VDSS sodba Pdp 1692/2014

Jedro

Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ne pomeni, da je neutemeljen tožničin zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sama podala in da ni upravičena do vtoževanih zneskov, ki jih zahteva na tej podlagi. Tožnica je bila, ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je med odpovednim rokom (za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga s strani delodajalca) lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo je možno odpovedati ves čas njenega trajanja in na to pravico tožnice kot delavke ne vpliva okoliščina, da ji je tožena stranka že pred tem podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- delno spremeni v 2. stavku točke I/1 izreka tako, da se v tem delu glasi:

„Ugotovi se, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 13. 2. 2014, na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podane toženi stranki.“

- delno razveljavi v točki I/2, I/3, III in IV izreka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (1. stavek točke I/1 izreka in točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2010 ter ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z 13. 2. 2014 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženi stranki ter, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača odpravnino, določeno za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v višini 6.609.29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 ter ji plača odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 3.768,86 EUR bruto oziroma 2.139,77 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 14. 2. 2014 dalje, da od bruto zneska odvede davke in prispevke pristojnim državnim institucijam, neto znesek pa nakaže tožnici, vse na transakcijski račun Območne organizacije A. (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2010, ter da se toženi stranki naloži, da tožnico brez prekinitve prijavi v zavarovanje za obdobje od 10. 3. 2014 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za polni delovni čas in ji do tedaj obračuna manjkajoče mesečne plače, kot če bi delala v višini treh povprečnih plač pred odpovedjo, obračuna in izplača vse neizplačane mesečne plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom, do pripadajočega bruto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila ter ji prizna obračuna in izplača vse ostale pravice iz dela in po delu in ji plača denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini sedmih plač, izplačanih v višini sedemkratnika povprečja zadnjih treh plač pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 15.281,23 EUR bruto, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska pa odvede davke in prispevke, vsa neto nakazila pa nakaže na transakcijski račun Območne organizacije A. (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka). Tožnica je v končno plačilo naložilo stroške priče B.B. v znesku 25,92 EUR, ki jih je priča dolžna v roku 8 dni povrniti brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je tožena stranka 10. 2. 2014 tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oprlo zgolj na navedbe tožene stranke, ki niso z ničemer izkazane. Res je sicer, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi datirana z 10. 2. 2014, vendar to ne pomeni, da je tožena stranka to odpoved v resnici podala tega dne. Tožnica je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 22. 2. 2014, pred tem pa je dne 13. 2. 2014 sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem sporu ni bilo dokazano, kdaj je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Datum pričetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati na odločitev, katera odpoved je prej veljala. Tožnica je priznala, da je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi „stimuliral“ k temu, da sama prične postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z dnem vročitve pogodbeni stranki. Tudi v kolikor bi tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici podala pred 13. 2. 2014, kar pa ni izkazano, tožnica za to dejstvo ne bi mogla vedeti, saj ji je bila odpoved poslana po pošti in ne osebno na delovnem mestu. V zvezi z navedenim vprašanjem se tožnica sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 88/2007, VIII Ips 436/2008 in VIII Ips 138/2012. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da tožnici omogoči zagovor. Iz priloženega zdravniškega potrdila izhaja, da se tožnica ni bila sposobna zagovarjati. Okoliščina, da je tožnica 5. 2. 2014 podpisala splošno pooblastilo pooblaščencu pa ne pomeni, da bi jo pooblaščenec zaradi tega moral zastopati ali pripraviti pisni zagovor. Tožnica se je želela sama zagovarjati, saj je šlo za očitke, ki so strokovne narave in je pooblaščenec v tistem času takrat ne bi mogel uspešno zastopati, saj mu tožnica takrat še ni bila sposobna dati potrebnih informacij. Tožnica zagovora ni želela prelagati v nedogled, temveč za krajši čas. Glede na to, da tožnica do 13. 2. 2014 ni prejela obvestila tožene stranke, ali je ugodila njeni prošnji za preložitev zagovora, se je dokončno odločila, da sama poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišče prve stopnje, da je tožnica storila kršitve, ki so ji bile očitane v pisnem opozorilu z dne 6. 1. 2014 in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2014. Domnevne kršitve niso bile takšne, da delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Navedeno velja še posebej za očitek, da se tožnica enkrat ni javila na službeni telefon in za očitek o nečitljivem zapisu ure izvedbe medprocesne kontrole. Tudi v primeru, ki je opisan pod 2. točko pisnega opozorila, tožnica ni kršila pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnica napako ugotovila pred formalnim postopkom vzorčenja in o tem obvestila C.C.. Tožnica zanika, da o odstopanjih pri masi tablet in pri odstopanju relativne vlage, kar ji je bilo očitano v 3. točki pisnega opozorila in v 2. točki odpovedi, ni obvestila nadrejenih. V zvezi z navedenim je verodostojno in objektivno zgolj pričanje B.B., ki edini od predlaganih prič ni več zaposlen pri toženi stranki. V obeh primerih ni šlo za tožničino kršitev, temveč je bila tožnica žrtev naključja, da se realna vrednost, ki je bila ugotovljena tudi s strani tožnice, ni korigirala, bodisi tako, da bi se ponovil proizvodni proces, za kar pa sama ni odgovorna in takšna odločitev ni bila v njeni pristojnosti, bodisi tako, da se podatki korigirajo in vpišejo predpisani. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Najprej je potrebno pojasniti, da gre pri vprašanju zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka in vprašanju utemeljenosti zahtevkov, ki temeljijo na izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, za dve ločeni vprašanji. Zmotna je domneva tožnice, da je za ugoditev zahtevku, ki temelji na njeni izredni odpovedi (ugotovitev prenehanja delovnega razmerja z dnem podane odpovedi, plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka) odvisna od hkratne razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka je odvisna od vprašanja, na kateri podlagi je tožnici dejansko prenehalo delovno razmerje, to je ali je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka ali na podlagi izredne odpovedi, ki jo je podala tožnica. Pogoj za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnici prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni istočasna ugotovitev ničnosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno presojati glede na dejansko stanje, ki je bilo v času podane odpovedi. Navedeno pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na veljavnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne vpliva kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zmotno pa je stališče, da tožnica zaradi že podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla tudi sama podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času, ko še niti ni začel teči tekel odpovedni rok na podlagi odpovedi delodajalca.

