<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2990/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2990.2015

Evidenčna številka:VSL0082116
Datum odločbe:09.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - odmera odškodnine - pravična denarna odškodnina - prometna nesreča - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - strah glede nosečnosti - skaženost - povrnitev bodoče škode

Jedro

Po določilu 179. člena OZ gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora presojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Sodna praksa pa že vrsto let spremlja višine odškodnin za negmotno škodo in sicer tako, da sodišče deli celotno priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo s številom povprečnih neto plač. Nato te zneske med seboj primerja. O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je Vrhovno sodišče oblikovalo posebno zbirko podatkov, kjer beleži vsako odločbo. Tožničina škoda ni katastrofalna. Škoda je večja, nekje na sredi intervala med srednje hudimi škodami.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (zavrnilni del) spremeni tako, da se v izreku sodbe pod I. točko znesek 43.688,94 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „49.188,94 EUR“, ter v III izreka znesek 2.451,63 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „2.725,70 EUR“. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 210,36 EUR v roku petnajst dni, da ne bo izvršbe in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 43.688,94 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in sicer za znesek 17.377,50 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin meni, da je glede na prestane bolečine, katere je ugotovil izvedenec, primerna odškodnina 12.000,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova prestanega strahu ne vlaga pritožbe. Pritožuje pa se še za odškodnino iz naslova skaženosti. Tožnici sta ostali dve brazgotini, prekriti z oblačili in skriti očem javnosti. Tožnica je sposobna opravljati še vse aktivnosti, sodišče pa ji je prisodilo 20.000,00 EUR odškodnine. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerna odškodnina 10.000,00 EUR. Opozarja na sodbo II Cp 1813/2013 in sodbo P 2109/2007.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo za celotni znesek, s katerim ni uspela glede zahtevkov za nepremoženjsko škodo, to je za 77.000,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Citira 17 sodb Vrhovnega sodišča, kjer je bila odškodnina v podobnih primerih višja. Sodišče ni dovolj upoštevalo tožničine izpovedbe o tem, da je pred nesrečo opazila vozilo, ko je vozilo po njenem voznem pasu in se je močno prestrašila. Zato je zavila na levi vozni pas in je prišlo do trčenja na njegovem delu vozila. Gre za hud primer prometne nesreče in tožničin strah je bil utemeljen. Še sedaj se boji pri prehitevanju in strah jo je vozil iz nasprotne strani. V glasi se ji je vrtelo še kakšne pol leta. Sodišče pa napačno sklepa, da je šlo za kratkotrajen strah. Presojena odškodnina je prenizka. Enako za sekundarni strah za njo in nerojenega otroka. Zdravniki so ji povedali, da je imela srečo, saj običajno ob takih poškodbah plod odmre. Bila je neobičajno zaskrbljena za potek in izid zdravljenja. Iz naslova skaženosti ji je sodišče prisodilo 2.500,00 EUR, kar je manj v podobnih primerih. Iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti je zahtevala 50.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 20.000,00 EUR. Našteva številne primere, ko je Vrhovno sodišče prisodilo višjo odškodnino iz tega naslova.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Ker tožeča stranka trdi, da je prisojena odškodnina iz naslova vseh nepremoženjskih škod prenizka, tožena stranka pa da je previsoka (razen ne izpodbija odškodnine iz naslova strahu), velja odgovor glede pravnega standarda „pravična denarna odškodnina“, ki pripada tožeči stranki iz škodnega dogodka dne 5. 12. 2009, obema pravdnima strankama.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zato kot izhodišče velja ugotovitev sodišča prve stopnje o posameznih vrstah in pravnih naslovih za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ in 182 člen OZ). Ker obe pravdni stranki citirata tiste sodbe, ki menita, da so primerljive v tem primeru, je bilo treba tudi opraviti primerjavo tožničine škode s podobnimi primeri iz sodne prakse. Po določilu 179. člena OZ gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora presojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše okvire (primerjaj 179. člen OZ). Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Sodna praksa pa že vrsto let spremlja višine odškodnin za negmotno škodo in sicer tako, da sodišče deli celotno priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo s številom povprečnih neto plač. Nato te zneske med seboj primerja.(1) O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je Vrhovno sodišče oblikovalo posebno zbirko podatkov, kjer beleži vsako odločbo. Tožničina škoda ni katastrofalna.(2) Škoda je večja, nekje na sredi intervala med srednje hudimi škodami. Tako je pritožbeno sodišče ugotovljene poškodbe, ki jih nobena pravdna stranka ne graja, iz sodbe sodišča prve stopnje primerjalo z odškodninami v zadevah II Ips 256/94, II Ips 271/93 in od novejših II Ips 708/2008 in II Ips 40/2009. Nobeden izmed primerov ni točno takšen, kot je tožničin in tudi nobena izmed citiranih odločb, na katere se sklicujeta pravdni stranki, ni identična. Vendar je za okvir in primerjavo treba vzeti čimbolj podobne primere. Tožnica je na prvi stopnji prejela iz naslova nepremoženjske škode 39.000,00 EUR ali 39,16 povprečnih neto plač, kar je nekoliko prenizka odškodnina.

9. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin je sodišče tožnici odmerilo odškodnino 15.000,00 EUR. Tožeča stranka meni, da je ta znesek prenizek glede na čas, intenziteto in nelagodnosti med zdravljenjem. Tožena stranka pa vlaga pritožbo v tem delu in zmotno meni, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo iz naslova prestanih fizičnih bolečin 20.000,00 EUR; sodišče ji je prisodilo znesek 15.000,00 EUR (primerjaj 12. točka obrazložitve). Sodišče je postavilo v tej pravdi dva izvedenca medicinske stroke glede na tožničine poškodbe in težave, travmatologa in ginekologinjo. Oba sta opisala poškodbe, trajanje najhujših bolečin, srednje hudih in lažjih. Travmatolog je ugotovil, da še v letu 2011 ima tožnica bolečine (primerjaj točka 9). Pritožbeno sodišče še opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica zavestno jemala manj analgetikov in je zato trpela več in bolj intenzivne bolečine, kot so običajne pri zdravljenju podobnih poškodb, kot jih je utrpela tožnica. Bala se je za še nerojenega otroka. Upoštevaje trajanje, intenziteto in tudi dejstvo, da je morala prestajati bolečine z manjšo dozo analgetikov, kot drugi, pritožbeno sodišče meni, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 17.000,00 EUR. Tožnica sicer vztraja pri odškodnini v celoti, to je 50.000,00 EUR. Tudi iz tožničine izpovedbe ne sledi, da bi šlo za najhujše oblike te škode, vendar je bilo treba v tem delu pritožbi tožnice delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se prisodi 2.000,00 EUR več iz tega naslova.

10. Tožnica tudi vlaga pritožbo iz naslova prestanega strahu. Toži 8.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 1.500,00 EUR. Tožena stranka v tem delu ne vlaga pritožbe, tožnica pa vztraja pri celotnem vtoževanem znesku. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je utrpela hud primarni strah in še hujšega pozneje med zdravljenjem, za izid zdravljenja. Kljub temu, da je utrpela pretres možganov, se je spomnila dogodkov pred trčenjem in ji je ta primarni strah ostal v spominu. Sodišče prve stopnje je štelo, da je odškodnina 1.500,00 EUR primerna, ker je bil primarni strah intenziven, a kratek in ni porušil njenega duševnega ravnovesja. Nato pa šteje za pomembno, da njen strah glede nosečnosti ni bil utemeljen. Pri tem pa prezre, da je tožnica ves čas zdravljenja in do rojstva otroka bila v strahu za izid svojega zdravljenja in zdravje ploda. Dejstvo, da je otrok rojen zdrav in da je imela do marca 2010 štirinajst dni hospitalizacije zaradi poškodb in ne zaradi nosečnosti, ne spremeni dejstva, da prisojena odškodnina prenizka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo za primaren in zlasti dalj časa trajajoči sekundaren strah, in da je tožnica izpovedala, kako jo je bilo strah za izid nosečnosti, saj je imela poškodbe blizu maternice oziroma ploda. Zato je pravična denarna odškodnina iz naslova prestanega strahu 3.000,00 EUR, kar je narekovalo spremembo sodbe v tem delu in zvišanje odškodnine še za 1.500,00 EUR.

11. Tožnica vlaga pritožbo zaradi zavrnitve odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožila je 50.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 20.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem znesku odškodnina prenizka glede na primerljive primere. Sodišče ni zadosti upoštevalo, da je tožnica rojena 1982 leta in torej je bila ob prometni nesreči stara 29 let. To pomeni, da bo funkcionalne posledice morala prenašati še vrsto let. Ni prezreti dejstva, da je zaposlena in ima tri otroke. Funkcionalno je prikrajšana tudi pri vsakodnevnih opravilih in pri delu v službi. Ima težave zaradi slabše koncentracije zaradi pretresa možganov, ima prebavne težave. Pustila je tudi večino telesnih aktivnosti, ki jih je gojila v prostem času (smučanje, rolanje, tek, odbojka). Zaradi zatekanja noge mora vstajati, se sprehoditi oziroma se usesti. Za vse te težave, ki bodo ostale, je primerna odškodnina 22.000,00 EUR. Zato je tudi v tem delu bilo treba pritožbi tožnice delno ugoditi in prisojeno odškodnino zvišati za 2.000,00 EUR.

12. Tožnica zahteva zvišanje odškodnine tudi iz naslova skaženosti. Tožnica je zahtevala odškodnino 8.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 2.500,00 EUR. Sodišče je pravilno ugotovilo in tudi pritožnica tega ne graja, kakšna škoda ji je nastala iz tega naslova. Tožena stranka meni, da je odškodnina previsoka, ker ima tožnica dve brazgotini. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za brazgotini; na nogi se vidi že, če ima tožnica oblečeno krilo. Obe brazgotini pa sta zelo vidni, če obleče dvodelne kopalke. Tožnica je prepričljivo opisala svoje duševne bolečine in sodišče prve stopnje ji je utemeljeno sledilo. Vendar višja odškodnina kot 2.500,00 EUR ni utemeljena. Tožnica se lahko obleče tako, da se brazgotina na nogi ne vidi, saj nosi tudi hlače. Brazgotina na trebuhu pa je vidna, če ima dvodelne kopalke. Res je tožnica še mlajša ženska, vendar teža te škode ne opravičuje višje odškodnine kot 2.500,00 EUR.

13. Tožena stranka še trdi, da je previsoka odškodnina za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da bi bila primerna odškodnina 10.000,00 EUR. Pri tem tožena stranka spregleda tožničino relativno mladost, funkcionalne posledice, ki jih bo morala prenašati še dolgo v življenju in tudi, da je ovirana tudi v vsakdanjem življenju in mora vlagati večje napore pri delu v službi in doma.

14. Ker je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v treh primerih odločalo o nepremoženjski škodi, je bilo treba sodbo v tem delu spremeniti tako, da je zvišana denarna odškodnina za 5.500,00 EUR oziroma je bilo treba znesek iz izreka nadomestiti s pravilnim zneskom 49.188,94 EUR. Odločitev temelji na določbi 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka ni uveljavljala procesnih kršitev. Tožeča stranka jih je uveljavljala, vendar jih ni obrazložila, zato je bil potreben preizkus sodbe po uradni dolžnosti.

15. Ker je tožnica uspela tako s 40% iz svojega zahtevka, je bilo treba priznati tožnici tudi stroške na prvi stopnji v tem procentu, kar znese 2.734,70 EUR. Tožena stranka je imela 15,00 EUR pravdnih stroškov in 60% je 9,00 EUR. Tako mora tožena stranka tožeči stranki povrniti na prvi stopnji 2.725,70 EUR pravdnih stroškov, po opravljenem pobotanju. Tožnica je v pritožbi uspela s 7% iz svojega pritožbenega dela. Tako znesejo stroški tožeče stranke v pritožbi 3.005,20 EUR (nagrada 1.259,20 EUR, 22% DDV je 277,00 EUR, 20,00 EUR pavšalnih stroškov in sodne takse za pritožbo 1.449,00 EUR). 7% teh stroškov pa je 210,36 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tako mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 210,36 EUR s pripadki.

-------------

Op. št. (1): V času sojenja na prvi stopnji, to je avgusta 2015, je bila povprečna neto plača v RS 995,85 EUR (Uradni list RS 8472015).

Op. št. (2): Tja uvrščamo predvsem poškodbe oškodovancev, ki so paraplegiki ali tetraplegiki.


Zveza:

OZ člen 179, 182.
Datum zadnje spremembe:
29.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwMTY1
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*