VSM Sklep I Cp 810/2020

Jedro

Tožnikove želje, da bi na spornem zemljišču rasla trava in pa tožnikova nezmožnost vrednostno oceniti morebitno sanacijo (vrnitev v prejšnje stanje), hkrati pa nepodkrepljene domneve o namenu asfaltiranja spornega zemljišča, nikakor ne zadoščajo za sklepanje, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, na podlagi teh trditev ni moč sklepati na verjetnost nastanka težko nadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da se toženima strankama (v nadaljevanju toženca) prepove vsakršno poseganje v zemljišče, parc. št. 882/7, še posebej se jima prepoveduje izvedba kakršnihkoli del, parkiranje delovnih strojev in vozil, košnja zemljišča ter puščanje in nastavljanje raznih stvari (kupi peska, lesene deske...) ter kopanje in vgrajevanje raznih gradbenih elementov na tem zemljišču, da velja do vključno 30 dni po pravnomočno končanem obravnavanem pravdnem postopku, ter da se jima za kršitev izreče denarna kazen (točka I. izreka izpodbijanega sklepa).

Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlagata pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu toženca iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njegovo razveljavitev. Razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati obstoja verjetnosti težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala, če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe, so popolnoma nejasni, nerazumljivi in neživljenjski ter v celoti v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe, s katero se začasno zavaruje tožnikova nedenarna terjatev in rešuje trenutna situacija, ki pa v obravnavanem primeru predstavlja grob poseg v z Ustavo RS zavarovano pravico do zasebne lastnine. Tožnik je z vsemi dokazi, še posebej s fotografijami in predlaganim zaslišanjem sebe in svoje izvenzakonske partnerke nedvoumno izkazal, da dolžnika (toženca) na njegovem zasebnem zemljišču povsem samovoljno izvajata gradbena dela, saj izvajata utrjevanje zemljišča z gramozom, vgrajevanje jaška in želita očitno zemljišče celo asfaltirati, čemur vse se tožnik protivi. Že na prvi pogled citirani posegi pomenijo grob poseg v zasebno lastnino in kažejo na očitno povzročeno težko nadomestljivo škodo, saj tožnik ne želi utrjene ceste na svojem zemljišču, temveč zemljišče, na katerem bo rasla trava. Tožniku ni potrebno pridobivati izvedenskih mnenj, ki bi ocenjevale obseg in vrednost predvidene sanacije, ki bi bila posledica razdiranja asfaltirane ceste in vzpostavitev prvotnega stanja, škoda je več kot očitna, saj je jasno, da bi morebitno rušenje asfaltirane ceste bremenilo najprej tožnika, ker ni pričakovati, da bosta toženca prostovoljno karkoli sama odstranila. Poleg tega tožnik, ki o gradbeni stroki ne ve nič, vrednost stroškov, ki se nanašajo na odstranjevanje položenega asfalta na zemljišču ne more niti približno oceniti, saj je po poklicu srednješolski učitelj. Glede obstoja grozeče sile, ki bi jo moral tožnik izkazati, izpostavlja, da gre za spor med bratoma, ki sta soseda. Agresivni nastopi tožencev po prejemu neugodno rešene sodbe sodišča prve stopnje, s samovoljnim ravnanjem na zemljišču tožnika in neupoštevanjem prava in pravic tožnika, kažejo na ignoranco pravnih norm. Tožnik je z začasno zaustavitvijo ravnanj tožencev in njunega agresivnega obnašanja želel preprečiti njuno agresivno ravnanje in samovoljo, pri čemer izpostavlja, da so policisti že obiskali obe stranki, postavili pa so se na stališče, da zadeva ne spada v njihovo pristojnost. Nadalje, glede obstoja in primerjave neugodnih posledic na strani tožencev in tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali tožniku, sodišče navaja popolnoma nejasne razlogi, ki so sami s seboj v nasprotju. Tožnik je jasno in določno opisal okoliščine, ki se tičejo potrebe po začasnem varstvu pred vznemirjenjem njegove lastninske pravice in da gre na strani tožencev za aktivno ravnanje, s katerim samovoljno spreminjata zemljišče s tem, da ga utrjujeta z gramozom, gradita jaške in ga celo nameravata asfaltirati, in če te okoliščine ne predstavljajo podlage, da bi se vsaj začasno zaustavilo aktivno ravnanje tožencev, potem tožnik ne ve več kaj je potrebno še vse navesti, da bi sodišče sprejelo njegovo stališče, da z izdajo začasne odredbe tožencem v nobenem primeru ne more nastati škoda, saj bosta z začasno odredbo morala samo začasno zaustaviti vse posege na zemljišču tožnika. Že na prvi pogled pa je tudi več kot očitno, da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, saj gradita na tujem zemljišču in bosta pač morala počakati z gradnjo, če tožnik v pravdi propade. Sodišču prve stopnje očita še, da je v izreku izpustilo določen del, ki ga je predlagal tožnik, s čimer se sklicevanje na drugi odstavek pri izreku sankcije ne ujema in bi v tem primeru odredba bila tudi nerazumljiva, v kolikor bi ostala takšna, kot jo je povzelo v izrek sodišče prve stopnje. Priglaša stroške.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo v celoti prerekata navedbe tožnika kot neutemeljene. Navajata, da je vpis v zemljiško knjigo zgolj formalen, da sta parcelo št. 882/7, priposestvovala, da tožnik na tem zemljišču ni imel posesti in želita nadaljevati svojo posest v okviru priposestvovane lastninske pravice, sicer pa iz naslova služnosti neomejene rabe tega dela zemljišča, ki v naravi že od leta 1987 predstavlja njun dovoz, dvorišče, parkirišče in bistveni prostor k njuni hiši. Prilagata listine (posadna listina, zapisnik o ogledu, fotografije iz meseca februarja 2020 ter fotografije iz zadeve P 90/2020, zapisnik GURS in letalski posnetek). Stroškov ne priglašata.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V našem primeru je predlagana začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve, zato materialno podlago za odločanje predstavlja določba 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na podlagi katere sodišče izda začasno odredbo zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), pri čemer mora upnik, ob dejstvu, da gre za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo¹, poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk, to je, da je odredba potreba, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. in 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini, razen v državi članici EU (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Bistveno je, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

6. V obravnavanem primeru tožnik s tožbenim zahtevkom v tožbi zahteva, da se tožnikoma prepove vznemirjanje njegove lastninske pravice. V obravnavanem primeru gre za ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo (in ne za zavarovalno začasno odredbe, katere namen je zavarovati možnost kasnejše izvršbe), katere namen je, da se začasno uredi sporno razmerje².

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik sicer izkazal verjetnost obstoja njegove terjatve³, ne pa tudi obstoja enega izmed pogojev iz 2. oziroma 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma pogoja iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 270. člena ZIZ. Za utemeljenost izdaje začasne odredbe bi moral biti podan vsaj eden izmed citiranih pogojev kumulativno z izkazano verjetnostjo obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da noben izmed naštetih pogojev⁴ ni podan. Bistvena pri sprejeti odločitvi je pomanjkljiva trditvena podlaga o verjetnosti obstoja teh pogojev, pri čemer se tožnik sklicuje, da obstajajo prav vsi.

8. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji glede na zatrjevano in upoštevaje, da gre za presojo utemeljenosti začasne odredbe pravilno ugotovljeno, da predlog ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z argumentiranimi in obširnimi razlogi utemeljilo svojo odločitev, z razlogi se v celoti strinja sodišče druge stopnje in jih v izogib ponavljanju povzema kot pravilne, zgolj zaradi odgovora na pritožbene trditve pa navaja še naslednje:

9. Ni res, da so razlogi sodišča prve stopnje popolnoma nejasni, nerazumljivi, neživljenjski in v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje se je do vprašanja verjetnosti obstoja zatrjevanih pogojev, ob ugotovljeni verjetnosti obstoja terjatve, opredelilo določno ter se do razlogov njihovega neobstoja povsem jasno opredelilo in jih natančno pojasnilo, pri čemer se je oprlo tako na teorijo kot sodno prakso, ki zagovarjata enako stališče. Opredelilo se je do vsakega posameznega zatrjevanega pogoja, tako do verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (točka 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kot tudi do vprašanja preprečitve uporabe sile (točka 11 in 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kakor tudi do vprašanja ali toženca z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela škode (točka 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter presojalo, ali toženca v primeru izdaje začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožniku brez izdaje začasne odredbe, ob tehtanju neugodnih posledic na eni in drugi strani z uporabo načela sorazmernosti (točka 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10. Ni utemeljena pritožbena graja, da gre že na prvi pogled s strani tožencev za grob poseg v tožnikovo zasebno lastnino, s čimer je očitno povzročena tožniku težko nadomestljiva škoda, ker želi, da bi na tem zemljišču rasla trava, hkrati pa, da glede na njegov poklic ni zmožen oceniti vrednosti predvidene sanacije. Tožnikove želje, da bi na spornem zemljišču rasla trava in pa tožnikova nezmožnost vrednostno oceniti morebitno sanacijo (vrnitev v prejšnje stanje), hkrati pa nepodkrepljene domneve o namenu asfaltiranja spornega zemljišča, nikakor ne zadoščajo za sklepanje, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, na podlagi teh trditev ni moč sklepati na verjetnost nastanka težko nadomestljive škode.

Nadalje, tožnik tudi ni izkazal, da je odredba potrebna, da se prepreči uporabe sile, saj trditve o samovoljnem ravnanju tožencev in z njune strani okupiranjem njegovega zemljišča ter dejstvom, da gre za spor med sorodniki, za obstoj verjetnosti tega pogoja ne zadošča. Tožnik grozeče sile tako v fizični oziroma verbalni obliki, ki bi naj mu grozile s strani tožencev, ni konkretiziral in pojasnil, zaradi tega o verjetnosti obstoja tega pogoja ni moč govoriti.

Nenazadnje, trditve tožnika, da ne bo nastala nobena škoda, ker je zemljišče njegova last, na njem morata toženca le začasno zaustaviti vse posege, ker gradita na tujem zemljišču, niso argumenti oziroma konkretizirani razlogi, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo na neobstoj škode na strani tožencev niti, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi tožniku nastale brez njene izdaje. Upoštevaje načelo sorazmernosti, bi moralo sodišče prve stopnje tehtati neugodne posledice na eni in drugi strani, vendar pa ob odsotnosti konkretnih trditev o tem, za kakšne škodljive posledice bi naj sploh šlo, niti ni bilo moč opraviti testa sorazmernosti.⁵

11. Tožnik ni zmogel trditvenega bremena o verjetnem obstoju predpostavk za izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe in utemeljenost njene izdaje.

12. Nazadnje sodišče druge stopnje ugotavlja, da drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje izpustilo določen del izreka. Sodišče prve stopnje je izpustilo prvi odstavek zahtevka⁶, zato je tretji odstavek v izpodbijanem sklepu zavrnjenem zahtevku v neskladju, ker se v njem sklicuje na drugi, namesto na prvi odstavek.⁷ Ker pa iz izreka izpodbijanega sklepa evidentno izhaja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo v celoti zavrnilo, navedeno neskladje ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

13. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker s pritožbo izpodbijani sklep ne predstavlja končne odločitve v tej pravdi, priglašeni pritožbeni stroški pa predstavljajo del pravdnih stroškov.

-------------------------------
¹ Regulacijska začasna odredba se lahko izda le v nujnih primerih z restriktivno presojo pogojev, ob tehtanju interesov obeh pravdnih strank.
² Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, mag. M. Šipec in drugi, začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 84 do 91 in N. P. Vogrinc, začasna odredba v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 110 do 134.
³ Glej točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁴ Glej točko 4 obrazložitve tega sklepa.
⁵ Do slednjega se je jasno opredelilo sodišče prve stopnje v točkah 15 do 16 obrazložitve, tudi s citiranjem pravne literature (opombe 14 do 16).
⁶ „Predlogu tožnika, Štefana Pirnata, za izdajo začasne odredbe, ki ga je podal na sodišče 22. 9. 2020, se ugodi.“
⁷ „Za kršitev drugega odstavka te začasne odredbe se toženima strankama izreče denarna kazen .......“

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 241/2019
• VSC sklep Cpg 3/2014
• VSK Sklep I Cp 403/2021