<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep III Cp 3114/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:III.CP.3114.2015

Evidenčna številka:VSL0061000
Datum odločbe:02.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Milan Mesojedec (preds.), Majda Urh (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - SODNE TAKSE
Institut:predkupna pravica - kršitev predkupne pravice - ponudba - neenaki pogoji prodaje - nepremičnina - pritiklina - odmera sodne takse - plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - pravnomočen plačilni nalog

Jedro

Ponudba, ki je bila posredovana predkupnemu upravičencu, ni vsebovala seznama opreme poslovnega prostora, kar pa tudi ni potrebno. Nepremičnina se je prodajala obenem s pritiklinami – opremo in inventarjem. Pritikline pa delijo usodo glavne stvari (17. člen SPZ). Ponudba pa je tožeči stranki omogočala ogled lokala, ki se je prodajal. Tožeča stranka ponujene možnosti ni izkoristila. Pritožba po povedanem v delu, ki pravi, da bi moral biti v ponudbi opredeljen seznam opreme, osnovnih sredstev in inventarja, ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 27. 5. 2015 in pritožba zoper sklep z dne 29. 6. 2015 se zavrneta in se sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom delno dovolilo spremembo tožbe, ni pa dovolilo postavitve dodatnega odškodninskega zahtevka pod točko 5 (točka I. izreka sklepa). Zavrnilo je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek (točka II. izreka sodbe) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti pravdne stroške v znesku 9.436,91 EUR.

2. S sklepom z dne 29. 6. 2015 pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke z dne 26. 3. 2015 in z dne 5. 6. 2015 za vrnitev sodne takse za pritožbo (točka 1. izreka sklepa). Prav tako je zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 22. 6. 2015 zoper prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 27. 5. 2015 (točka 2. izreka sklepa).

3. Zoper sodbo in sklep in zoper sklep se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi zoper sodbo in sklep sodišču najprej očita, da je kršilo določila ZPP, ker ni dovolilo spremembe tožbe v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek tožeče stranke (točka I. izreka). Tožeča stranka je že v peti pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2014 zahtevala plačilo odškodnine in to v obliki pobota z nasprotno obveznostjo plačila in ne šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2015. Zahtevek je sodišče dovolilo (sklep III P 399/2011 z dne 8. 4. 2014), v nadaljevanju postopka pa zavrnilo z modifikacijo zahtevka z dne 23. 2. 2015. Tožeča stranka ne uveljavlja nečesa, česar ni že v dosedanjem postopku. Zahtevek je le ustrezno formalno oblikovala v dajatvenega. Tožeča stranka s spremembo tožbe dejansko zahteva plačilo odškodnine, predlagani pobot pa je šele naslednji korak, do katerega lahko pride, ko nastopijo pogoji za pobot. Nadalje sodišču očita, da je relativno bistveno kršilo določbe postopka (četrti odstavek 125.a člena ZPP), ker ji ni omogočilo poslušati posnetka glavne obravnave, na kateri je potekalo zaslišanje, kljub temu, da je to pravočasno zahtevala (ugovor zoper zapis z dne 22. 6. 2015). Napačen je zaključek sodišča, da tožeče stranke ni bilo treba seznaniti s seznamom opreme, ki je predmet prodaje. Primerjava identitete predmeta po ponudbi z dne 23. 5. 2008 in prodajnimi pogoji z dne 14. 7. 2008 pokaže, da ne gre za isti predmet prodaje. V prodajni pogodbi z dne 14. 7. 2008 je poslovni prostor v ponudbi z dne 23. 5. 2008 pa je tudi „vsa oprema, osnovna sredstva in drobni inventar“. Ponudba z dne 23. 5. 2008 že zaradi povedanega ne ustreza oziroma je napačna. Poslovni prostor je bil obremenjen z veljavno najemno pogodbo, s čimer bi moral biti predkupni upravičenec seznanjen. Med strankami ni sporno, da je bila med prodajalcema in kupcema sklenjena najemno razmerje, sporno pa je, da je razmerje temeljilo na najemni pogodbi, ki jo je v spis predložil notar. Najemna pogodba je predstavljala takšno breme, kateremu se tožeča stranka ob nakupu ne bi mogla ogniti, zato je bilo nujno potrebno, da bi se ji omogočilo, da se predhodno seznani z vsebino bremena. Tožeča stranka bi morala biti z vsebino najemnega razmerja seznanjena celovito in ker to ni bila, ponudba za odkup ni bila ustrezna oziroma v skladu z zakonsko osnovo. Pritožba vztraja, da obvestilo tožeči stranki o nameravani prodaji ni bilo korektno glede pogojev plačila. Sklicuje se na navedbe iz pritožbe z dne 9. 7. 2014, kjer je podrobno pojasnila pomen enakih plačilnih pogojev. Opozarja, da 507. člen OZ govori o enakih pogojih in ne „bistveno enakih“. Sklicuje se na zadevo III Ips 1/2012. Glede roka plačila v ponudbi ni bilo ničesar, kar pomeni, da se je pričakovala sočasnost izpolnitve. Pogodba je glede roka plačila bila ugodnejša za kupca, torej ni šlo za enake pogoje prodaje. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da razlika v času izpolnitve razpolagalnega posla s strani prodajalcev pri prodaji nepremičnine ni bistvena sestavina samih pogojev prodaje. Na koncu pritožba opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 63/2011 z dne 15. 5. 2014. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe ter nato tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženim strankam pa naloži solidarno povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

5. Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper sklep z dne 29. 6. 2015. Navaja, da je plačala sodno takso za pritožbo v višini 3.555,00 EUR. Po pregledu zadeve ugotavlja, da je bila taksa napačno odmerjena po ZST-1, čeprav bi morala biti po ZST (39. člen ZST-1), saj je bila tožba vložena 30. 9. 2008, ZST-1 pa je pričel veljati 1. 10. 2008. Na osnovi 36. člena ZST-1 mora sodišče odrediti vrnitev sodne takse po uradni dolžnosti. Napačno je stališče sodišča, ki se sklicuje na pravnomočnost plačilnega naloga. Iz sklepa Cpg 1074/2014 izhaja nasprotno od tega kar zaključuje prvo sodišče. Podobno I Cp 1191/2015. Pritožba nadalje meni, da je napačna tudi odločitev v točki II. izreka sklepa. Stranka ima v treh dneh po izdelavi prepisa „pravico do vpogleda v prepis in ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa“ (četrti odstavek 125.a člena ZPP) . Pravica do vpogleda je objektivna in neodvisna od subjektivnih razlogov stranke za takšno ravnanje. Stranki, ki izrazi željo, se mora omogočiti vpogled v posnetek oziroma njegovo poslušanje. Tožeči stranki ni bil omogočen ne vpogled in ne poslušanje. Če je sodišče menilo, da je stranka upravičena do pridobitve posnetka na posebnem mediju, bi jo moralo o tem ustrezno poučiti in ji omogočiti, da to opravi na sodišču. Sodišče je na zaslišanju direktorja tožeče stranke raziskovalo tudi subjektivni element na strani tožeče stranke, zaradi česar je nujno, da je izpoved njenega direktorja povzeta točno in brez napak. Ker tožeči stranki ni bilo omogočeno poslušanje posnetka, se ni mogla prepričati, ali je povzetek brez napak. Kršitev lahko vpliva na zakonitost odločitve v tej zadevi, še posebej upoštevaje dejstvo, da je prvo sodišče izdalo sodbo o glavni stvari še preden je sklep o ugovoru tožeče stranke zoper prepis postal pravnomočen.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep

7. Ni sporno, da je bila obravnavana tožba vložena prej predno je začel veljati ZST-1, zato bi moralo sodišče vse takse (za tožbo, pritožbo) odmeriti po določilih ZST. Taksa za pritožbo v plačilnem nalogu z dne 11. 7. 2014 je bila odmerjena po določilih ZST-1, torej napačno. Tožeča stranka je po prejemu plačilnega naloga imela vse možnosti ugovora, ki ga je dopustno vložiti v roku 8 dni iz razloga, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Zoper plačilni nalog tožeča stranka ni ugovarjala, zato je postal pravnomočen in izvršljiv. Sodišče nima pravne podlage, da bi pravnomočno odločitev spreminjalo.

8. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča, ki je zavrnilo njen ugovor zoper prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 27. 5. 2015. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev prvega sodišča, ki je ugovor tožeče stranke zoper prepis zvočnega posnetka naroka zavrnilo. V izogib ponavljanju se na te navedbe (točka 10 obrazložitve sklepa) tudi sklicuje in jih povzema kot svoje. Dodati je, da tožeča stranka ni imela pripomb oziroma ni konkretno trdila, da je bila kakšna izjava direktorja tožeče stranke na zaslišanju drugačna, kot je zapisana v prepisu zvočnega posnetka. Pavšalno zatrjevanje, da zgolj to, da ima pravico vpogleda in ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa, pa ni upoštevno.

