<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 886/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.886.2015

Evidenčna številka:VSL0060873
Datum odločbe:22.07.2015
Senat, sodnik posameznik:Barbara Žužek Javornik (preds.), Gordana Ristin (poroč.), Bojan Breznik
Področje:USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
Institut:razžalitev dobrega imena in časti - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - odškodnina zaradi kršitve časti in dobrega imena - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja medijev - relativno javna oseba - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - protipravnost

Jedro

Ustavno sodišče je že večkrat izrazilo stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost, tudi zelo ostrih in brezobzirnih izjav, ki pa jih lahko poslušalec ali bralec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napada na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje. Ko v bistvu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena. Zato varstvo pravice do svobode izražanja ne uživa tista izjava, katere izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu prepovedalo nadaljnje kršenje osebnostnih pravic tožeče stranke z navedbami, da je „mafijska nevesta“ ter podobnimi besedami in besednimi zvezami, ki so po vsebini primerljive. V primeru, da toženec ne bo prenehal s protipravnimi posegi v osebnostne pravice in bo kršil zgoraj navedeno prepoved, mora tožnici za vsak poseg plačati 1.100,00 EUR. Tožencu je naložilo, da umakne izjavo, objavljeno 25. 1. 2010, z njegove spletni strani „p.“ in da se zanjo opraviči z naslednjim besedilom: Umikam izjavo, objavljeno na spletni strani p. 25. 1. 2010, da je A. A. „mafijska nevesta“ ter se zanjo opravičujem. To mora biti objavljeno na enakem delu spletne strani in z enakimi črkami, kot je bila objavljena izjava, ki se umika in za katero se tožena stranka opravičuje in da se umik besedila in opravičilo označi s pripisom „umik navedb in opravičilo B. B. A. A. na podlagi sodbe IV P 1558/2014“. Naložilo je toženi stranki plačilo 1.100,00 EUR odškodnine s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela (točka VII. in VIII. izreka za zavrnjeno odškodnino in stroške) se pritožuje tožeča stranka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica utrpela nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin, vendar ni pravilno odmerilo odškodnino. Meni, da je bilo njeno duševno ravnovesje porušeno za dva meseca in pol, bilo je intenzivno in ji gre celotna odškodnina. Njeno duševno trpljenje se je omililo šele z izdajo obsodilne kazenske sodbe. Odškodnina je prenizka in ni v skladu s sodno prakso. Navaja razloge sodbe II Ips 311/2006. Predlaga, da se prisodi odškodnina 6.000,00 EUR. Z umikom niso nastali stroški, zato bi bilo treba tožnici priznati vse stroške.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe oziroma del, s katerim ni uspela. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Tožnica je umikala zahtevke v skladu z dinamiko odločanja kazenskega sodišča. Drži sicer, da je civilno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo v zvezi z zapisom „mafijska nevesta“. Sodišče ni ugotovilo pravno priznane škode in bi moralo zahtevek zavrniti. Tožnica je obiskala psihiatra v enajstih dneh od spornega zapisa. Taka odločitev je tudi v nasprotju z OZ in obstoj škode je dokazno breme tožeče stranke. Obisk pri psihiatru je bila kontrola po dogovoru. Tožnica je tudi izpovedala, da ta članek ni bil edini in da je bilo treba enkrat odreagirati. Zato je tudi obiskala psihiatra. Vsega tega sodišče ni presojalo. Na vprašanje sodišča ali je trpela zaradi drugih morebitnih objav, je kategorično zanikala. Želela je v tej zadevi višjo odškodnino. Na naroku 24. 5. 2013 je dala toženi stranki jasno vedeti, da tožene stranke nihče ne jemlje resno. Zato je nemogoče, da bi tožeči stranki zapis tožene stranke povzročil škodo. Tožena stranka pa verjame, da je bilo neprijetno, ker so jo spraševali o njenem zastopstvu U. na H. in o grožnjah zastopnikov te obutve, da jo bodo sodno preganjali in ko so zahtevati od nje izjave, ker je bil v kazenskih postopkih. O tožnici se je pisalo še kaj hujšega. Sodišče ni zapisalo, zakaj ji verjame. Zato je tudi neutemeljen zahtevek na opravičilo in na umik izjave ter prepovedni zahtevek. To je materialnopravno zmotno. Sodišče piše, da naj bi to še zmeraj bilo na spletni strani, kar ni res, saj je že odstranjeno. Tožena stranka vztraja, da je prepovedni zahtevek utemeljen le v primeru, da prizadetemu grozi dejanje, ki pomeni kršitev, ali v primeru, če obstoji nevarnost, da bo kršitev ponovljena. Tega tožeča stranka ni izkazala.

4. Na vročeno pritožbo tožeče stranke, je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

6. Tožeča stranka v pritožbi predvsem graja višino priznane odškodnine za utrpelo škodo zaradi duševnih bolečin, zaradi kršitve dobrega imena in časti. Pri tem pritožnica meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ in ni zadosti upoštevalo individualizacije tožničine škode. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da tožničin primer ni identičen primeru, ki ga pritožba izpostavlja (II Ips 311/2006). Sodišče prve stopnje je pravilno tožnici odmerilo pravično denarno odškodnino. Treba je upoštevati, kar je tudi sodišče prve stopnje korektno razmejilo, da je v spornem času tožnica bila izpostavljena raznim pisanjem v medijih. Ker je tožnica v času objave bila relativno javna oseba, je sodišče moralo upoštevati tudi ta vidik. Tožnica zahteva v nadaljevanju postopka odškodnino 3.500,00 EUR. Pri tem je delno umaknila odškodninski zahtevek (do 7.000,00 EUR), ker je ugotovila, da se pisanja medijev o tem, kako vidijo njeno nastopanje na televiziji, ne more pravno sankcionirati. Okoliščine konkretnega primera sodišču nalagajo dolžnost tehtanja med pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena in med pravico toženca do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS in 34. in 35. člen Ustave)(1). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaslišalo tožnico in tudi razmejilo njene duševne bolečine, ki so bile v zvezi z nedovoljenim pisanjem tožene stranke in duševne bolečine, ki jih je imela iz drugih naslovov, kar pa mora tožnica prenesti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo pravni standard pravične denarne odškodnine po 179. členu (točka 22. - 26.). Ugotovilo je tako subjektivni kot objektivni element žaljivosti v besedni zvezi „mafijska nevesta“. Pravilno je upoštevalo, da kljub temu, da je tožnica televizijska voditeljica, še ne pomeni, da je dolžna trpeti žaljivke, ki so usmerjene na njeno osebo kot celoto(2). Tako je sodišče prve stopnje pravilno razmejilo tožničine duševne bolečine zaradi nedopustnega pisanja v zvezi z besedno zvezo in zato prisodilo pravično denarno odškodnino (primerjaj ugotovljeno škodo v točki 29. - 32.).

7. V pritožbi tožeča stranka izpostavi zlasti individualno plat žaljivosti oziroma njene duševne bolečine. Opozarja na odškodninsko pravilo o individualizaciji škode. Vendar je treba upoštevati tudi objektivno komponento odškodninske obveznosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno umestilo in opredelilo tožničino škodo. Pri tem ni spregledalo ustaljene sodne prakse. Vendar tudi pritožbeno sodišče ne najde v sodni praksi identičnega primera, kot je tožničin in ker je bilo treba ločiti tisti del tožničinega duševnega trpljenja, ki mu pravo nudi varstvo (za ugotovljeno besedno zvezo iz kazenske sodbe) od tiste škode in v zvezi s tem prestanih duševnih bolečin, ki ne predstavljajo pravno relevantne škode. Zato je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke

8. Tožena stranka sicer priznava, da je obsojen s pravnomočno kazensko sodbo in da je pravdno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo glede podlage odškodninske obveznosti vezano (14. člen ZPP). Poglavitni ugovor tožene stranke je, da tožnica ni dokazala takšne škode, ki ustreza pravnorelevantni škodi iz tega naslova po 179. členu OZ in da ji trpljenje v zvezi zapisom „mafijska nevesta“ ne more prizadejati takšnih duševnih bolečin, kot jih navaja. Trdi, da je imela tožnica duševne bolečine zaradi drugih objav v medijih. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tožničino duševno trpljenje in tožnico o tem vprašalo. Na podlagi tožničinega zaslišanja in zaslišanja njene sestre, kakor tudi iz predloženega zdravniškega spričevala, je delno sledilo tožeči stranki in ugotovilo škodo, ki jo je tožnici priznalo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ugotovljena tožničina škoda zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, pomeni pravno relevantno škodo in da ji gre odškodnina na podlagi 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo sodbo, na katero se je sklicevala tožena stranka, ko je menila, da je sojenje v nasprotju s sodno prakso, ki jo je začrtalo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Mladina d.d. proti Republiki Sloveniji (sodba 20981/2010, z dne 17. 4. 2014, zadeva S. P.). Sodišče pravilno ugotovi, da tožnica ni pripomogla ali „izzvala“ pisanj tožene stranke na način, kot je bilo ugotovljeno v citirani sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice. Dejstvo, da je bil tožničin mož v kazenskem postopku(3), ne opravičuje toženčevega pisanja, da je zato tožnica „mafijska nevesta“. Ob tem je tudi iz pritožbe zaznati, da kljub priznavanju kazenske sodbe I Ips 30388/2010, tožena stranka nima občutka protipravnosti takega pisanja. Ustavno sodišče je že večkrat izrazilo stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost, tudi zelo ostrih in brezobzirnih izjav, ki pa jih lahko poslušalec ali bralec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napada na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje(4). Ko v bistvu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena. Zato varstvo pravice do svobode izražanja ne uživa tista izjava, katere izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.

9. Za pritožbo je pomembna ugotovitev, da je tožnica v spornem času bila izpostavljena tudi objavam drugih medijev. Pri tem se sklicuje na tožničino izpovedbo, ko je odgovorila, da je bilo treba „enkrat odreagirati“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse to upoštevalo pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine tožnice in naredilo razmejitev. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica šla k psihiatru samo zaradi potreb pravdnega postopka. Pritožba smiselno trdi, da je sodišče, ko ni dovolilo vprašanj v zvezi z drugimi objavami, odvzelo toženi stranki možnost sodelovanja. S tem smiselno očita bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka imela dovolj možnosti zastaviti tožnici vprašanje o pravnorelevantnih dejstvih. Pritožnica sicer ne pove točno, na katero vprašanje ni mogla dobiti odgovora, ker bi ji sodišče to prepovedalo. Pritožbeno sodišče je prebralo zapisnik zvočnega prepisa (list. št. 137 – 147). Iz zapisov ni videti, da bi tožena stranka na zapisnik zahtevala, da se zapiše, da ni mogla postaviti določenega vprašanja. Če bi tožena stranka menila, da ni imela možnost sodelovanja v postopku, bi gotovo zahtevala, da se to zapiše. Tako pa je podpisala zapisnik brez zaznamkov ali sklicevanja na kršitev načela konkradiktornosti (list. št. 133).

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, ko je ugotovilo, katero škodo je tožnica utrpela zaradi sporne besedne zveze, ocenilo to škodo kot pravno relevantno in ugotovilo tudi vzročno zvezo s tožničino škodo in protipravnim ravnanjem. Tej dokazni oceni ni kaj dodati. Sodišče je opravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Ni le slepo verjelo tožnici, ampak je izpoved umestilo skupaj z oceno listinskih dokazov in zaslišanja tožničine sestre.

11. Pritožnik še trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnici tudi za zahtevek na opravičilo in umik izjave. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je tožeča stranka trdila, da je celotni članek še zmeraj dostopen na spletnem portalu p. in da je toženec na naroku 24. 5. 2013 pojasnil, da ni nikjer navedeno, naj ga umakne. V pritožbi tožena stranka kot novoto zapiše, da je ta članek že umaknjen. Vendar v času sojenja, sodišče prve stopnje ni imelo tega podatka, tožena stranka pa ne pojasni, zakaj ni mogla navajati prej, da je umaknila s spleta sporni prispevek (337. člen ZPP). Če je tožena stranka to že izpolnila, ji ne bo treba izpolniti tega dela zahtevka v nadaljevanju. Za pritožbo je tudi sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je utemeljen zahtevek po 134. členu OZ za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz stališča, da članek še ni odstranjen, je pravilno ugodilo zahtevku, saj je obstajala nevarnost, da se bo kršitev nadaljevala. Tožena stranka tudi temu delu zahtevka ni ugovarjala vse do pripravljalne vloge z dne 11. 8. 2014 (list. št. 15), to pa je bilo že po razveljavitvi prve sodbe oziroma sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 81/2014. Sodišče pa je pravilno obrazložilo, zakaj je ta del zahtevka utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških. Upoštevalo je določbo 155. člena ZPP in nato uspeh (154. člen ZPP) in opravilo medsebojno pobotanje pravdnih stroškov. Takemu načinu odločanja o pravdnih stroških ni kaj dodati.

13. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti tudi pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

--------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča RS Up – 1019/2012

Op. št. (2): Potrebno je pri presoji pravic do svobode izražanja upoštevati, da mediji morajo razlikovati med bitjem in ravnanjem, saj varuje pravica svobode izražanja le pisanje, ki je kritično usmerjeno na ravnanje človeka, o katerem medij poroča.

Op. št. (3): Kasneje ugotovljeno, da ni bil obsojen.

Op. št. (4): Primerjaj razloge sodbe Ustavnega sodišča RS v odločbi Up – 1019/2012.


Zveza:

OZ člen 134, 179.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0Mjgy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*