VDSS sodba Pdp 275/2015

Jedro

Tožnica je toženi stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 112. člena ZDR, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini, ki je opredeljena v drugem odstavku 112. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni:

- obračuna plače za januar v bruto znesku 862,28 EUR, za februar v bruto znesku 766,33 EUR in za marec 2012 v bruto znesku 222,83 EUR, od teh bruto zneskov odvede davke in prispevke ter tožnici plača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca dalje do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače za januar in februar 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka);

- plača odpravnino v znesku 485,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2012 dalje do plačila; tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 8. 3. 2012 do 25. 3. 2012 pa je zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka);

- obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 127,18 EUR, od tega bruto zneska odvede akontacijo dohodnine in tožnici plača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust in tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od bruto zneskov in od 1. 7. 2012 zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 36,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v prvem odstavku II. točke izreka navedene sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila utemeljena in tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da je tožena stranka po prejemu tožničine pisne zahteve za izpolnitev obveznosti poravnala dolgovane zneske, ki jih je tožnica navedla v svoji zahtevi. Drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi delavca iz 112. člena ZDR, tj. da delodajalec ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, v konkretnem primeru torej ni bil izpolnjen. Z izpolnitvijo obveznosti tožene stranke je prenehal razlog, zaradi katerega bi bila tožnica sicer upravičena podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje tako prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke. Posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v okviru predhodnega preizkusa pritožbe ugotovilo, da tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo v višini 10,00 EUR, plačilo katere je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo s sklepom, opr. št. I Pd 1204/2012 z dne 25. 8. 2014, s katerim jo je delno oprostilo plačila sodne takse. Ker pa sodišče prve stopnje v tem sklepu tožene stranke ni izrecno opozorilo na posledico neplačila sodne takse za pritožbo iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, pritožbe pritožbeno sodišče ni moglo šteti za umaknjeno in jo je zato obravnavalo po vsebini.

7. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer plačo, odpravnino in sorazmerni del regresa za letni dopust. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 3. 2008 dalje, dokler ni 7. 3. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma plače ni izplačala ob določenem roku in ker ji dva meseca plače ni izplačala oziroma ji je izplačala bistveno nižjo plačo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi navedene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in ne na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala 23. 2. 2012. Ta je bila namreč tožnici vročena kasneje (9. 3. 2012), kot je bila toženi stranki vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice (8. 3. 2012). Sodišče prve stopnje je postavljenim tožbenim zahtevkom delno ugodilo, tožena stranka pa se pritožuje le zoper ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo odpravnine. Pravno podlago za odločitev sodišča daje drugi odstavek 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki med drugim določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. To pa opredeljuje določba 109. člena ZDR.

8. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz 3. in 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Tožena stranka namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prerekala razlogov, ki jih je tožnica navajala za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnica izpolnila zakonsko obveznost pisno opomniti toženo stranko na odpravo kršitev in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorja za delo. Glede na to, da tožena stranka v osmih dneh od prejema tožničinega pisnega poziva kršitve ni odpravila, tožnica pa je odpoved podala že naslednji dan po izteku tega roka, je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na določbo prvega odstavka 112. člena ZDR podana pravočasno.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka svoje obveznosti po prejemu tožničine pisne zahteve izpolnila in je zato prenehal razlog, zaradi katerega bi bila tožnica sicer upravičena podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 8) navedla le, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke, in da je tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno. Ni pa tožena stranka zatrjevala, da je tožnici plačala plače, zaradi katerih je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ki jih v tem sporu sedaj tudi vtožuje. Tožena stranka torej ni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, prerekala razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada odpravnina kot posledica podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tako pravilna in zakonita. Pravilna pa je tudi višina odpravnine, ki jo je pritožbeno sodišče presodilo v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava.

10. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 10/2019
• VDSS sodba Pdp 125/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 1500/2014