadajoče odpravnine. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera je ta delež lahko tudi višji oziroma se lahko določi v znesku, ki presega tak delež. Bistveno je le, da ne doseže oziroma preseže polne odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Ob ugotovitvi, da se je tožnikova plača s sprejemom nove, neustrezne zaposlitve znižala od 3.008,64 EUR bruto na 785,27 EUR bruto, pri čemer je bila z novo pogodbo o zaposlitvi določena osnovna plača celo nižja od minimalne plače, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do sorazmernega dela odpravnine v višini 22.731,25 EUR, kar predstavlja 2/3 odpravnine, ki bi tožniku šla na podlagi 109. člena ZDR, če bi mu bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga brez istočasne ponudbe za sklenitev nove pogodbe.

12. Razlog zaradi katerega je bila revizija dopuščena ni podan, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Barbara Kresal in ostali, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba 2008, str. 443.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 224/2016
• VDSS sodba Pdp 318/2013
• VDSS sodba Pdp 732/2012