<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 768/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.768.2015

Evidenčna številka:VSL0080630
Datum odločbe:02.09.2015
Senat, sodnik posameznik:Franc Seljak (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:začasna odredba pri arbitraži - izvršba začasne odredbe - prisilna izvršitev opravljena po tedanji APP - odškodnina

Jedro

Tožeča stranka bi se s tem, ko se je s svojim podizvajalcem dogovorila za pristojnost arbitraže, morala zavedati, da bo treba v primeru spora prevzeti obveznosti, ugotovljene v postopku.

Pri prostovoljni izpolnitvi obveznosti iz začasne odredbe bi se morala tožeča stranka držati zapovedi iz 1. točke začasne odredbe, na enak način kot je treba spoštovati pogodbo med strankama.

O višini škode bi sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek šele potem, ko bi predhodno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi ostali elementi, ki jih je treba dokazati za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravnost, vzročna zveza, krivda).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi:

„1. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki M., d.o.o. plačati 282.290,10 EUR (prej 67,648.000,00 SIT) odškodnine skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za znesek 99.415,79 EUR (prej 23,824.000,00 SIT) tečejo od vložitve tožbe (25. 10. 1999) dalje do plačila, za znesek 99.415,79 EUR (prej 23,824.000,00 SIT) od vložitve razširjenega tožbenega zahtevka (od 19. 3. 2004) dalje do plačila in za znesek 83.458,52 EUR (prej 20,000.000,00 SIT), od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti po sodišču odmerjene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 10.697,00 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu 14.273,33 EUR pravdnih stroškov, obema v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji tek postopka

5. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava).(1) Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: arbitraža ) je izdala začasno odredbo št. 2520-5/97 z dne 5. 1. 1999 (A1), izvršila pa jo je tedanja Agencija za plačilni promet (v nadaljevanju: APP). Arbitraža in APP nimata pooblastila, da bi začasno odredbo izvršili z uporabo prisilnih sredstev (8. točka sklepa Ustavnega sodišča, opr. št. Up-20/99 z dne 25. 5. 1999, A2). Podlaga za prisilno izvršitev zavarovanja je določena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izvršba začasne odredbe, izdane pri arbitraži, bi morala biti opravljena enako, kot je to veljalo za izvršbo vseh pravnomočnih odločb, kot izvršilnih naslovov v skladu s 1. členom ZIZ. Tožeča stranka je zato, ker je bila prisilna izvršitev opravljena po tedanji APP, uveljavljala plačilo odškodnine od tožene stranke. Zatrjevala je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti, ki jih je treba upoštevati na podlagi tedaj veljavnega 154. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na podlagi 1.060 člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je zatrjevala obstoj predpostavk po prvem odstavku 154. člena ZOR, to je protipravno ravnanje nosilca javnih pooblastil, tedanje APP, obstoj škode, vzročno zvezo ter krivdo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo trikrat in je vsakič tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je sodbo dvakrat razveljavilo (I Cpg 215/2007 z dne 18. 9. 2008, red. št. 172 in I Cpg 923/2009 z dne 23. 2. 2010, red. št. 201) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje v skladu z navodili višjega sodišča v sklepu I Cpg 923/2009 z dne 23. 2. 2010 izvedlo dokazni postopek in tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

Bistveno dejansko stanje in pravna presoja sodišča prve stopnje

7. Začasna odredba pri arbitraži je bila izdana 11. 1. 1999. Prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi je bila določena do višine tedanjih 12,632.796,00 SIT (sedaj 52.715,72 EUR). V skladu s prilivi, ki jih je prejemala tožeča stranka na žiro račun, so bila blokirana sredstva 18. 1. 2009 v znesku tedanjih 150.913,07 SIT (629,74 EUR), 22. 1. 1999 2.175,72 SIT (9,07 EUR) in 18. 6. 1999 62.248,40 SIT (259,75 EUR). Tožeča stranka v navedenem obdobju dejansko ni mogla razpolagati z 898,56 EUR. Sredstva so bila deblokirana 15. 9. 1999 s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. R 114/99 z dne 13. 9. 1999 (A23).

8. Ravnanje takratne APP je bilo protipravno, ker začasne odredbe, izdane v arbitražnem postopku, ne bi smela izvršiti. Ni pa podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Nosilni razlogi sodišča prve stopnje so naslednji:

- tožeča stranka je bila kot manjša zasebna družba na svojem ožjem strokovnem področju (kontroli stanja objekta in materiala oziroma določanja stopnje rušitve objekta) z lastno integralno metodo in izkušnjami direktorja A.A. na Hrvaškem visoko strokovna, vendar le ob pogoju zadostnega števila znanstvenih sodelavcev in naročil iz tega področja;

- v letu 1996 je svojo ožjo dejavnost razširila na generalna remontna dela, ki so bila bistveno bolj donosna od njene ožje strokovne dejavnosti;

- posamični posli tožeče stranke pred blokado računa so bili vredni med 3,000.000,00 – 5,000.000,00 SIT oziroma po 10.000,00 tedanjih DEM, vrednost remonta v B. je bila z dodatnimi deli vredna preko 600.000,00 DEM;

- spora s podizvajalcem E. iz leta 1996 (A4) ni odpravila;

- tožeča stranka v oceni poslovnih tveganj ni upoštevala možnosti rizika blokade računa, kakršna je bila zanjo izdaja arbitražne začasne odredbe;

- v letu 1998, pred izdajo arbitraže začasne odredbe, tožeča stranka ni imela sklenjenih dovolj drugih ali novih poslov (le dve pogodbi sklenjeni 22. 6. 1998, A55);

- če bi se ti posli finančno realizirali v letu 1999 bi lahko iz dohodkov blokado računa tožeča stranka izpolnila in prebrodila;

- pred blokado računa je tožeča stranka iz družbe odsvojila nepremično premoženje in opremo (B39);

- po blokadi je sporazumno prekinila razmerje z znanstvenima delavcema B.B. in C.C.;

- na podlagi njunih izpovedb je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno, da ni bilo denarja za plače, ker so delo na projektih izgubili in je bilo dela vse manj;

- tožeča stranka že v letu 1998 ni imela dovolj vnaprej dogovorjenih novih poslov, ki bi se finančno realizirali v letu 1999, kar se kaže tudi v minimalnem obsegu prilivov na njen žiro račun po blokadi (898,56 EUR);

- tožeča stranka je imela v letu 1997 še za 34,624.013,80 SIT prometa, prodajo storitev na tujem trgu, iz osnovnih sredstev je imela revalorizacijski presežek, poslovno leto 1997 je zaključila s 174.704,62 SIT izgube;

- v poslovnem letu 1998 je tožeča stranka imela 14,506.366,80 SIT prometa, iz osnovnih sredstev ni imela več revalorizacijskega presežka, ker je v letu 1998 izločila osnovna sredstva, ki so bila odsvojena v letu 1998, poslovno leto 1998 je zaključila z 12,958.105,77 SIT izgube, ki je presegala polovico kapitala ob začetku tega poslovnega leta (7,198.000,00 SIT). Tožeča stranka je torej poslovno leto tik pred blokado zaključila z višjo izgubo, brez ali z manj osnovnih sredstev, brez novih naročil in z dolgovi za pretekle investicije.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob ugotovljenem poslovnem stanju tožeče stranke ob koncu leta 1998 (pred blokado) med zatrjevano škodo (izgubo dobička) in ugotovljeno kršitvijo APP ni podana vzročna zveza (podrobneje razlogi v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Kot dodatne razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka tudi sama takoj izpolniti zavezo iz 1. točke arbitražne odločbe, to je, da ne bi smela razpolagati s sredstvi, ki jih je po stališču arbitražne odločbe tedaj dolgovala svojemu podizvajalcu. Ta zaveza je trajala do 12. 7. 2000, to je 8 dni po tem, ko so pooblaščenci tožeče stranke v arbitražnem postopku prejeli končno arbitražno odločbo (B7). Procesna kršitev APP v dobro ime tožeče stranke ni posegla nič bolj ali drugače, kot je to poslovno kategorijo prizadela tožeča stranka sama s tem, da je na arbitražno pristojnost pristala in bi morala sama izvršiti prepoved razpolaganja s sredstvi na računu. Tožbeni zahtevek, ki se v delu nanaša na škodo na boniteti in dobrem imenu ter izpadlem bodočem dohodku, pa sodna praksa po 200. členu ZOR pravni osebi zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena nepremoženjske škode ni priznavala. V tretjem odstavku 189. člena ZOR je bila za pravno osebo zajeta le posebna oblika bodoče premoženjske škode v primeru kršitve poslovnega ugleda, najpogosteje kot posledica dejanj nelojalne konkurence, objave neresničnih trditev in komentarjev v sredstvih javnega obveščanja ali drugih kršitev, ki so namerno usmerjeni h okrnitvi ugleda drugega (točka 14 obrazložitve).

Pritožbeni razlogi tožeče stranke

11. Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji:

- začasna odredba in odločba, izdana pri arbitraži sta pojmovno, gramatikalno povsem različni odločbi, ki sta urejeni tudi v različnih poglavjih Pravilnika o postopku pred stalno arbitražo pri GZS (v nadaljevanju: Pravilnik, B17);

- začasna odredba ne zavezuje stranki na enak način kot odločba;

- sodišče je nekritično sledilo stališčem stranskega intervenienta (GZS), čeprav je slednji pri navajanju dejstev prekludiran (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cpg 215/2007 z dne 18. 9. 2008), kar je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP;

- arbitražni postopek se je večinoma izkazal za neutemeljenega, saj je podizvajalec, ki je zahteval od tožeče stranke plačilo 12,632.796,00 SIT uspel le z zneskom 2,759.724,00 SIT;

- škodljivi učinki nezakonite blokade so trajali še po 15. 9. 1999, saj se tožeča stranka, ki je posledično izgubila raziskovalne projekte, ni mogla prijavljati na javne razpise;

- iz pričevanj B.B. in C.C. izhaja, da sta dala odpoved zato, ker nista prejela izplačila plač in stroškov prihoda na delo ter regresa za prehrano do česar je prišlo zaradi blokade žiro računa;

- sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, kar pomeni bistveno kršitev določil ZPP, ker je pri svoji oceni vzročne zveze izhajalo iz parcialnih ekonomskih parametrov, kar ne pomeni strokovnega postopka ugotavljanja višine materialne škode;

- tožeča stranka je v letu 1998 pričela s fundamentalnima projektoma in sicer z „analizo vzrokov za nastajanje poškodb na kapah generatorjev termoenergetskih blokov in osvajanju odpornejšega legiranega jekla“ in „vpliv predhodne plastične deformacije v vročem na lezenje jekel 14 MoV 63 in X20 CrMo V 12 1 pri več osnem napetostnem stanju“;

- zaradi prenehanja delovnega razmerja C.C. in B.B., je ostala neizvedena tudi Pogodba o poslovno tehničnem ter raziskovalnem razvojnem sodelovanju s Fakulteto za strojništvo Maribor z dne 15. 3. 2000;

- zaradi izgube statusa znanstveno raziskovalne organizacije (v posledici izgube dveh zaposlenih sodelavcev) tožeča stranka ni imela možnosti dela na remontih v energetiki;

- sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo izgubljeno boniteto tožeče stranke v posledici blokade njenega računa v letu 1999 glede na sorazmerno majhno slovensko tržišče na področju energetike;

- posledično tožeča stranka ni prejela povabila k oddaji ponudbe, ker se akterji med seboj poznajo, blokiranih podjetjih, kakršna je bila tožeča stranka pa noben naročnik ne vabi k oddaji ponudbe.

Odgovor na pritožbene razloge

12. S 1. točko arbitražne začasne odredbe z dne 11. 1. 1999 (A1) je bilo družbi M. d.o.o. (sedaj tožeča stranka) prepovedano razpolaganje s sredstvi na žiro računu pri APP do višine 12,632.796,00 tedanjih SIT. Tožeča stranka se ne strinja z (dodatnimi) razlogi v 8. točki izpodbijane sodbe, da je ta začasna odredba zavezovala tožečo stranko s svojo močjo tako, da bi jo tožeča stranka morala izvršiti brez odlašanja in da je ta prepoved ustvarila položaj, kot da je tožeča stranka sama soglašala s tem, da se ji prepove razpolaganje s sredstvi na računu. Odgovor na pomen prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu pri APP za tožečo stranko daje sklep Ustavnega sodišča (Up-20/99 z dne 25. 5. 1999, A2). Ustavno sodišče je v tej odločbi razložilo postopek pred arbitražo, ki ga je bilo tedaj mogoče izpodbijati s tožbo v pravdnem postopku po določbah 31. poglavja ZPP. Razložilo je obseg pristojnosti arbitraže, ki je na eni strani omejena z dogovorom strank, na drugi strani pa z zakonom (primerjaj 7. in 8. točko te odločbe). Sicer je Ustavno sodišče zavzelo stališče do izvršitve začasne odredbe, izdane v postopku pred arbitražo in ji je odreklo enako moč kot jo ima sklep o izdaji začasne odredbe pred sodiščem, vendar je vseeno v točki 10 zavzelo naslednje stališče:

„ker začasna odredba, izdana v arbitražnem postopku ne more imeti učinka sklepa o izvršbi, torej tudi ne more zavezovati strank – zlasti pa tudi ne tretjih, tako, kot jih zavezuje sklep o začasni odredbi, izdan v sodnem postopku. Začasna odredba, izdana v arbitražnem postopku, ima torej lahko v razmerju med strankama le naravo pogodbene obveznosti, tretjih pa ne zavezuje. „Izvršitev“ takšne začasne odredbe zato lahko upnik uveljavlja le v sodnem postopku, kjer bo odredba, izdana v arbitražnem postopku, lahko učinkovala le kot del procesnega gradiva z močjo svoje prepričljivosti, ne pa morda svoje pravne obveznosti.“

Upoštevajoč navedeno razlago Ustavnega sodišča, je sodišče prve stopnje v 8. točki razlogov zmotno pripisalo preveliko težo obveznosti tožeče stranke, da bi morala tako kot je bilo zapovedano s 1. točko arbitražne odločbe, to odredbo izvršiti sama brez odlašanja. Vendar pa navedeno stališče sodišča prve stopnje, ne more vplivati na odločitev. Začasna odredba v 1. točki je torej, kot je razložilo Ustavno sodišče, lahko imela v razmerju med strankama le naravo pogodbene obveznosti. Zato bi morala tožeča stranka v razmerju s svojim podizvajalcem upoštevati prepoved razpolaganja s sredstvi na svojem žiro računu enako kot morata stranki spoštovati njune medsebojne pogodbene obveznosti. Po 125. členu ZOR namreč pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Tožeča stranka bi se s tem, ko se je s svojim podizvajalcem dogovorila za pristojnost arbitraže, morala zavedati, da bo treba v primeru spora prevzeti obveznosti, ugotovljene v postopku. Ker je v 32. členu Pravilnika določena možnost, da lahko senat na predlog stranke ob izkazanih pogojih iz navedenega člena izda kakršnokoli odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, bi tožeča stranka morala računati tudi na to, da je zoper njo lahko izdana začasna odredba. Razlika med arbitražno odločbo (34. člen Pravilnika) in začasno odredbo je le v tem, da mora biti z arbitražno odločbo odločeno o glavni stvari (z gotovostjo), medtem ko morata biti za izdajo začasne odredbe izkazana oba pogoja: verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pri prostovoljni izpolnitvi obveznosti iz začasne odredbe bi se pač morala tožeča stranka držati zapovedi iz 1. točke začasne odredbe, na enak način kot je treba spoštovati pogodbo med strankama. Sodišče je z navedenimi razlogi le izrazilo svoje pravno stališče do obveznosti iz 1. točke arbitražne začasne odredbe. Glede na obrazloženo za odločitev v tej zadevi ni bilo pravno odločilnega pomena, da je postopek odločanja o glavni stvari z arbitražno odločbo v Pravilniku urejen v točki IV., začasna odredba pa v točki III., kjer je določen tek arbitražnega postopka.

13. Sodišče prve stopnje je v 8. točki razlogov povzelo le pravno stališče stranskega intervenienta o pomenu začasne odredbe z vidika njenega spoštovanja s strani tožeče stranke. Vprašanje prekluzuje se lahko nanaša na dejstva, ne pa na pravna naziranja. Le na pravočasnost dejanskih navedb stranskega intervenienta je opozorilo sodišče druge stopnje v sklepu I Cpg 215/2007 (l. št. 224). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo nova in nova navajanja stranskega intervenienta, kar pomeni, da ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kar se tiče protipravnega ravnanja APP, je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču tožeče stranke, da je bila podana protipravnost ravnanja APP.

14. Tožeča stranka sicer nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi o tem, da med protipravnostjo ravnanja tožene stranke in nastalo škodo ni podana vzročna zveza. Vendar pa so pritožbeni razlogi, s katerimi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje (predvsem razlogom v 12. točki izpodbijane sodbe) povzeti le deloma, ne pa v celoti, kar ne daje celovite slike o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga sodišču za materialno pravno presojo. Tožeča stranka sploh ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam v 12. točki razlogov izpodbijane sodbe, o pravno odločilnem dejstvu, kakšno je bilo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke v letih 1997 in 1998, torej v letih pred blokado njenega žiro računa (11. 1. 1999). Sodišče prve stopnje je celovito ugotovilo vse vzroke, ki so pripeljali do ekonomsko finančnega stanja tožeče stranke že pred omenjeno blokado, čemur tožeča stranka ne nasprotuje. Sodišče druge stopnje pa v celoti pritrjuje dejanskemu stanju, ugotovljenem v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi pravilni dokazni oceni o vzrokih za prekinitev delovnega razmerja z znanstvenima delavcema B.B. in C.C. Posplošena pritožbena trditev, da je prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z obema znanstvenima delavcema zaradi nezmožnosti izplačila plač in stroškov prihoda na delo ter regresa za prehrano zaradi blokade žiro računa, pa ne more vplivati na drugačno dokazno oceno, kot jo je izdelalo sodišče prve stopnje (stran 12 in 13 sodbe).

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil ZPP zato, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem. Pritožbene trditve so namreč zelo posplošene in bi glede na izčrpne razloge v izpodbijani sodbi, kjer je sodišče prve stopnje analiziralo izgubo tožeče stranke v poslovnih letih 1997 in 1998, tožeča stranka morala za izpodbijanje te dokazne ocene z izvedencem ponuditi konkretizirane razloge.

16. Tožeča stranka se sklicuje na dve pogodbi, obe z dne 22. 6. 1998 in izjavo T., M. d.o.o. in Inštituta za kovinske materiale in tehnologijo z dne 14. 5. 1997. Sodišče je obrazložilo, da tožeča stranka v letu 1998, pred izdajo sporne arbitražne odredbe, ni imela sklenjenih dovolj drugih ali novih poslov. Sodišče je obrazložilo svoje stališče, da je tožeča stranka predložila le dve pogodbi, čemur tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje. Ti dve pogodbi naj bi se finančno realizirali v letu 1999 in iz dohodkov iz katerih bi tožeča stranka blokado računa lahko finančno izpolnila in jo prebrodila. Tem ugotovitvam tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje in ne drži pritožbena trditev, da je sodišče zavrnilo dokaze o sklenjenih dveh pogodbah, ki jih tožeča stranka imenuje fundamentalne. Ravno o teh dveh pogodbah je podalo razloge (stran 12 sodbe). Zato ni bila kršena ustavna pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

17. Sklicevanje tožeče stranke na sklenitev pogodbe o poslovno tehničnem ter raziskovalno razvojnem sodelovanju s Fakulteto za strojništvo Maribor z dne 15. 3. 2000 ne more vplivati na odločitev v navedeni zadevi. Pogodba je bila namreč sklenjena potem, ko so bila sredstva tožeče stranke že deblokirana 15. 9. 1999. V tem času bi tožeča stranka lahko poskrbela za angažiranje novih znanstvenih sodelavcev in bi pridobila status znanstveno raziskovalne organizacije. Sploh pa je treba dodati, da je bila začasna odredba sicer res izdana na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi do višine sedanjih 52.715,72 EUR. Vendar je imela tožeča stranka v tem obdobju dejanskih prilivov le 898,56 EUR in je bila dejansko začasna odredba izvršena le v navedenem znesku. Tožeča stranka bi vsaj po prenehanju blokade lahko začela sklepati nove posle. Zato tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da ji je bilo onemogočanje sklepanje vseh poslov (v času blokade in po njej), ne more uspeti.

18. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoje stališče iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je bil kadrovski potencial izjemno pomemben za njeno poslovanje, ker je bil predpogoj njene dejavnosti. Slednjemu stališču sodišče druge stopnje niti ne oporeka. Vendar pa je za preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o tem ali je oziroma ni obstojala vzročna zveza med protipravnim ravnanjem APP in zatrjevano škodo, treba upoštevati vsa dejstva, ki so bila podlaga odločitvi. Zato bi bilo zmotno iztrgati okoliščino o izgubi znanstvenih delavcev za poslovanje tožeče stranke, iz celote ugotovljenih dejstev v postopku (primerjaj razloge na 12 in 13 strani sodbe). Šele, če bi sodišče ugotovilo, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem APP in zatrjevano škodo, bi bilo treba izvesti dokaz korelacije med kadrovskimi potenciali z zaposlitvami in obsegom dejavnosti, ki bi jo tožeča stranka lahko izvajala, če njen žiro račun ne bi bil blokiran. Slednja ugotovitev bi bila namreč pomembna za ugotavljanje višine škode.

Ob tem sodišče druge stopnje še pripominja, da ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da ugotavljanje vzročne zveze predpostavlja, da je sodišče že odločilo o tem, da je škoda tožeči stranki nastala. O višini škode bi namreč sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek šele potem, ko bi predhodno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi ostali elementi, ki jih je treba dokazati za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravnost, vzročna zveza, krivda).

19. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo poslovanja tožeče stranke v letih 1997 in 1998, ampak le v letu 1999, ko je bilo javnih naročil malo. Sodišče prve stopnje je, kar je bilo že pojasnjeno, celovito analiziralo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke v poslovnih letih 1997 in 1998 (točka 12).

20. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

--------

Op. št. (1): 26. člen Ustave določa: Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.


Zveza:

URS člen 26. ZOR člen 125, 154, 154/1.
Datum zadnje spremembe:
23.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4OTEz