VDSS sodba Ppd 377/2015

Jedro

Za obe delovni mesti, za delovno mesto komercialist I, ki ga je zasedala tožnica, in za delovno mesto projektant I, se sicer zahteva enaka stopnja izobrazbe, vendar pa je vrsta zahtevane strokovne izobrazbe različna. Pojem "ali druga ustrezna smer" v opisu delovnega mesta projektant I se nanaša na strokovno izobrazbo tehnične smeri. Da tožena stranka na delovnem mestu projektant I zahteva izobrazbo tehnične smeri, potrjuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima na teh delovnih mestih zaposlene le delavce s tehnično vrsto izobrazbe, tožnica pa takšne izobrazbe nima. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovno mesto projektant I za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (točka I izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in jo z dnem prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialno zavarovanje ter da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper točko I izreka navedene sodbe (tožnica za izpodbijane odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, nima pravnega interesa) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu (o obstoju prostega ustreznega delovnega mesta). Ker glede zahtevane izobrazbe v opisih delovnih mest obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča prve stopnje in listinsko dokumentacijo v spisu, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča, razlogov za to pa ni navedlo. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je za odločitev v obravnavani zadevi lahko bistveno, ali je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela na voljo prosto delovno mesto projektant I. Hkrati je izpostavilo, da tožena stranka tožničinih navedb v zvezi s tem ni prerekala. Sodišče prve stopnje bi zato navedeno dejstvo moralo šteti za priznano, ker tega ni storilo, pa je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 214. člena ZPP. Tožena stranka ne more uspešno uveljavljati, da dejstev in dokazov iz pripravljalne vloge z dne 30. 1. 2015 (pravilno 29. 1. 2015) brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predlagati že na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 286. člena ZPP, ko je te navedbe tožene stranke upoštevalo pri odločitvi. Čeprav zaposlitev na delovnem mestu projektant I za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, ji tožena stranka zaposlitve na tem delovnem mestu ob odpovedi ni ponudila. Iz opisa delovnega mesta projektant I ne izhaja, da bi bila zanj potrebna posebna znanja. Tožena stranka ni prerekala tožničinih navedb, da je več mesecev nadomeščala delavca A.A., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za tehnične zadeve. Tožena stranka je v času izpodbijane odpovedi na delovnem mestu projektant I zaposlila B.B., čeprav obveznost zaposlitve štipendista nima prednosti pred ponudbo ustrezne zaposlitve delavcu, ki mu grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pristranska in nepopolna, saj se po eni strani zadovolji z golimi navedbami tožene stranke, na drugi strani pa tožnici očita, da ni dokazala nečesa, česar sploh ni bila dolžna dokazovati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru ponovno pojasnjuje temeljne razlike med delovnim mestom komercialist I, na katerem je bila zaposlena tožnica, in delovnim mestom projektant I, za katerega tožnica zatrjuje, da zanjo predstavlja ustrezno zaposlitev. Tožena stranka od delavcev, zaposlenih na delovnih mestih projektant I, pričakuje poglobljeno teoretično in praktično znanje tehnične smeri, kar izhaja tudi iz opisa del in nalog tega delovnega mesta. Vsi delavci, ki so pri toženi stranki zaposleni na delovnem mestu projektant I, imajo izobrazbo tehnične smeri, tožnica pa je po izobrazbi ekonomistka. Tožena stranka je B.B. štipendirala tekom njegovega študija na fakulteti C., v skladu s sklenjeno pogodbo o štipendiranju pa ga je bila po končanem študiju dolžna zaposliti na zanj ustreznem delovnem mestu, tj. na delovnem mestu projektant I. Razen B.B. tožena stranka na delovnem mestu projektant I v spornem obdobju ni zaposlila nikogar. Tožena stranka tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela možnosti ponuditi zaposlitev na delovnem mestu, ki bi ustrezalo tožničini izobrazbi, znanju in izkušnjam. To je v obravnavanem individualnem delovnem sporu tudi dokazala.

4. Tožnica je v vlogi z dne 20. 4. 2015 prerekala navedbe tožene stranke iz odgovora na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče te vloge pri odločitvi ni upoštevalo, ker je bila podana po poteku 15 dnevnega roka za pritožbo iz prvega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je imela tožena stranka v času odpovedi prosto delovno mesto, ki bi za tožnico predstavljalo ustrezno zaposlitev. Ker se je sodišče prve stopnje do tega dejstva opredelilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je ugotovilo, da tožena stranka v času odpovedi takšnega delovnega mesta ni imela prostega, je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v zvezi s tem zatrjuje obstoj nasprotja med ugotovitvami sodišča prve stopnje glede zahtevane izobrazbe v opisih delovnih mest in listinsko dokumentacijo v spisu, vendar je takšna pritožbena navedba preveč pavšalna, zato pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožena stranka z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2015 prekludirana. Kadar pritožbeno sodišče (delno) razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, smejo namreč stranke na podlagi določbe drugega odstavka 362. člena ZPP na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče šele v sklepu opr. št. Pdp 294/2014 z dne 3. 11. 2014 kot bistveno izpostavilo vprašanje, ali bi tožena stranka tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko ponudila novo pogodbo za delovno mesto projektant I. O tem sodba opr. št. Pd 37/2013 z dne 15. 1. 2014 ni imela razlogov, kar je bil tudi razlog za njeno delno razveljavitev. Tožena stranka z navedbami, s katerimi je pojasnila svoja stališča glede vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, ni bila prekludirana. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč to, da stranka nekih dejstev predhodno ni navedla, ker se v dotedanjem sodnem postopku (še) niso izkazala kot odločilna, predstavlja opravičljiv razlog iz četrtega odstavka 286. člena ZPP oz. drugega odstavka 362. člena ZPP za naknadno navedbo novih dejstev. Sodišče prve stopnje je zato navedbe in dokaze tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2015 pravilno upoštevalo pri odločitvi, pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem pa je neutemeljen.

9. Pritožba uveljavlja tudi obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Tožnica v zvezi s tem zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane njene navedbe, da je tožena stranka ob podaji izpodbijane odpovedi imela na voljo prosto delovno mesto projektant I. Ker to dejstvo za odločitev v zadevi ni pomembno (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zatrjevana kršitev določbe 214. člena ZPP ne bi mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

10. V skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena v času obravnavane odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, vendar ta obveznost velja le za ponudbo ustrezne zaposlitve. V skladu z določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

11. V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 7. 1. 2013 (A18). Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 37/2013 z dne 15. 1. 2014 tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom, zavrnilo. Tožnica se je zoper to odločitev pritožila, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 294/2014 z dne 3. 11. 2014 pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo, zoper to odločitev pa se ponovno pritožuje tožnica.

12. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 294/2014 z dne 3. 11. 2014 sodišču prve stopnje naložilo, naj se v novem sojenju opredeli do tožničine trditve, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi imela na voljo prosto delovno mesto projektant I. To delovno mesto naj bi namreč za tožnico predstavljalo ustrezno zaposlitev v smislu določbo 3. odstavka 90. člena ZDR. Ker se je sodišče prve stopnje do teh navedb opredelilo v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, mu pritožba neutemeljeno očita, da v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča.

13. Po odločitvi pritožbenega sodišča o delni razveljavitvi sodbe opr. št. Pd 37/2013 z dne 15. 1. 2014 je bilo v zadevi sporno le še vprašanje, ali je delovno mesto projektant I za tožnico predstavljalo ustrezno zaposlitev in ali je bilo to delovno mesto pri toženi stranki v času izpodbijane odpovedi prosto. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločitev o tem, da je izpodbijana odpoved zakonita, utemeljilo na ugotovitvi, da delovno mesto projektant I za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR. Ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi tožnice zoper sodbo opr. št. Pd 37/2013 z dne 15. 1. 2014, je sicer na podlagi do takrat izvedenega dokaznega postopka res ocenilo, da delovno mesto projektant I predstavlja ustrezno zaposlitev za tožnico, vendar po dopolnitvi dokaznega postopka v novem sojenju pritrjuje nasprotnemu stališču sodišča prve stopnje. Iz opisa delovnega mesta komercialist I (A15) je razvidno, da je bila za zasedbo tega delovnega mesta zahtevana VII. stopnja izobrazbe, kot vrsta izobrazbe pa je bila zahtevana ekonomska, strojna, gradbena, lesna ali druga smer ter smer gospodarskega inženiringa. Za zaposlitev na delovnem mestu projektant I se prav tako zahteva VII. stopnja izobrazbe, vendar pa je kot vrsta strokovne izobrazbe v opisu tega delovnega mesta (B29) navedena strojna, gradbena, lesna, elektro ali druga ustrezna smer. Iz navedenega je razvidno, da se za obe delovni mesti sicer zahteva enaka stopnja izobrazbe, vendar pa je vrsta zahtevane strokovne izobrazbe različna in da se pojem "ali druga ustrezna smer" v opisu delovnega mesta projektant I nanaša na strokovno izobrazbo tehnične smeri. Da tožena stranka na delovnem mestu projektant I zahteva izobrazbo tehnične smeri, potrjuje tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima na teh delovnih mestih zaposlene le delavce s tehnično vrsto izobrazbe (priloge od B15 do B24), v postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da tožnica takšne izobrazbe nima. Tudi če je tožnica res več mesecev nadomeščala delavca A.A., ki naj bi bil pri toženi stranki zadolžen za "tehnične zadeve", to ni odločilnega pomena, saj je dejstvo, da ima tožnica ekonomsko strokovno izobrazbo, ne pa izobrazbe ustrezne tehnične smeri. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delovno mesto projektant I za tožnico ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR, zato pritožba neutemeljeno vztraja pri nasprotnem stališču.

14. Ker zaposlitev na delovnem mestu projektant I za tožnico ni bila ustrezna zaposlitev, za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je imela tožena stranka ob podaji izpodbijane odpovedi to delovno mesto prosto, kot tudi ne, ali je na delovno mesto projektant I v času odpovedi zaposlila štipendista B.B.. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

15. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 705/2016
• VDSS sodba Pdp 1574/2014
• VDSS sodba Pdp 1172/2015