<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3277/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.3277.2016

Evidenčna številka:VSL0086095
Datum odločbe:22.03.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Metoda Orehar Ivanc (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Tanja Kumer
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:poroštvo - poroštvena izjava - obličnost - solidarno poroštvo - porokovi ugovori - navidezna pogodba - stečaj glavnega dolžnika - izločitev sodnika - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevanten dokaz - dokazni sklep

Jedro

Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Predpisani obličnosti je zadoščeno, kadar sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in če je identificirana obveznost glavnega dolžnika.

Toženec ne more uspešno ugovarjati, da je bila njegova poroštvena izjava namenjena zavarovanju nekega drugega posla in ne tistega, ki izhaja iz pisne poroštvene izjave, niti da je njegova obveznost prenehala že, ko je bil ta (drugi) posel izpolnjen. Temeljna značilnost poroštva je namreč njegova akcesornost v razmerju do zavarovane obveznosti. Skladno s tem ni mogoče nove ali druge obveznosti zavarovati z obstoječim poroštvom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54171/2015 z dne 12. 5. 2015 (v prvem in tretjem odstavku izreka), po katerem toženec dolguje tožnici 63.669,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje in izvršilnimi stroški.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in razveljavitev sklepa o izvršbi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da je šlo v resnici za drugačen dogovor, kot izhaja iz sporne poroštvene izjave. Toženec je predlagal zaslišanje bivšega predsednika uprave banke A. A., ki bi to lahko pojasnil in potrdil toženčevo izpoved. Čeprav je sodišče sprva ugodilo temu dokaznemu predlogu, je nazadnje dokaz opustilo, češ da se je priča opravičil iz zdravstvenih razlogov. Ni res, da zaslišanje te priče ni bilo potrebno, saj priči B. B. in C. C. o okoliščinah in razlogih za toženčevo poroštveno izjavo nista vedeli ničesar. Sodišče je tožencu tako onemogočilo dokazovanje bistvenih okoliščin spornega posla in kršilo njegove ustavno zajamčene pravice do enakopravnosti v postopku ter do sojenja pred nepristranskim in neodvisnim sodnikom. Tudi sicer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in temelji na povsem zgrešeni dokazni oceni. Tožnica ni ponudila nobenega razumnega pojasnila, zakaj je prišlo do sporne poroštvene izjave. Ta v resnici ni služila temu, kar v njej piše. Kljub temu je sodišče prve stopnje zavrnilo vse toženčeve ugovore in enostavno sledilo vsebini poroštvene izjave.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanski in pravni razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, omogočajo njen pritožbeni preizkus. Vsa odločilna dejstva je v sodbi ustrezno pojasnilo, korektno pa je povzelo tudi vsebino dokazov, ki se nanašajo na ta dejstva. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani.

6. V postopku na prvi stopnji niso bila okrnjena niti toženčeva ustavna procesna jamstva. Če je toženec res podvomil o nepristranskosti sodnice, bi smel zahtevati njeno izločitev najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP), vendar tega ni storil. Pretiran je tudi pritožbeni očitek, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo dokazovanje. Strankina pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče A. A. Toženec je s to pričo nameraval dokazati svoje trditve o tem, v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom je podpisal sporno poroštveno izjavo. Ker gre za nerelevantna dejstva, je sodišče predlagani dokaz upravičeno ocenilo kot nepotreben. Ni bistveno, če je sprva izvedbo tega dokaza dopustilo, saj sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo podlago in vsebino toženčeve obveznosti. Ta izhaja iz njegove izjave o solidarnem poroštvu z dne 15. 3. 2007, v kateri se je toženec kot porok in plačnik zavezal, da bo kreditodajalki (banki X.) izpolnil obveznost glavnega dolžnika (D., d. d.) po dveh kreditnih pogodbah in aneksu št. 1 h kreditni pogodbi z dne 9. 9. 2002.

8. Toženec ne zanika, da glavni dolžnik ni v celoti izpolnil svojih obveznosti iz navedenih pogodb, zato se neupravičeno upira zahtevanemu plačilu. Ker se je za obveznost glavnega dolžnika zavezal kot porok in plačnik, je toženčeva obveznost v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) solidarna. To pomeni, da ga lahko tožnica, ki je pravna naslednica kreditodajalke, terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi toženec popolnoma ne poravnata (395. člen OZ).

9. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Predpisani obličnosti je zadoščeno, kadar sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Potemtakem toženec v pritožbi neupravičeno omalovažuje pravne učinke oziroma pomen in dokazno težo njegove pisne izjave z dne 15. 3. 2007, ki jo je predložila tožnica.

10. Toženec lahko zoper tožničin zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika in svoje osebne ugovore (1024. člen OZ), ne more pa se uspešno sklicevati, da je vsebina njegove obveznosti drugačna, kot izhaja iz poroštvene izjave. Toženec zato ne more uspešno ugovarjati, da je bila njegova poroštvena izjava namenjena zavarovanju nekega drugega posla in ne tistega, ki izhaja iz pisne poroštvene izjave, niti da je njegova obveznost prenehala že, ko je bil ta (drugi) posel izpolnjen. Temeljna značilnost poroštva je namreč njegova akcesornost v razmerju do zavarovane obveznosti. Skladno s tem ni mogoče nove ali druge obveznosti zavarovati z obstoječim poroštvom.

11. Ni jasno, na kaj meri toženec s svojim vztrajanjem, da je šlo za „strogo namensko izjavo“. Če želi prikazati, da je bila njegova izjava zgolj navidezna, tega ne more uveljavljati zoper tožnico, ki ima kot prevzemnica terjatve položaj tretje poštene osebe (tretji odstavek 50. člena OZ). Toženec pa ne trdi, da sta s tožničino pravno prednico morebiti razdrla poroštveno pogodbo, ki je bila podlaga za sporno poroštveno izjavo, kar bi pomenilo, da je ta prenehala veljati.

12. Toženca torej podana poroštvena izjava veže, ne glede na morebitne drugačne ustne dogovore z banko. Zakaj je banka prvotno zavarovanje kredita s hipotekami nadomestila s toženčevim poroštvom, ni bistveno. Zmotno je toženčevo stališče, da bi morala tožnica pojasniti, zakaj je prišlo do poroštvene izjave. To dejstvo pač ne sodi v tožničino trditveno in dokazno breme. Tudi pritožbena trditev o domnevni zlorabi toženčeve izjave je ostala neobrazložena. Če banka toženca ni obvestila, da je svojo terjatev priglasila v stečaju glavnega dolžnika, sicer tožencu odgovarja za škodo (prvi odstavek 1022. člena OZ), toženec pa se plačilu svoje obveznosti iz poroštvene pogodbe kljub temu ne more izogniti. Ker toženec ni dokazal, da je prišlo do prenovitve kreditnega razmerja, v katerem je jamčil s svojo poroštveno izjavo z dne 15. 3. 2007, niti ni dokazal, da je obveznost glavnega dolžnika iz tega razmerja že poravnana, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).


Zveza:

ZPP člen 72, 72/2, 287, 287/4. OZ člen 50, 50/3, 395, 1013, 1019, 1019/3, 1022, 1022/1, 1024.
Datum zadnje spremembe:
31.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4MTg0