VSK sodba Cpg 236/2015

Jedro

Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno že takrat, ko očitno odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Povedano še toliko bolj velja v predmetni zadevi, kjer je bila pravna oseba, ki vodi upravni postopek, hkrati tudi stranka v civilnopravnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da občinski inšpektor ni upošteval osnovnih izhodišč pri razmejitvi civilne od upravne zadeve, pri čemer se od upravnega organa pričakuje, da osnovna izhodišča prepozna in upošteva v posameznem primeru. Pri postopanju je zato šlo za očitno odstopanje od jasnih določb materialnega in procesnega prava o tem, kaj je upravna zadeva in kakšne so pristojnosti upravnega organa in zato za kvalificirano kršitev.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep z dne 2.4.2015 se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep z dne 16.10.2014 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Glede sodbe:

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 30.117,23 EUR iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti za navadno škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi neupravičene odstranitve začasnega objekta ribiške osmice. Zaradi neizkazanosti nastanka škode pa je zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Tožeča stranka je v začasnem objektu izvajala dejavnost gostinstva sezonske narave (t.i. ribiška osmica). Prostor, last tožene stranke, je uporabljala na podlagi pogodbe z Zadrugo profesionalnih ribičev, ta pa je imela podobno pogodbo s toženo stranko. Pogodbi sta bili sklenjeni za čas do 2019. Tožena stranka je 4.4.2008 odstopila od pogodbe z Zadrugo profesionalnih ribičev, inšpekcijski organ tožeče stranke je v letu 2008 odredil odstranitev lokala, do izvršitve odločbe je prišlo 9.6.2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je organ tožene stranke pri tem ravnal protipravno (za izdajo odločbe ni bil pristojen, pri čemer ni upošteval osnovnih in jasnih izhodišč za razmejitev upravne od civilne zadeve, pravna podlaga, na katero se je skliceval, v predmetni zadevi že na prvi pogled ni bila uporabljiva, kljub izpolnjenim pogojem ni odredil odloga izvršbe). Nastala je navadna škoda v višini zmanjšane vrednosti začasnega objekta, to je 30.117,23 EUR (ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Najprej meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj je postavila dva zahtevka (za izgubljeni dobiček in za navadno škodo), iz izreka pa to ni razvidno. V nadaljevanju večino očitanih kršitev opredeli tudi kot kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V zvezi z izgubljenim dobičkom tožeča stranka napada izvedensko mnenje in odločitve sodišča v zvezi z njim. Iz pravne teorije in sodne prakse povzema, kaj je izgubljeni dobiček, in izvedenki in sodišču očita napačno razumevanje pojma izgubljeni dobiček ter neupoštevanje trditvene podlage (pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca A.K.). Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker za izgubljeni dobiček ni upoštevalo obdobja do leta 2019, temveč samo do zaključka sojenja na prvi stopnji, prav tako je namesto normalnega toka stvari (kot to določa 168. člen Obligacijskega zakonika - OZ) upoštevalo zgolj računovodske izkaze. S svojim ravnanjem je sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke kršilo določbo 286.a člena ZPP, pravico do dokazovanja lastnih trditev, 8. člen ZPP, posledično pa je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pritožba izvedenki očita arbitrarnost. Napačen je tudi zaključek, da naj tožnik nove pridobitve kuhinje ne bi izkazal, ker naj pridobitev ne bi bila razvidna iz poslovnega poročila. Ta ugotovitev je v nasprotju z na naroku 30.3.2010 priloženo dokumentacijo, to je dobavnicami za leto 2006 in 2007 ter povzetkom konto kartic nabave in prodaje za 2007 in 2008. V zvezi s slednjim je imelo sodišče različne kriterije pri presoji izvedenskih mnenj, pridobljenih pred pravdo. Pri mnenju izvedenca P. je ugotovilo, da tožena stranka dejstev ni konkretizirano prerekala, pri mnenju izvedenca K. pa tega merila ni upoštevalo.

V zvezi z navadno škodo pa tožeča stranka vztraja, da so po rušitvi od objekta ostale samo ruševine, brez vsake vrednosti, kar bi moral izvedenec upoštevati. Ob primerjavi fotografij, narejenih po rušitvi objekta, je na prvi pogled jasno, da nimajo nobene uporabne ali menjalne vrednosti (podobno kot totalka pri avtomobilskih škodah) in da ugotovitev izvedenca, da so vredne 12.399,61 EUR, ni razumna. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko, ne pa neke računovodske škode (s pomočjo pospešene amortizacije). Funkcija odškodnine je ravno v vzpostavitvi prejšnjega stanja. Izvedenec ni odgovoril, kaj pomeni preostanek vrednosti 12.399,61 EUR. Tožena stranka v zvezi z vrednostjo lokala po rušenju ni predložila nobene trditve ali dokazila.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Sodišče je izvedenki naročilo, naj upošteva mnenje A.K. kot del trditev tožeče stranke. Mnenje je torej pravilno upoštevalo v skladu s sodno prakso kot del trditev. Zato ne drži, da bi tožeči stranki onemogočilo dokazovanje dejstev, saj je izvedlo vse predlagane dokaze v zvezi z višino škode. Ne drži niti, da bi sodišče izgubljeni dobiček ugotavljalo le do leta 2014. V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke ekonomske stroke tožnik v pritožbi podaja številne nove navedbe, bistveno pa je, da se z mnenjem ne strinja, ker mu ne ustreza. Višino navadne škode je sodišče ugotavljalo z izvedencem, na njegovo mnenje sta stranki podali pripombe in na te pripombe je izvedenec na zaslišanju odgovoril. Nato pa drugih pripomb in predlogov ni bilo več.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Sodišču očita kršitev določb postopka in napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz sodbe ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo, katere zavrnilo in na katere je oprlo svojo odločitev, s čimer je kršilo pravico tožene stranke do pritožbe. Kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sodišče ni izvedlo dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. V posledici je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Za odškodninsko odgovornost upravnega organa ne zadošča že, da se v instančnih postopkih odločitev izkaže za napačno, temveč mora biti protipravnost jasna in očitna, ravnanje mora biti zavestno in namerno. Sodišče je kršitve sicer ugotovilo, ni pa ugotavljalo, ali so bile te kršitve tudi zavestne, namerne in očitne. Dejansko stanje je tudi zaradi neizvedbe predlaganih dokazov ostalo v tem smislu nerazjasnjeno (tožena stranka je s tem v zvezi predlagala dokaze, s katerimi bi se izkazalo, da je tožena stranka štela, da po odpovedi pogodbe tožeča stranka nima več soglasja za uporabo javnih površin, uporaba javnih površin brez soglasja pa je bila po prepričanju tožene stranke in tudi po mnenju drugih pravnikov, s katerimi se je posvetovala, upravna zadeva). V konkretnem primeru je občinski organ izdal odločbo v okviru svojih pristojnosti, ki jo je ocenil za zakonito in tudi izvršil. Sodišče si v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, ko enkrat ugotavlja, da upravno sodišče toženi stranki ni naložilo vzpostavitve prejšnjega stanja, drugič pa toženi stranki očita, da prejšnje stanje ni bilo vzpostavljeno. Pravna podlaga, na katero se je tožena stranka pri izdaji odločbe sklicevala, je bila v istem obdobju uporabljena tudi v drugih primerljivih primerih. V zvezi z očitkom opustitve presoje predvidljivosti negativne posledice ravnanja pri odločanju o tožnikovem predlogu za odlog, sodišče ni upoštevalo vsebine tožnikove vloge, s katero je predlagal odlog, drugih okoliščin in dejstva, da je v tistem času potekala obnova pomola, financirana s strani EU. Tožena stranka se ne strinja s stališčem, da pri odločanju o odlogu javni interes ni pomemben, saj upravni organ o odlogu odloča po prostem preudarku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke (to je glede temelja)

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je razumljivo in jasno obrazložilo ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev v postopku. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP).

Res sodišče v sodbi ni izrecno zapisalo, katere dokaze je izvedlo, vendar se je na tiste (listinske) dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, sklicevalo pri vsakem posameznem zaključku, ki ga je sprejelo. Zato toženi stranki ni bila kršena pravica do pritožbe. Opustitev povzetka izvedenih dokazov v razlogih sodbe pa sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožena stranka predlagala zaslišanje prič S.M. in P.D. glede neobstoja pogodbene odgovornosti tožene stranke (ki je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo), ostalih prič pa ni predlagala ona, temveč tožeča stranka. Ne drži torej, da sodišče ne bi izvedlo dokazov, ki naj bi jih tožena stranka predlagala v dokaz svojih trditev, da njeno ravnanje ni bilo protipravno.

Pritožnica sicer pravilno opozarja, da za obstoj protipravnosti za ravnanje državnega organa (oziroma v tem primeru organa lokalne skupnosti) ne zadošča že dejstvo, da se v instančnih postopkih odločitev izkaže za napačno, temveč mora biti protipravnost očitna. To pa ne pomeni, da bi moral organ ravnati namerno. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno že takrat, ko očitno odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Povedano še toliko bolj velja v predmetni zadevi, kjer je bila pravna oseba, ki vodi upravni postopek, hkrati tudi stranka v civilnopravnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da občinski inšpektor ni upošteval osnovnih izhodišč pri razmejitvi civilne od upravne zadeve, pri čemer se od upravnega organa pričakuje, da osnovna izhodišča prepozna in upošteva v posameznem primeru. Pri postopanju je zato šlo za očitno odstopanje od jasnih določb materialnega in procesnega prava o tem, kaj je upravna zadeva in kakšne so pristojnosti upravnega organa in zato za kvalificirano kršitev. S takim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. Že ta zaključek zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen pogoj protipravnosti, logično (glede na vsebino očitanega ravnanja) pa tudi krivde. Pri tem vprašanje, ali je upravno sodišče toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma ali je bila ta sploh še možna, za ugotovitev protipravnosti ni relevantno. Nesporno dejstvo je, da je občinski inšpektor v postopku izvršbe objekt odstranil. Odstranil pa ga je na podlagi odločbe, pri izdaji katere je ravnal protipravno. Ni sporno niti dejstvo, da je tožnik zaprosil za odlog izvršbe, ki pa mu tožena stranka ni ugodila, kljub temu, da bi (kot je bilo zgoraj ugotovljeno) morala vedeti, da ne gre za upravno zadevo in da torej ni imela niti pristojnosti odrediti izvršbo. Poleg protipravnosti in krivde je na podlagi povedanega izpolnjen tudi pogoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo navadno škodo (zmanjšanjem vrednosti premičnega objekta).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in v točki I potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

Pritožbeni očitki, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, ker je postavila dva zahtevka, so nesmiselni. Gre za en denarni zahtevek na plačilo odškodnine, ki je sicer dveh vrst (navadna škoda in izgubljeni dobiček), pri čemer zapis pravne podlage denarnega zahtevka ne sodi v izrek sodbe. Prav tako ni podana nobena od očitanih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O tako imenovani protispisnosti lahko govorimo le takrat, kadar sodišče v razlogih sodbe napačno povzame vsebino dokaza (ko na primer v povzetku listine navede nekaj, kar v listini ne piše, ali ko navede drugače kot je to zapisano v listini) in ne ko bi šlo za odločitev v nasprotju z dokazi. Tudi sicer pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje listine upoštevalo pravilno, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnitev zahtevka iz naslova navadne škode v delu, ki je presegal 30.117,23 EUR. Meni, da je na prvi pogled očitno, da je tržna vrednost ostankov objekta vredna nič in da bi zato moralo sodišče priznati odškodnino v višini vrednosti objekta pred odstranitvijo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca in to svojo odločitev tudi prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča v celoti strinja. Za ugotovitev višine nastale škode je možnih več metod. Izvedenec je v okviru svojih strokovnih znanj izbral eno od njih kot najprimernejšo in svoj izbor tudi obrazložil. Pojasnil je, da bi bila uporaba metode tržnih vrednosti v predmetni zadevi neustrezna, ker objekt sam po sebi (brez zemljišča in komunalne opremljenosti, saj je bilo oboje last tožene stranke) tudi pred odstranitvijo ni imel nobene tržne vrednosti. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je pravzaprav enako trdila tudi tožeča stranka sama, ko je vztrajala, da gre za specifičen lokal zgrajen z določenim namenom. Tožeča stranka z vztrajanjem pri vrednotenju premičnega objekta pred odstranitvijo po stroškovni metodi, po odstranitvi pa po tržni metodi, ne more uspeti. Uporabiti je treba enako metodo za obe stanji objekta in tožeča stranka s pritožbenimi ugovori ne uspe ovreči strokovnosti in ustreznosti izbire metode, ki jo je opravil izvedenec(1).

V zvezi z izgubljenim dobičkom je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi glede na normalen tek stvari in glede na posebne okoliščine utemeljeno pričakovala dobiček. Tako sodišče prve stopnje kot izvedenka sta upoštevala tudi mnenje izvedenca A.K., pridobljeno pred pravdo kot del trditev tožeče stranke, vendar tudi na podlagi teh trditev izgubljenega dobička ni bilo mogoče ugotoviti. Tožeča stranka v pritožbi niti ne pove, katere so tiste trditve iz mnenja, ki bi lahko pripeljale do drugačnega zaključka. Pritožnik sicer pravilno povzema stališča pravne teorije in sodne prakse, vendar so ta v konkretnem primeru neuporabna. Tudi izvedenec K. v svojem mnenju namreč ni izhajal iz predpostavk(2), na katere se zdaj sklicuje pritožnik, zato tudi ni ustreznih trditev, da bi izvedenka, imenovana v pravdi, lahko preizkusila tudi kaj drugega in ne le računovodskih izkazov. V zvezi z novo kuhinjo pritožnik ne pove, katere so tiste listine, ki izkazujejo njeno nabavo in jih sodišče prve stopnje ter izvedenka nista upoštevala. Ker ni naloga sodišča, da med množico kontnih kartic in računovodskih izkazov (pri čemer ob predložitvi teh listin tožeča stranka ni povedala, katera dejstva konkretno z njimi dokazuje) samo išče tiste, ki bi morda lahko dokazovale posamezne trditve strank, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka z ničemer ni izkazala izgubljenega dobička, niti ni pomembno, ali je sodišče upoštevalo obdobje do leta 2019 ali samo do 2014.

Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede sklepa z dne 2.4.2015

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom odločilo o pravdnih stroških. Zoper sklep sta se pritožili obe stranki, obe iz razloga, ker sta menili, da je sodišče o glavni stvari odločilo napačno. Drugih konkretnih očitkov pa stranki nista imeli.

Ker je bilo že zgoraj pojasnjeno, da sta bili obe pritožbi zoper sodbo neutemeljeni in da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi obe pritožbi zoper sklep o stroških in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede sklepa z dne 16.10.2014

Z izpodbijanim sklepom z dne 16.10.2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da znaša nagrada izvedenke za finance 529 EUR, povečano za DDV.

Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Meni, da izvedensko delo sploh ni bilo izvedeno in zato izvedenki nagrada ne pripada. Naloga izvedenke je bila, da oceni izgubljeni dobiček tožeče stranke v primeru nekršitve, dejansko pa je ocenila stanje po kršitvi. Tožeča stranka (verjetno pravilno izvedenka) sploh ni naredila nobene projekcije poslovnega izida tožeče stranke za primer nekršitve, temveč je le povzela obstoječe stanje in nekatere bilančne podatke, pri tem pa ni obrazložila, kakšno metodo je uporabila pri svoji oceni. Izvedenka očitno ne razume pojma izgubljeni dobiček, poleg tega ni podala izjave, ki jo zahteva slovenski finančno poslovodski standard (da ni konflikta interesov).

Pritožba ni utemeljena.

Izvedenka je na podlagi sklepa sodišča izdelala izvedensko mnenje (ki je bilo tudi uporabljeno pri odločitvi). Očitek, da mnenje sploh ni bilo izdelano, zato ne drži. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ne zadošča za drugačen zaključek. Večina ostalih trditev ni predmet odločanja o nagradi izvedenki, temveč predmet obravnavanja izvedenega dokaza v okviru dokaznega postopka. Enako velja za odsotnost izjave, ki jo zahteva slovenski finančno poslovodski standard. Tudi to dejstvo bi bilo kvečjemu mogoče upoštevati v okviru dokazne ocene mnenja. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

----

op. št. 1: Nenazadnje je izbrana metoda glede na tržno vrednost pred odstranitvijo tožeči stranki celo v korist.

op. št. 2: Iz priloge A8 je razvidno, da je pri svojem delu uporabil računovodske izkaze in ne tudi kakšnih drugih podatkov.

Datum zadnje spremembe:

15.12.2015

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 254/2015
• Sklep II Ips 407/2004
• VSK sodba Cpg 304/2013