<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 47/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.47.2011

Evidenčna številka:VDS0006689
Datum odločbe:22.04.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - odpovedni rok - odškodnina za čas odpovednega roka - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - delovnopravna kontinuiteta

Jedro

Če pride do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, tem pa drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo, se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Še toliko bolj je utemeljeno upoštevanje delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu v primeru, ko je delodajalec, pri katerem so se delavci zaposlili, v bistvu nadaljeval dejavnost bivšega delodajalca in so delavci nadaljevali z delom v istih prostorih in z istimi sredstvi.

Izrek

Pritožbi prvo, tretje in peto tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na te tožnike (v prvi, tretji in četrti alinei 2. točke izreka in delno v 3. točki izreka) razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba druge tožeče stranke se zavrne in se potrdi odločitev o stroških postopka glede druge tožeče stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna četrtemu tožniku plačati 1.143,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je njegov višji zahtevek ter zahtevke ostalih tožnikov in sicer prve tožnice za plačilo 4.555,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugega tožnika za plačilo 7.144,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tretjega tožnika za plačilo 6.940,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in petega tožnika za plačilo 7.384,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za prvo, drugo in tretje tožečo stranko do 5. 5. 2010, peto tožečo stranko pa do 11. 8. 2010, za vse vključno s plačo in zamudnimi obrestmi, vpisom delovne dobe v delovno knjižico ter prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Odločilo pa je tudi, da so prva tožnica, drugi tožnik, tretji tožnik in peti tožnik dolžni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 1.054,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka. Predlog po povrnitvi stroškov četrtega tožnika pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujejo prva, druga, tretja in peta tožeča stranka. Prva, tretja in peta tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti, druga tožeča stranka pa vlaga pritožbo izključno zoper odločitev o stroških postopka. Pritožujejo se iz vseh treh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navajajo, da se v celoti strinjajo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili en mesec pred uvedbo stečaja v delovnem razmerju z I. d.o.o., ni pa pravilen zaključek sodišča glede interpretacije tega dejstva, saj sodišče ne obrazloži, za kakšen prenos delavcev na I. d.o.o. en mesec pred stečajem O. d.o.o. je šlo. Tako gre za napačno oceno tega dejstva s strani sodišča, ki je posledica napačne uporabe materialnega prava, preveriti pa bi bilo potrebno, če ni ta kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Drži sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je iz delovnih knjižic tožnikov razvidno, da so bili na dan stečaja O. d.o.o. vpisani pod O. d.o.o., vendar sodišče ne obrazloži, kakšen pomen ima to dejstvo za samo zadevo. Zaključek sodišča glede priznanja dodatne kontinuitete pa ni obrazložen oziroma ne upošteva konkretnega dejanskega stanja glede na materialnopravne predpise v letu 1995. Tožniki so že v tožbi poudarili, da so bili pred uvedbo stečaja O. d.o.o. leta 1995 prevzeti v I. d.o.o. brez prekinitve delovnega razmerja v smislu določb 15. člena ZTPDR, saj je I. d.o.o. prevzelo osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene, zato je potrebno zaposlitev teh delavec v tej družbi enačiti s prevzemom delavec. Pogoje za prevzem delavcev je podrobneje določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v 11. členu. Prvi pogoj t.j. ukinitev dejavnosti in prenehanje potreb po delu delavcev so tožniki izkazali z delovnimi knjižicami, lastnimi pričevanji, pričanjem D.M., stečajnega upravitelja in z dejstvom, da je bil predlog za stečaj O. d.o.o. vložen po predlogu delavcev O. d.o.o. in so tako vsi vedeli, da gre O. d.o.o. v stečaj, da je nelikvidna in ne more več opravljati dejavnosti. Prav tako so tožniki izkazali tudi obstoj drugega pogoja in sicer zaposlitev na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, medtem ko tretji pogoj, da se upošteva delovna doba kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja brez prekinitve, tožniki vtožujejo v tem sporu. SKPG v 11. členu tudi določa, da pogodbo o prevzemu delavcev na delo skleneta organa upravljanja pri obeh delodajalcih na podlagi predhodnega mnenja sindikata. Iz izpovedi D.M., ki je v celoti potrdil prenos delavcev v I. d.o.o. en mesec pred stečajem v dogovoru s sindikatom in stečajnega upravitelja M.K., ki je navedel, da je O. d.o.o. zašla v likvidnostne težave, da ni mogla preživeti, zaradi česar se je vodstvo I. d.o.o. odločilo, da tožnike priključi k sebi, pri čemer tožniki niso prejeli nobenih pogodb in prevzeti so bili vsi delavci O. d.o.o., razen tistih, ki so bili še pred uvedbo stečaja poslani na Zavod za zaposlovanje, torej izhaja, da je bila med O. d.o.o. in I. d.o.o. sklenjena pogodba o prevzemu delavcev, saj se je prevzem dejansko izvršil. Napačno pa je po mnenju tožnikov stališče sodišča, da je šlo za začasno prerazporeditev, saj je z dejavnostjo O. d.o.o. prenehala, I. d.o.o. pa je njeno dejavnost prevzel skupaj z delavci. Vprašanje je, ali sta oba organa upravljanja spoštovala določila zakona in SKPG o sklenitvi pisne pogodbe o prevzemu, vendar morebitni izostanek pisne pogodbe in dogovora o prenosu delovne dobe delavcev pri prejšnjem delodajalcu na novega, glede na to, da je bil prevzem realiziran, ne more biti v škodo prenešenih delavcev. Dejstvo je, da O. d.o.o. že en mesec pred stečajem ni delovala, saj je bila nelikvidna in brez delavcev. Nadalje pritožba navaja še, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, ali je prenos delavcev na dan stečaja na O. d.o.o. sploh možen in zakonit. Za takšen prenos namreč ni bilo podlage niti v 15. členu ZTPDR in tudi ne v 11. členu SKPG, prav tako pa tudi ni šlo za začasen prevzem delavcev. Dejstvo je, da je bila dejavnost ukinjena v O. d.o.o. in ne v I. d.o.o. in da je delavce potreboval I. d.o.o. in ne O. d.o.o.. Tako po stališču pritožbe ni bilo nobene vsebinske in tudi ne zakonske podlage za prerazporeditev delavcev nazaj v O. d.o.o. in je bilo le v interesu obeh delodajalcev, da delavcem ne bi pripadla odpravnina. Očitno je, da so bili delavci namensko oškodovani, da v primeru kasnejših odpovedi ne bi mogli zahtevati odpravnine v skladu z ZTPDR in gre za namensko izigravanje zakona. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo. Je pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da naj bi tožniki odšli za pet do šest dni na zavod. Iz izpovedi prič in tožnikov namreč izhaja, da na zavodu sploh niso bili, ampak so svoje delo pri I. d.o.o. opravljali brez prekinitve. Pri tem pa sodišče ni pojasnilo, zakaj tožnikom ni verjelo, pa tudi ne pomena jubilejnih nagrad s strani I. d.o.o. za 30 let delovne dobe, čeprav je navedlo, da se je pri odločitvi oprlo na izpiske jubilejnih nagrad tožnikom, to pa je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede odločitve o stroških pa pritožba navaja, da bi se lahko sodišče oprlo na 1. in 2. odstavek 38. člena ZDSS-1, saj toženi stranki niso nastali posebni stroški. Sodišče bi lahko upoštevalo načelo sorazmernosti, ekonomičnosti in pravičnosti ter izrazito slab položaj tožnikov po prejetih odpovedih ter dejstvo, da glede na njihovo starost ni mogoče pričakovati, da se bodo znova zaposlitvi, zato jim ni preostalo kaj drugega, kot da vtožujejo izplačilo odpravnine, ki jim pripada na podlagi dejstev o prevzemu delavcev. Priglašajo pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vsa pritožbena navajanja. Sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih pravil, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj znesek 250,00 EUR, kolikor mora vsak plačati toženi stranki, nikakor ne predstavlja nesorazmernega stroška. Poleg tega pa tožniki v sporu niso uspeli. Ker tako pritožba ni utemeljena, predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pritožnikom pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba prve, tretje in pete tožeče stranke je utemeljena, pritožba druge tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na prvo, tretje in peto tožečo stranko nepopolno ugotovljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožena stranka je tožnikom odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je tožnikom izračunala delovno dobo, od katere je odvisno trajanje odpovednega roka in višina odpravnine tako, da je upoštevala le delovno dobo pri toženi stranki, ne pa tudi delovne dobe pri podjetju O. d.o.o., od koder so bili tožniki, še preden je to podjetje šlo v stečaj, prevzeti k I. d.o.o..

Sodišče prve stopnje je po podatkih sodnega registra ugotovilo, da se je prej enotna gospodarska družba O. p.o., ki je dne 25. 7. 1978 spremenila firmo v S. – O. p.o., nato pa leta 1990 ponovno v O. p.o. razdelila v dve družbi z omejeno odgovornostjo in sicer I. d.o.o. in O. d.o.o.. I. d.o.o. je bilo 31. 7. 2009 izbrisano iz sodnega registra zaradi pripojitve k toženi stranki, O. d.o.o. pa je bilo iz sodnega registra izbrisano 17. 12. 1997 zaradi stečaja. Na podlagi tega je ugotovilo, da sta bila I. d.o.o. in O. d.o.o pravna naslednika O. p.o. in da je tožena stranka pravna naslednica I. d.o.o, medtem ko med O. d.o.o. in I. d.o.o ni pravnega nasledstva. Iz pogodbe o prevzemu delavcev O. p.o. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so delavci prej enotnega podjetja in sicer prva tožnica ter tretji in peti tožnik postali delavci O. d.o.o. Izola, iz delovnih knjižic pa, da je bila prva tožnica od 15. 3. 1982 do 15. 8. 1995 delavka S. – O. p.o., nato od 16. 8. 1995 do 13. 9. 1995 delavka I. d.o.o., nato za dan uvedbe stečaja delavka O. d.o.o. in po šestdnevni prekinitvi spet delavka I. d.o.o.. Za tretjega tožnika je ugotovilo, da je bil delavec O. p.o. od 14. 5. 1974 (pravilno od 14. 5. 1971) do 27. 3. 1972, ko je odšel na služenje vojaškega roka, nato je bil pri O. d.o.o. zaposlen od 2. 7. 1973 do 22. 8. 1995, od 23. 8. 1995 do 13. 9. 1995 je bil delavec I. d.o.o., na dan uvedbe stečaja je bil delavec O. d.o.o. in po šestdnevni prekinitvi spet delavec I. d.o.o.. Peti tožnik je bil delavec O. d.o.o. od 23. 2. 1972 do 15. 8. 1995, od 16. 8. 1995 do 13. 9. 1995 delavec I. d.o.o., na dan uvedbe stečaja delavec O. d.o.o. in šest dni za tem spet delavec I. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je sicer tožnikom verjelo, da zaradi navedenih sprememb razlik pri svojem delu niso občutili, vendar dejstvo, da so delavci kljub razdelitvi družb in delavcev delali še vedno na istih delovnih mestih ne pomeni, da bi jih moralo sodišče šteti kot delavce iste družbe, saj pravne osebnosti O. d.o.o. ni mogoče spregledati. Tako je zaključilo, da glede na to, da med O. d.o.o. in toženo stranko ni bilo pravnega nasledstva, saj je tožena stranka pripojila le I. d.o.o., delovne dobe tožnikov pri O. d.o.o. ni bila dolžna upoštevati.

Med strankami ni sporno, da so tožniki dne 20. 9. 1995 sklenili delovno razmerje z I. d.o.o., katerega pravni naslednik je tožena stranka.

Ker so bili tožniki kot delavci O. p.o., ki se je v letu 1990 razdružilo na I. d.o.o. in O. d.o.o., na podlagi pogodbe o prevzemu prevzeti v O. d.o.o., ki je bilo tudi pravni naslednik prej enotnega podjetja, upoštevanje te delovne dobe prevzetih delavcev v O. d.o.o. ni sporno. Sporno pa je, ali je mogoče obdobje zaposlitve tožnikov v O. d.o.o, upoštevati pri uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz dopolnjene delovne dobe pri delodajalcu t.j. toženi stranki.

V letu 1995 je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji določenimi s splošnimi akti in Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), ki je institut prevzema delavcev natančneje opredelila v 11. členu. Po stališču sodne prakse (glej sodbo in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009) so se pogoji za prevzem nanašali zlasti na to, da je prišlo do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, tem pa drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo in se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Še toliko bolj je utemeljeno upoštevanje delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu v primeru, ko je delodajalec, pri katerem so se delavci zaposlili, v bistvu nadaljeval dejavnost bivšega delodajalca in so delavci nadaljevali z delom v istih prostorih in z istimi sredstvi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba prve, tretje in pete tožeče stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je za kontinuiteto delovne dobe tožnikov pomembno le to, da tožena stranka ni pravni naslednik O. d.o.o., pri tem pa ni upoštevalo ugotovljenega dejstva, da so tožniki ves čas delali na istih delovnih mestih. Iz poročila stečajnega upravitelja z dne 16. 12. 1995 (priloga C2) je razvidno, da je z uvedbo stečajnega postopka nad O. d.o.o. z dne 14. 9. 1995 prekinil delovno razmerje 63 delavcem, ki so bili v glavnem že na prisilnem dopustu ali na začasnem delu pri drugem delodajalcu. Tožniki so izpovedali, da so v tem času, ko so bili prevzeti v I. d.o.o., delali na svojih delovnih mestih svoje delo. Tako je O. d.o.o. že v tem času prenehalo s svojo dejavnostjo, saj za delavce ni bilo dela, in je to dejavnost, skupaj z opremo in delavci, ki niso bili na prisilnem dopustu, prevzelo I. d.o.o.. Tako je prišlo do prevzema tožnikov že v mesecu avgustu in gre za delovno pravno kontinuiteto tožnikov, ne glede na to, da postopek prevzema ni bil izpeljan po takrat veljavnih predpisih. Tožniki so bili dejansko prevzeti, pri čemer ni pomembno, da ni bila sklenjena pisna pogodba o prevzemu delavcev na delo. Tako ni pravne podlage niti za začasni prevzem delavcev in tudi ne za odpoved delovnega razmerja zaradi stečaja O. d.o.o.. Ker so tožniki ves čas brez prekinitev delali na istem delovnem mestu, na kontinuiteto njihovega delovnega razmerja tudi nimajo vpliva pet oziroma šest dnevne prekinitve, ki izhajajo iz njihovih delovnih knjižic. Sodišče prve stopnje je iz navedenih razlogov preuranjeno zavrnilo tožbene zahtevke prve, tretje in pete tožeče stranke po plačilu odškodnine odškodnine zaradi krajšega odpovednega roka in razlike v odpravnini in priznanju pravic iz delovnega razmerja, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri dokazov sploh ni izvajalo.

Glede na navedeno so utemeljene pritožbene navedbe prve, tretje in peto tožeče stranke, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanje (v 1., 3. in 5. alinei 2. točke izreka ter posledično delno tudi v 3. točki izreka – stroški postopka) razveljavilo in jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena istega zakona). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje dokaznega postopka v zvezi z višino vtoževane odškodnine zaradi krajšega odpovednega roka in razlike v odpravnini sploh ni ugotavljalo. Tako bo moralo v novem sojenju izvesti potrebne dokaze in o zahtevkih odločiti po višini. Prav tako bo moralo ugotoviti, ali so zahtevki tožnikov po priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja in sicer za prvo in tretje tožečo stranko do 5. 5. 2010 in za peto tožečo stranko do 11. 8. 2010 utemeljeni, glede na to, da bi tožniki morali tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) vložiti v 30 dneh od dneva vročitve. Tožniki v tem sporu takšne tožbe niso vložili.

Neutemeljena pa je pritožba druge tožeče stranke zoper določitev o stroških postopka. Skladno z 38. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, če pa je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Drugi tožnik v sporu ni niti delno uspel, zato določil tega člena sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti, zato je pravilno odločilo na podlagi 154. člena ZPP. Izrazito slab položaj, pa bi tožnik lahko uveljavljal s predlogom za oprostitev stroškov postopka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo drugega tožnika zavrnilo ter skladno s 353. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351 člena ZPP potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki se nanaša na tega tožnika.

Odločitev o pritožbenih stroških se skladno z 2. odstavkom člena ZPP pridrži za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 109. ZTPDR člen 15. SKPG člen 11.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTQ2