<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 1852/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1852.2014

Evidenčna številka:UL0011184
Datum odločbe:18.03.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), Liljana Polanec (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - varstvo potrošnikov - potrošniški kredit - opravljanje dejavnosti brez dovoljenja - delo na črno

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev upravnega postopka nesporno izhaja, da tožnik za določene lokacije za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja nima dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku prepovedal sklepanje kreditnih pogodb s potrošniki in opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na lokacijah A., B., C. in Č., ker odobrava kredite v nasprotju z Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK-1) in ker opravlja to dejavnost kot delo na črno. Odločil je še, da je rok za izvršitev odločbe naslednji dan po vročitvi odločbe, da mora tožnik tržni inšpektorat pisno obvestiti o izvršitvi odločbe, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. V obrazložitvi navaja, da je tržna inšpektorica dne 25. 4. 2014 in 29. 5. 2014 opravila inšpekcijski pregled potrošniških kreditnih pogodb na podlagi dokumentacije, posredovane s strani potrošnikov in na podlagi dokumentacije, poslane s strani tožnika. V postopku je bilo ugotovljeno, da družba opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja na sedežu družbe, na D. in ji je bilo za to lokacijo izdano ustrezno dovoljenje, kakor tudi na navedenih (štirih) lokacijah, za katere nima dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila pri sklenjeni pogodbi z dne 5. 6. 2013 presežena EOM, kar ni v skladu s 24. členom ZPotK-1. Poleg tega je bilo pri treh pogodbah ugotovljeno, da se število mesečnih anuitet vračila kredita, navedenih v pogodbi, ni ujemalo s številom teh anuitet, navedenih v odstopni izjavi, kar bi lahko povzročilo, da mora potrošnik plačati več, kot je bilo predvideno v pogodbi in s tem tudi višjo EOM kot po pogodbi. Tožniku sta bila zapisnika z dne 25. 4 in 29. 5. 2014 posredovana in je nanju podal tudi svoje pripombe. Navedel je, da so bile pogodbe na navedenih lokacijah sklenjene na daljavo in da se v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem ima ponudnik svoj sedež, tožnik pa ima sedež na D. Na ostalih navedenih lokacijah pa so le informacijske točke in ne poslovalnice, saj družba le-teh nima. Na info točkah potrošnik dobi osnovne informacije o kreditu ter se nato z uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo poveže s sedežem družbe, ki mu posreduje potrebno dokumentacijo in nato tudi sklene kreditno pogodbo. Na te tožnikove navedbe organ odgovarja, da so na navedenih lokacijah potrošniki pridobili informacije o kreditu, sklenili kreditno pogodbo in prejeli kredit v gotovini, ob prisotnosti predstavnika družbe, zaradi česar ne gre za pogodbe sklenjene na daljavo. Nato se organ sklicuje na določbe 29. člena ZPotK-1 in na določbe 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPZDC). Ker gre v konkretnem primeru za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja na navedenih lokacijah brez dovoljenja, torej za delo na črno, in ker je tožnik sklepal pogodbe v nasprotju z ZPotK-1, je bilo treba tožniku na podlagi petega in sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 in četrtega odstavka 13. člena ZPZDC izreči ukrep, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa, da ima tožnik pridobljeno dovoljenje le za lokacijo na naslovu D., ne pa tudi za druge lokacije, kakor tudi, da je že prvostopenjski organ v svoji odločbi pravilno ocenil, da pri pogodbah, sklenjenih na navedenih lokacijah, ne gre za pogodbe sklenjene na daljavo. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na določbe OZ, saj kreditne pogodbe ureja ZPotK-1 in ne OZ. Poudarja, da je potrebno dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti za vse lokacije, na katerih dajalec kredita to storitev opravlja. Tako prvi odstavek 31. člena ZPOTK-1 določa, da ministrstvo izda dajalcu kredita, ki je pridobil dovoljenje, nalepko, ki izkazuje pridobitev dovoljenja in sicer izda toliko nalepk, kolikor je v vlogi navedenih naslovov, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 30. člena ZPOTK-1 in na katerih se bodo sklepale kreditne pogodbe. Ker torej tožnik takega dovoljenja za navedene lokacije nima, to pomeni, da opravlja potrošniško kreditiranje v nasprotju z določbo 3. člena ZPDZC, torej opravlja delo na črno. Organ še ugotavlja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je bila v kreditni pogodbi z dne 5. 6. 2013 presežena najvišja dovoljena EOM, kar tudi utemeljuje. Vendar pa so bile pri treh kreditnih pogodbah ugotovljene tudi nepravilnosti v zvezi s številom mesečnih anuitet, navedenih v pogodbi in odstopni izjavi.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da mu je tožena stranka prepovedala sklepanje pogodb, ki jih tožnik ne sklepa. Prepovedala mu je namreč sklepanje kreditnih pogodb na navedenih lokacijah, kjer pogodb ne sklepa, saj večino pogodb sklepa na daljavo. Zato se šteje, da so te pogodbe sklenjene na sedežu družbe, torej v Ljubljani na poslovnem naslovu družbe, na D. V skladu z 21. členom OZ, ki določa, da se šteje, da je pogodba sklenjena v kraju, v katerem ima ponudnik svoj sedež oz. prebivališče v trenutku, ko je dal pogodbo, torej velja zakonska domneva, da je kraj sklenitve pogodb D. Vse storitve potrošniškega kreditiranja tožnik opravi izključno na sedežu družbe. Na info točki ni prisotne nobene osebe, ki bi bila zaposlena pri tožniku. Tam zaposlene osebe zgolj omogočijo vzpostavitev komunikacije na daljavo s tožnikom. Tožnik ne opravlja dela na črno, saj razpolaga z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja. Tožnik pa ima tudi pravni interes, da se ugotovi, da ni kršil 24. člena ZPOTK-1, čeprav je že tožena stranka ugotovila, da je bila v kreditni pogodbi z dne 5. 6. 2013 navedena EOM dopustna. Podaja tudi izračun višine EOM za tri kreditne pogodbe, za katere je drugostopenjski organ ugotovil, da predstavljajo ugotovitev kršitve najvišje dovoljene EOM. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi tako, da se obe izpodbijani odločbi odpravita. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da glede na kriterije, določene v 48. a) člen ZVPOT, ne gre za pogodbe, sklenjene na daljavo, saj sta bili na lokaciji, ki ni sedež kreditodajalca na D., fizično prisotni tako potrošnik, kakor tudi oseba, od katere je potrošnik dobil podatke o kreditu, prejel denar in tam tudi podpisal pogodbo. Tožnik tudi ni pojasnil, v kakšni vlogi nastopa oseba, ki v imenu in za račun tožnika kot kreditodajalca stopa v kontakt s potrošnikom, mu nudi vse potrebne informacije, je navzoča pri podpisu pogodbe in potrošniku izroči vrednost kredita v gotovini.

Tožnik k pripravljalni vlogi prilaga izjavi dveh kreditojemalcev, ki sta že sklenila kreditni pogodbi, za katera ju je zaprosil zaradi prekrškovnega postopka in ki ju je tožena stranka v postopku identificirala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržnega inšpektorja, s katero je le-ta tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po petem in sedmem odstavku 34. člena ZPotK-1 in po četrtem odstavku 13. člena ZPZDC, ker na lokacijah A., B., C. in Č. odobrava kredite v nasprotju z ZPotK-1 in ker opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja brez dovoljenja, torej kot delo na črno.

24. člen ZPotK- določa najvišjo dopustno efektivno obrestno mero (EOM). V prvem odstavku 29. člena ZPotK-1 je določeno, da si mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje, ki ga izda ministrstvo, pristojno za gospodarstvo. Po prvem odstavku 31. člena ZPotK-1 ministrstvo dajalcu kredita, ki je pridobil dovoljenje, izda nalepko, ki izkazuje pridobitev dovoljenja in sicer izda toliko nalepk, kot je v vlogi navedenih naslovov, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka prejšnjega člena in na katerih se bodo sklepale kreditne pogodbe. Kot delo na črno pa se po 3. členu ZPDZC šteje, če pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu.

Iz dejanskih ugotovitev upravnega postopka nesporno izhaja, da tožnik za lokacije A., B., C., in Č., za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja nima. Nadalje iz ugotovitev upravnega postopka izhaja tudi, da so bile v treh primerih sklenjene kreditne pogodbe, pri katerih se število mesečnih anuitet vračila kredita, navedeno v pogodbi in v odstopni izjavi, ni ujemalo, kar bi lahko povzročilo, da bo potrošnik plačal več kredita, kot je predvideno v pogodbi in po višji EOM, kot je predvidena v pogodbi.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Ker je tožnik v treh primerih s potrošniki sklenil kreditne pogodbe, ki bi lahko povzročile, da bo potrošnik plačal več kredita, kot bi moral po pogodbi in po višji EOM, kot je določena v pogodbi, je tožena stranka pravilno ugotovila, da gre v teh primerih za sklepanje pogodb v nasprotju z ZPotK-1. Pravilno je ugotovila tudi, da tožnik na navedenih lokacijah opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja brez ustreznega dovoljenja, torej opravlja dejavnost na črno. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka po presoji sodišča pravilno uporabila materialno pravo in tožniku pravilno in zakonito izrekla inšpekcijski ukrep na podlagi petega in sedmega odstavka 34. člena ZPotK-1 in četrtega odstavka 13. člena ZPZDC.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Na tožbena ugovora, da gre za sklenitev pogodb na daljavo in da se za kraj sklenitve pogodbe, v skladu z določbo 21. člena OZ, šteje, da je pogodba sklenjena v kraju, kjer ima ponudnik svoj sedež, to pa je na naslovu D., ki sta ponovljena pritožbena ugovora, je že tožena stranka pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da pri sklepanju pogodb na navedenih lokacijah ni bil navzoč njegov predstavnik, saj nasprotno izhaja iz spisovnih podatkov, iz dokumentacije, ki so jo prvostopenjskemu organu posredovali potrošniki, ki so s tožnikom sklenili kreditne pogodbe. Neutemeljene so tožbene navedbe in v zvezi s tem predlagani dokazi glede treh pogodb, za katere naj bi drugostopenjski organ v svoji odločbi ugotovil kršitev prekoračene najvišje dovoljene EOM. Drugostopenjski organ je v zvezi s temi tremi pogodbami (samo) pritrdil prvostopenjskemu organu, da so bile v treh kreditnih pogodbah ugotovljene nepravilnosti, ker se je število mesečnih anuitet vračila kredita, navedeno v kreditni pogodbi, razlikovalo od števila mesečnih anuitet, navedenega v odstopni izjavi. V izpodbijani odločbi zatrjevano kršitev prekoračitve najvišje dovoljene EOM v pogodbi z dne 5. 6. 2013 je saniral že drugostopenjski organ, s tem, da je ugotovil, da te kršitve ni bilo. K pripravljalni vlogi priloženi izjavi dveh kreditojemalcev, ki sedaj o okoliščinah glede sklenitve kreditnih pogodb, navajata popolnoma drugače, kot sta navajala v svojih izjavah, posredovanih prvostopenjskemu organu, sta nedopustni tožbeni novoti, ki zato ne moreta biti upoštevani (52. člen ZUS-1).

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (59. člen ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZPotK-1 člen 29, 31, 34. ZPZDC člen 3, 13.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4MjYz