7. Glede na vse navedeno za priznanje pravic na podlagi tožničine izredne odpovedi niti ne more biti odločilno dejstvo, ali je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala še preden je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je bila še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

8. Ni možno govoriti o zlorabi instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, če delavec začne postopek za takšno odpoved šele potem, ko je tudi delodajalec začel aktivnosti, da bi mu podal redno odpoved iz krivdnega razloga. Motiv, zaradi katerega delavec odpove pogodbo o zaposlitvi niti ni bistven (tožnica sama navaja, da jo je postopek tožene stranke stimuliral k temu, da sama prične s postopkom izredne odpovedi). Bistveno je, ali je podan eden od v zakonu taksativno naštetih razlogov za takšno odpoved. Nesprejemljivo bi bilo, če bi delavcu z očitkom, da gre za zlorabo inštituta izredne odpovedi, preprečevali, da pridobi pravice, ki mu gredo na podlagi izredne odpovedi iz razlogov na strani delodajalca, čeprav so zakonsko predpisani razlogi za takšno odpoved podani in čeprav delavec odpoved poda v času, ko je še v delovnem razmerju. Če razlogi za izredno odpoved, ki jo poda delavec iz razlogov na strani delodajalca niso podani, kar se ugotavlja v sodnem sporu, pa še vedno velja odpoved, ki jo je delavec podal in mu delovno razmerje tudi preneha z dnem odpovedi, delavec pa nima pravice do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

9. Glede na vse navedeno se sicer postavlja vprašanje, kakšen je pravni interes tožnice za izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, saj bi plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, pa tudi ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo z dnem podane izredne odpovedi, lahko dosegla tudi če, sploh ne bi izpodbijala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa očitno zmotno stališče tožnice, da pravice na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca lahko uveljavi le, če predhodno doseže odpravo oz. razveljavitev redne odpovedi delodajalca, v ničemer ne vpliva na pravico delavca, da na sodišču izpodbija redno odpoved, ki jo je podal delodajalec.

10. Pritožba sicer uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni pravočasno ponudila dokazov glede tega, kdaj je tožnici poslala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer datirana z 10. 2. 2014. Tožnica uveljavlja, da je negotovo ali je bila odpoved tega dne tožnici tudi v resnici poslana. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni uveljavljala, da bi bila odpoved dejansko podana kasneje, kot pa iz nje izhaja. Nasprotno, tožnica je v tožbi izrecno navedla, da ji je tožena stranka posredovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10. 2. 2014, ki jo je tožena stranka prejela 22. 2. 2014. Zaradi navedenega tožena stranka niti ni mogla domnevati, da je za tožnico datum odpovedi kakorkoli sporen. Očitno gre za naknadni konstrukt tožnice, ki zaradi, sicer zmotnega, stališča sodišča prve stopnje meni, da je njena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita le v primeru, če je podana pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Vendar pa navedeno ne drži, kakor je že razloženo zgoraj.

12. Sicer pa je dejstvo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici podana 10. 2. 2014, razvidno iz vročilnice, ki jo je tožena stranka priložila odgovoru na pritožbo. Iz te vročilnice je razvidno, da je bila pošiljka, ki je bila tožnici vročena 22. 2. 2014 na pošto oddana 10. 2. 2014. Toženi stranki ni možno očitati, da je to listino predložila prepozno, saj jo je predložila takoj po tistem, ko je tožnica v pritožbi problematizirala datum redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno pa je stališče tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nična, ker je bila tožnici vročena po tistem, ko je tožnica že sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je sicer razlog za to, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi lastne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to nikakor ne pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična. Ni mogoče trditi, da bi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nasprotovala prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

13. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede utemeljenosti in zakonitosti pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podanega na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Glede prve kršitve iz navedenega obvestila, ki naj bi jo tožnica storila 18. 12. 2013, sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotavlja, da je tožnica čas izvedbe medprocesne kontrole dejansko nerealno vpisala, kar pomeni, da tožnica kontrole na izdelku D. dejansko ni opravila po predpisanem postopku. O tem je tožena stranka utemeljeno sklepala na podlagi dejstva, da je tožnica potem, ko so jo ob 7.34 uri končno le uspeli priklicati na osebni prenosni telefon povedala, da je na poti na E. stran, kar pomeni, da kontrole na F. še ni izvedla. Glede na to, da je tožnica za E. kot čas medprocesne kontrole navedla 7.30 uro, je kasnejši vpis kontrole na F. ob 7.40 nerealen in pomeni nedopusten zapis za nazaj.

14. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno kot neprepričljiva zavrnilo tožničina pojasnila v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti, ki jih je tožnica storila dne 19. 12. 2013. Tožnici je bilo v pisnem opozorilu utemeljeno očitano, da pred vzorčenjem ni pregledala dokumentacije v skladu s postopkom G., saj bi sicer ugotovila neskladje pri prevzemu že pred odhodom v vzorčevalnico. Tožnica je sama obvestila C.C., da je neskladje med podatki naročnika in podatki na prevzemnici (D., serije ...).

15. Tožena stranka je tožnico utemeljeno opozorila na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker 28. 11. 2013 nikogar ni obvestila o tem, da masa šumečih tablet H. odstopa od specifikacij, čeprav je za takšen primer izrecno predpisano, da je potrebno proces izdelave ali pakiranja takoj ustaviti in o tem obvestiti vodjo I. oziroma J.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničinemu pojasnilu, da je obvestilo opustila, ker naj bi ji K.K. naročila, da delo opravi mimo predpisov. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na izpovedbo zaslišanih prič K.K., L.L., M.M., B.B. in N.N., ki so vsi izpovedali, da je bilo pri delu obvezno dosledno upoštevati predpisane delovne postopke in pristojne delavce obveščati o ugotovljenih odstopanjih.

16. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede kršitev, ki so bile tožnici očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede očitka, da je tožnica 14. 1. 2013 v nasprotju s predpisi o izdelavi in vzdrževanju proizvodne dokumentacije nečitljivo vnesla zapis ure izvedbe medprocesne kontrole (dejansko je tožnica zapis popravljala, vendar tako, da ni bilo možno razbrati prvotnega zapisa). Takšno ravnanje prav gotovo pomeni kršitev obveznosti, da morajo biti vsi popravki zapisov datirani, podpisani in takšni, da omogočajo berljivost prvotnega zapisa. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na prepričljive izpovedbe prič K.K., L.L. in B.B. in še posebej N.N., ki je delo opravljala na enakem delovnem mestu kot tožnica. Glede na naravo dejavnosti in glede na pomen kontrole je utemeljena zahteva, da so vsi vpisi kontrole verodostojni in primerljivi. Zaradi navedenega ni možno slediti pritožbenim navedbam o manjšem pomenu kršitve.

17. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede druge kršitve, ki je bila tožnici očitana v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica kršila določbe tehnološkega postopka pakiranja kapsul D. forte/D. s tem, da ni obvestila nadrejene delavke o tem, da je ob dveh meritvah relativna vlaga v pakirnem prostoru znašala manj kot 35 %, čeprav je s tehnološkim predpisom določeno, da pod to mejo ne sme pasti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je pomembno, da bi bili pristojni obveščeni o padcu vlage.

18. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s kršitvami pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile tožnici očitane v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da je kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve takšne, da je še zlasti ob upoštevanju dejavnosti, ki jo opravlja tožena stranka ter pomena vestnega in natančnega dela kontrolorja, takšne, da je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19. Tožničino ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot kršitev obveznosti delavca iz 33. in 37. člena ZDR-1. V skladu z 2. odstavkom 89. člena ZDR-1, na katerega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kršenje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela je krivdni razlog v smislu določbe 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

20. Izpolnjen je bil tudi predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da je bila tožnica v skladu s 1. odstavkom 85. člena ZDR-1 predhodno pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Že zgoraj je razloženo, da je tožena stranka tožnico, iz utemeljenih razlogov, dne 6. 1. 2014 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

21. Tožena stranka ni kršila svoje obveznosti, da tožnici pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. V skladu z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1 je delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavcu dolžan omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka zgolj na podlagi zdravniškega potrdila, iz katerega ni razvidno niti kdo ga je izdal, ni bila dolžna preložiti datuma zagovora. Pravilno je stališče tožene stranke v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da morebitni bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavka ne more udeležiti zagovora pred odpovedjo. Tožnica niti v tožbi ne navaja, da bi bila njena bolezen takšna, da zaradi nje sploh ne bi mogla uresničiti pravice do zagovora, temveč navaja le to, da je bila z dela odsotna zaradi bolezni in da je zato prosila za preložitev zagovora. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko podala tudi pisni zagovor ali pa bi jo na zagovoru zastopal njen pooblaščenec, ki mu je tožnica že pred tem dala splošno pooblastilo za zastopanje ter je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da tožnici omogoči zagovor.

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. stavek točke I/1 izreka) ter podredni tožbeni zahtevek (točka II izreka) in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

23. Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa hkrati ne pomeni, da je neutemeljen tožničin zahtevek za ugotovitev, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sama podala in da ni upravičena do vtoževanih zneskov, ki jih zahteva na tej podlagi. Tožnica je bila 13. 2. 2014, ko je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo je možno odpovedati ves čas njenega trajanja in na to pravico tožnice kot delavke ne vpliva okoliščina, da ji je tožena stranka že pred tem podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo dejstvo, da je tožnica 13. 2. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko na podlagi tega dejstva ni ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem dane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno velja celo v primeru, če sploh niso bili podani utemeljeni razlogi za izredno odpoved, ki jo delavec poda iz razlogov na strani delodajalca. V takšnem primeru delavec pač nima pravice do odpravnine in nadomestila za čas odpovednega roka.

24. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s 13. 2. 2014 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo.

25. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnica iz utemeljenih razlogov podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je zato posledično upravičena do vtoževane odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (točki I/2 in I/3 izreka) in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da navedene pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, razen tega bi to pomenilo, da bi se relevantna dejstva v zvezi z utemeljenostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvič ugotavljala šele pred pritožbenim sodiščem.

26. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točka III in IV izreka) saj bo o uspehu strank v tem sporu možno sklepati šele potem, ko bo sodišče prve stopnje odločilo še o zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

27. V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej ugotovilo ali so bili podani v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani razlogi in v kolikor so ti bili podani ter je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z 2. odstavkom 111. člena ZDR-1, potem bo sodišče prve stopnje moralo preveriti pravilnost izračuna vtoževane odpravnine in odškodnine ter nato znova odločiti o zahtevku za plačilo odpravnine v višini 6.609,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 in plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 3.768,86 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 14. 2. 2014 ter odločiti o stroških postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011