VDSS Sodba Pdp 629/2019

Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da je tožnik v postopku podaje izredne odpovedi upošteval določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, v skladu s katero mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno ugotavljati, ker tožena stranka pravilnosti in zakonitosti samega postopka podaje izredne odpovedi pred sodiščem na prvi stopnji ni izpodbijala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se delna umika tožbe z dne 14. 12. 2018 in 12. 3. 2019 vzameta na znanje in se postopek glede umaknjenega dela, to je za znesek 4.696,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo: da je dolžna tožniku plačati neizplačane plače za mesece april, maj, junij in julij 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje (II. točka izreka); da je dolžna tožniku plačati pripadajoči neto znesek odškodnine za čas odpovednega roka v znesku 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od neto zneska od 1. 8. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka); da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 293,09 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); da je dolžna plačati sodno takso v znesku 306,00 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. točki izreka sodbe in sklepa ter glede stroškov postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za prisojo odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnik namreč ni izkazal, da jo je pred podajo izredne odpovedi pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in da je o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker to, da bi tožnik te obveznosti izpolnil, ne izhaja niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, podana izredna odpoved ni bila zakonita, tožnik pa zato do prisojene odškodnine ni upravičen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval plačilo neizplačanih plač za mesece april, maj, junij in julij 2018, plačilo regresa za letni dopust za leto 2018, plačilo terenskega dodatka, povračilo stroškov za prehrano med delom za skupno 31 dni v mesecih april in maj 2018 ter plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka s pritožbo izpodbija le odločitev v III. točki izreka sodbe in sklepa, s katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.250,00 EUR odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2018 dalje do plačila.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik toženi stranki konec julija 2018 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirano z dnem 30. 7. 2018. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da med strankama nesporno dejstvo, da tožena stranka tožniku plač za mesece od aprila do julija 2018 ni izplačala, predstavlja zakonit razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.). V skladu z navedeno določbo namreč lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, da mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da je tožnik v postopku podaje izredne odpovedi upošteval določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, v skladu s katero mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo dolžno ugotavljati, ker tožena stranka pravilnosti in zakonitosti samega postopka podaje izredne odpovedi pred sodiščem na prvi stopnji ni izpodbijala. Pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Tožena stranka drugih pritožbenih ugovorov glede odločitve v III. točki izreka sodbe in sklepa ne podaja, zato pritožbeno sodišče na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 244/2015
• VDSS Sklep Pdp 830/2016
• VDSS Sodba Pdp 794/2018