VSL sklep Cst 22/2015

Jedro

Že iz samega pritožbenega stališča, da iz podatkov, ki so jih pritožniki navajali v utemeljitev nevarnosti uveljavitve terjatev (vseh) upnikov, ki kažejo bodisi na obseg dolžnikovega poslovanja s povezanimi osebami preko poslovno potrebnega bodisi na sklepanje poslov po cenah, ki ne ustrezajo običajnim cenam za storitve, kakršne dolžnik naroča pri povezanih družbah, izhaja zgolj ugibanje pritožnikov o razlogih za višje dolžnikove investicije od predvidenih v SNFP. Pri tem ne gre prezreti, da dolžnik posluje kot normalno delujoča družba z obveznostjo poplačila upnikov skladno s pogoji prisilne poravnave in da se poslovno okolje, v katerem dolžnik posluje, stalno spreminja, vsled česar je treba poslovanje družbe prilagajati razmeram na trgu. Zato po presoji pritožbenega sodišča zgolj povečan obseg investicij ob hkratnem manjšem pozitivnem denarnem toku od predvidenih v SNFP, še ne utemeljuje zaključka, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, zaradi česar naj bi bilo ogroženo poplačilo njegovih upnikov (tudi upnikov iz sklenjene prisilne poravnave). Za tako sklepanje bi pritožniki morali postreči z več podatki, ne zgolj s podatki o planiranem (po SNFP) in dejansko realiziranem obsegu denarnega toka in investiranja dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog upnikov A., B. in C. za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi bila predpostavka za veljavnost pravnih poslov dolžnika, ki so pravni temelj za razpolaganje s premoženjem dolžnika v vrednosti nad 50.000,00 EUR ter za pravne posle dolžnika z osebami, ki jim je dolžnik za nasprotne izpolnitve v vsakokratnem tekočem poslovnem letu plačal več kot 50.000,00 EUR, soglasje sodišča (1. točka predloga). Dolžniku, poslovodstvu dolžnika v imenu in za račun dolžnika ter prokuristom dolžnika v imenu in za račun dolžnika, naj bi se prepovedalo sklepanje pravnih poslov brez predhodnega soglasja sodišča z družbama X. d. o. o. ter Y. d. o. o. ter z vsako drugo družbo, ki je vsaj eni od navedenih družb podrejena družba, kar pomeni, da ima vsaj ena od družb bodisi sama bodisi z drugo sebi podrejeno družbo ali skupaj z osebami, ki delujejo za njen račun ali za račun njej podrejene družbe, v takšni podrejeni družbi večino glasovalnih pravic, ali je družbenik takšne podrejene družbe in ima pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva, ali je družbenik te podrejene družbe in na podlagi pogodbe z drugimi družbeniki te podrejene družbe nadzoruje večino glasovalnih pravic v tej podrejeni družbi, ali ima pravico do prevladujočega vpliva nad to podrejeno družbo na podlagi drugega pravnega temelja (2. točka predloga), začasna odredba naj bi veljala takoj z izdajo in do pravnomočnosti sklepa, s katerim bo odločeno o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (3. točka predloga) in naj bi se začasna odredba vpisala v sodni register pri družbi dolžnika (4. točka predloga).

Zoper navedeni sklep so se upniki pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagali spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe morajo biti izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP (verjeten izkaz terjatve predlagajočega upnika do dolžnika) in iz 270. člena ZIZ (verjeten izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - drugi odstavek 270. člena ZIZ oziroma verjeten izkaz, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo - tretji odstavek 270. člena ZIZ).

Upniki so v prvostopenjskem postopku obstoj nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatev iz drugega odstavka 270. člena ZIZ gradili na trditvi, da je dolžnik v prvih dveh zaključenih poslovnih letih (2012 in 2013) po potrditvi prisilne poravnave realiziral za 18.788.782,00 EUR manj pozitivnega denarnega toka iz poslovanja, kot ga je v spremenjenem načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju SNFP) predvidel, hkrati pa za gradnjo omrežij in opremo investiral bistveno več, kot bi moral skladno SNFP, saj je v poslovnih letih 2012 in 2013 in prvih treh kvartalih leta 2014 (skupno investiral več kot 43.000.000,00 EUR za izgradnjo omrežij in opreme), realiziral pa za 27.459.266,00 EUR več negativnega denarnega toka za investicije, kot ga je v SNFP predvidel za uspešno izvedbo finančnega prestrukturiranja in izpolnitev obveznosti po potrjeni prisilni poravnavi. Glavnino poslov v zvezi z investicijami dolžnik opravlja z obvladujočo družbo Y. in z družbo X., v lasti dolžnikovega prokurista in torej svoj pozitivni denarni tok usmerja v navedeni povezani družbi. Glede na manjši pozitivni denarni tok od predvidenega v SNFP je jasno, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenih dejstev ugotovilo, da se z investiranjem dolžnika v omrežje in opremo, premoženje dolžnika le spremeni, ne gre pa za zmanjšanje ali njegovo drugačno odtujitev. Vsled navedenega je zaključilo, da nevarnost uveljavitve terjatev upnikov, kot pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZFPPIPP, ni izkazana.

Navedeno stališče pritožniki izpodbijajo kot preozko. Menijo, da so z zgoraj navedenimi dejstvi s stopnjo verjetnosti izkazali, da dolžnik s povezanimi družbami posluje bodisi v večjem obsegu od poslovno potrebnega bodisi posle sklepa po cenah, ki ne ustrezajo običajnim cenam za storitve, kakršne dolžnik naroča pri povezanih družbah, v obeh primerih, še najočitneje v drugem primeru, pa dolžnik s pravnimi posli s povezanimi osebami zmanjšuje čisto vrednost premoženja družbe in gre v tem smislu za razpolaganje s premoženjem po drugem odstavku 270. člena ZIZ. V konkretnih okoliščinah gre za izjemno visoke zneske, kjer ključno vlogo z vidika možnosti poplačila ter deleža poplačila upnikov igra tudi likvidnost premoženja stečajnega dolžnika ter stroški, povezani z unovčenjem tega premoženja.

Pritožbeno sodišče s takim pritožbenim razlogovanjem obstoja subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZFPPIPP ne soglaša. Potrebnost investiranja v omrežja in opremo je predvidel dolžnik že v SNFP. Že iz samega pritožbenega stališča, da iz podatkov, ki so jih pritožniki navajali v utemeljitev nevarnosti uveljavitve terjatev (vseh) upnikov (manjši pozitivni denarni tok in večji obseg investicij od predvidenih v SNFP), ki kažejo bodisi na obseg dolžnikovega poslovanja s povezanimi osebami preko poslovno potrebnega bodisi na sklepanje poslov po cenah, ki ne ustrezajo običajnim cenam za storitve, kakršne dolžnik naroča pri povezanih družbah, izhaja zgolj ugibanje pritožnikov o razlogih za višje dolžnikove investicije od predvidenih v SNFP. Pri tem ne gre prezreti, da dolžnik posluje kot normalno delujoča družba z obveznostjo poplačila upnikov skladno s pogoji prisilne poravnave in da se poslovno okolje, v katerem dolžnik posluje, stalno spreminja, vsled česar je treba poslovanje družbe prilagajati razmeram na trgu. Zato po presoji pritožbenega sodišča zgolj povečan obseg investicij ob hkratnem manjšem pozitivnem denarnem toku od predvidenih v SNFP, še ne utemeljuje zaključka, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, zaradi česar naj bi bilo ogroženo poplačilo njegovih upnikov (tudi upnikov iz sklenjene prisilne poravnave). Za tako sklepanje bi pritožniki morali postreči z več podatki, ne zgolj s podatki o planiranem (po SNFP) in dejansko realiziranem obsegu denarnega toka in investiranja dolžnika. Tudi pritožbeno nakazana možnost, da dolžnik sklepa posle s povezanimi družbami po cenah, ki ne ustrezajo običajnim cenam za storitve, kakršne dolžnik naroča pri povezanih družbah, še ni izkaz verjetnosti takega ravnanja. Zgolj dejstvo, da gre za dolžnikovo poslovanje s povezanimi družbami, namreč še ne utemeljuje zaključka verjetnosti, da dolžnik za storitve povezanih družb sklepa posle po višjih cenah od tržnih.

Pritožniki se glede dometa pojma dolžnikovega razpolaganja s premoženjem neutemeljeno sklicujejo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 171/2013 z dne 12. 6. 2013, ker je šlo v navedeni odločbi za povsem drugačno dejansko stanje (ob predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka za vsakokratno pripojitev stečajnega dolžnika k prevzemni družbi in na tak način izogibanju začetka stečajnega postopka po vsakokratnem predlogu upnika). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da mora biti razpolaganje dolžnika s premoženjem v vzročni zvezi z ogroženostjo uveljavitve terjatve upnikov, ki pa je pritožniki niso verjetno izkazali. Zmotno izhajajo iz predpostavke unovčevanja premoženja, v katerega investira dolžnik in z njim povezanih stroškov. Investicije v omrežja in opremo je kot pogoj za uspešno poplačilo upnikov iz sklenjene prisilne poravnave dolžnik predvidel že v SNFP, torej za uspešno poslovanje dolžnika, ne pa za njeno prodajo. V izgradnjo omrežij in opreme dolžnik investira zaradi potreb lastnega poslovanja, ne pa za trg.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365.člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ne da bi presojalo pritožbo glede primernosti vsebine predlagane začasne odredbe.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 241/2019
• VSL Sklep IV Ip 2539/2017
• VSL Sklep I Cpg 388/2017