K pritožbi zoper sodbo

9. Slediti je sodišču, ki ni dovolilo spremembe tožbe v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja odškodnino. O odškodnini bi sodišče odločalo šele v primeru, da bi bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Ker je zahtevek zavrnjen, ni nobene osnove – temelja. na podlagi katerega bi se o sami višini odškodnine lahko odločalo. Vsa obširna navajanja v pritožbi o tem, da je prvo sodišče ravnalo napačno, ker spremembe tožbe ni dovolilo, po povedanem niso utemeljena. Pritožbeno sodišče na posamezne očitke posebej ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. V dosedanjem teku postopka je bilo že ugotovljeno in tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma, da so toženci tožeči stranki kot predkupnemu upravičencu posredovali notarsko listino – ponudbo z dne 23. 5. 2008, ki je vsebovala vse potrebne podatke o predmetu prodaje. Ponudba ni vsebovala seznama opreme poslovnega prostora, kar pa tudi ni potrebno. Nepremičnina se je prodajala obenem s pritiklinami – opremo in inventarjem. Pritikline pa delijo usodo glavne stvari (17. člen SPZ). Ponudba pa je tožeči stranki omogočala ogled lokala, ki se je prodajal. Tožeča stranka ponujene možnosti ni izkoristila. Pritožba po povedanem v delu, ki pravi, da bi moral biti v ponudbi opredeljen seznam opreme, osnovnih sredstev in inventarja, ni utemeljena.

11. Sporni lokal sta imela za nedoločen čas v najemu tretje in četrtotožena stranka. Tožeča stranka je bila s tem dejstvom in tudi z višino najemnine in časom trajanja seznanjena. Najemna pogodba vsekakor je breme, ki se mu tožeča stranka, kot meni tudi sama, ne bi mogla ogniti. Povedano pa nadalje pomeni, da je bila tožeča stranka z najemno pogodbo ustrezno seznanjena in so pritožbene navedbe o tem, da bi ji morala tožena stranka najemno pogodbo pokazati, neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema odločitev in obrazložitev prvega sodišča, ki pogojev prodaje v ponudbi in v kasnejši prodajni pogodbi ni štelo za različne (obrazložitev v sodbi sodišča točka 24-32) in jih v izogib ponavljanju povzema kot svoje. Ni sporno, da je znašala kupnina 220.000,00 EUR. Kupca sta kupnino v tej višini tudi plačala, vprašanje je le, ali je bila ponudba tožene stranke tožeči stranki glede samega načina plačila dana pod enakimi pogoji kot kasnejšima kupcema. Kupca sta ob podpisu plačala 60.000,00 EUR. Očitno pa sta ostali del kupnine (160.000,00 EUR) plačala z bančnim kreditom, ki jima je bil ob sklenitvi pogodbe tudi že odobren. Kupca sta banko pooblastila, da odobren kredit nakaže na račun prodajalcev. Tako sta kupca kupnino plačala iz dveh virov skupaj v višini kot izhaja iz ponudbe, ki jo je prejela tožeča stranka. Denar kupcema res ni bil izročen istega dne, vendar to ne pomeni, da je šlo za obročno plačilo kupnine. Način plačila kupnine tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni neenakih pogojev prodaje, ki bi pripeljali do ugoditve zahtevku tožeče stranke.

13. V zadevi, na katero se sklicuje pritožba III Ips 1/2012, je Vrhovno sodišče RS odločalo oziroma se opredelilo do vprašanja, ali konkretna vloga tožencev z dne 31. 12. 2007 in predloženo pooblastilo predstavlja obvestilo predkupnemu upravičencu o nameravani prodaji stvari (507. člen OZ). V obravnavani zadevi se je sodišče do tega vprašanja v konkretnem sporu opredelilo (točka 10). II Ips 63/2011 pa obravnava primer prodaje solastnega deleža na nepremičnini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezani s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožena stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.


Zveza:

OZ člen 507. SPZ člen 17. ZST-1 člen 34a, 34a/1.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNzE4