<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1405/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1405.2015

Evidenčna številka:VSL0083137
Datum odločbe:13.05.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Metoda Orehar Ivanc (preds.), Tanja Kumer (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:leasing pogodba - kršitev pogodbe - odtujitev vozila - kasko zavarovanje - zavarovalnina - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska - nastop zavarovalnega primera - razdrtje pogodbe o finančnem leasingu - pravica do odškodnine - pozitivni pogodbeni interes

Jedro

Zaradi neupoštevanja (morebitne) zavarovalnine, toženec ne bo prikrajšan, saj mu bo v primeru nastopa zavarovalnega primera (če je zavarovalno kritje podano) zavarovalnina izplačana (v primeru pravilno oblikovanega tožbenega zahtevka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18983/2011 z dne 18. 2. 2011 v veljavi v prvem odstavku izreka glede glavnice v višini 12.973,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 in v III. odstavku izreka. Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.922,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, postopek o izvršbi ustavi, podredno, tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba prezre dejstvo, da je bil predmet leasinga najden oziroma izsleden s strani policije v N. Če tožnik ni zahteval vračila predmeta leasinga oziroma poplačila njegove vrednosti ali razlike vrednosti avtomobila iz kasko zavarovanja pri zavarovalnici, to ne sme biti v škodo toženca. Odškodninske postavke za priznanje odškodnine niso podane. Za škodo zaradi protipravne odtujitve avtomobila in posledično njegove prodaje v N., tožencu ni mogoče pripisati odgovornosti. Podatku spisa ne nudijo podlage za zaključek, da je avtomobil odtujil (ukradel) H. B. Zaradi tatvine avtomobila (avtomobil sicer ne bi mogel biti prodan v N.) je nastopil zavarovalni primer in bi se tožeča stranka morala poplačati iz zavarovalnine pri zavarovalnici. Šele v primeru, če bi bil odškodninski zahtevek v sodnem postopku pravnomočno zavrnjen (ker zavarovalni primer ni nastal), bi glede na določbo V. člena Pogodbe o finančnem leasingu tožeča stranka lahko terjala plačilo od toženca. Sodišče ne bi smelo odločati o utemeljenosti zahtevka, ki bi moral biti predmet posebne pravde med tožnico in zavarovalnico zaradi plačila zavarovalnine po polici za polni kasko. Glede na določbo V. člena Pogodbe o finančnem leasingu je šlo za fiduciarno cesijo med pravdnima strankama. Sodba zmotno uporabi določbo 425. člena OZ. Sicer pa je zmotno zavzeto stališče sodbe, da zavarovalni primer ni nastal, ker je bil H. B. sozavarovana oseba, ker je uporabljal predmet leasinga v soglasju s tožencem. Listinsko je dokazano, da je toženec pooblastilo za vožnjo preklical in zadevo prijavil policiji, s čimer se je razbremenil odgovornosti. Do zavarovalnega primera je prišlo šele, ko je H. B. uporabljal predmet leasinga kljub prepovedi toženca oziroma, ko je bil predmet leasinga odtujen v N. Spisovni podatki ne potrjujejo, da bi bil v krajo predmeta leasinga in njegovo prodajo v N. vpleten H. B. ali celo toženec. Če bi tožnik uveljavljal plačilo zavarovalnine iz naslova polnega kaska pravočasno, bi bil zagotovo uspešen. Tožnik škode ni izkazal, ker ni bilo ugotovljeno, koliko je vreden predmet leasinga, ki je v N. Zmotno je ugotovljeno, kdo je odtujil predmet leasinga. Dejstvo, da je policija ovadila H. B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zatajitve, ne pomeni, da ni šlo za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila. Dejstvo, da toženec ni nemudoma obvestil tožnika o izginotju predmeta leasinga, ne more imeti za posledico njegove odškodninske odgovornosti. Tudi če bi bil za nastalo škodo odgovoren, pa bi bil dolžan plačati le eventuelno razliko med dejansko škodo in izplačano zavarovalnino. Nepravilna je stroškovna odločitev, saj izpodbijana sodba ni upoštevala pravdnih stroškov toženca v prvotnem postopku, ko je s pritožbo uspel.

3. Tožeča stranka je na pritožb odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da je tožeča stranka zaradi razdrtja Pogodbe o finančnem leasingu z dne 15. 12. 2008 (v nadaljevanju Pogodba), katere sestavni del je Splošni del pogodbe o finančnem leasingu št. FVF08 (v nadaljevanju Splošni del) upravičena do odškodnine, določene v 2. točki XIV. člena Splošnega dela. Ugotovi, da je do razdrtja pogodbe prišlo iz razlogov na strani toženca. Slednji je kršil pogodbo,(1) ker je avgusta 2010 prenehal s plačevanjem leasing obrokov,(2) in ker je (brez soglasja) tožeče stranke avtomobil, ki je bil predmet leasinga (osebno vozilo V. 1,4 TSI) prepustil v uporabo H. B. Odgovornost za odtujitev in nevrnitev vozila (vozilo, ki je bilo najdeno v N. in tožeči stranki ni bilo vrnjeno), pripiše tožencu, ker ga je s pooblastilom 23. 3. 2010 (brez soglasja tožeče stranke) prepustil v uporabo H. B.

6. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba ima prepričljive, jasne in natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso sami s sabo v nasprotju. Protispisna je pritožbena trditev, da je sodba prezrla, da je bil predmet leasinga najden v N. Sodba (13. točka obrazložitve) izrecno zapiše, da je bilo sporno vozilo izsledeno v N., ugotovi, da je bilo večkrat odtujeno in da vozila tuji organi zato nočejo vrniti. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) sodba ne uveljavlja konkretizirano, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka niso podane.

7. Neutemeljena je nosilna teza pritožbe, da bi bila tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati plačilo odškodnine šele, če bi bil njen zahtevek za plačilo zavarovalnine (vložiti bi morala tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je bil avtomobil polno kasko zavarovan) v sodnem postopku pravnomočno zavrnjen.

8. Pogodbeno dogovorjena podlaga (3. točka, 4. točka V. člena Splošnega dela), kot pravilno obrazloži sodba (11. točka obrazložitve) zanjo ne nudi podlage. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi, prepričljivimi in jasnimi razlogi sodbe, da za uveljavljanje zahtevka zoper toženca zadošča, da je zavarovalnica odklonila izplačilo zavarovalnine in da tožeča stranka ni dolžna upoštevati (morebitne) zavarovalnine.

V 3. točki V. točke je določeno: „V primeru delnega ali popolnega uničenja vozila zaradi nastopa škodnega dogodka, ki ni zavarovan ali je zavarovalnica izplačilo zavrnila, se L. obvezuje V. nadomestiti celotno škodo, ki mu je tako nastala. Če L. ne izpolni te svoje obveznosti, je odškodninsko odgovoren. Odškodninska odgovornost L. obstoji poleg odgovornosti za plačilo vseh obveznosti po pogodbi. L. izrecno dovoljuje V., da v tem primeru uporabi za izterjavo plačila škode instrumente zavarovanja izročene ob podpisu pogodbe o leasingu.

V 4. točki V. točke je določeno:

„L. je dolžan v primeru nastopa škodnega dogodka zavarovati vse dokaze o vzrokih in posledicah nastanka škodnega dogodka in pridobiti dokumentacijo in vložiti odškodninski zahtevek v rokih, ki jih predpisuje zavarovalnica in o tem obvestiti V.

9. Pritrditi je sodbi, da je toženec, kljub temu, da še ni bil pravni lastnik vozila (s pogodbo sta se stranki dogovorili za možnost odkupa vozila) nosil tipične rizike lastnika, podana pa je tudi njegova odgovornost za škodo (IX. člen Splošnega dela, 3. točko V. člena Splošnega dela). Imel je materialni interes, da zavarovalni primer ne nastane in bil zato po utrjenem stališču sodne prakse aktivno legitimiran za vložitev odškodninskega zahtevka proti zavarovalnici, glede na določbo 4. točke V. člena Splošnega dela pa je bil to tudi dolžan storiti. Sicer pa sodba pravilno pojasni, da zaradi neupoštevanja (morebitne) zavarovalnine, toženec ne bo prikrajšan, saj mu bo v primeru nastopa zavarovalnega primera (če je zavarovalno kritje podano) zavarovalnina izplačana (v primeru pravilno oblikovanega tožbenega zahtevka). Zadostni in pravilni razlogi sodbe (11. točka obrazložitve), zakaj pravno naziranje tožene stranke (da določba V. člena predstavlja fiduciarno cesijo), ki ga ponavlja v pritožbi, ni pravilno, ne terjajo dopolnitve.

10. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost odločitve sodbe, ki tožencu pripiše odgovornost za odtujitev vozila. Toženec je, kot pravilno ugotavlja sodba (13. točka obrazložitve), H. B., s katerim je imel zadnji kontakt avgusta 2010, preklical pooblastilo šele 15. 11. 2010, ustno ovadbo je podal šele 17. 11. 2010, tožečo stranko pa je obvestil 19. 1. 2011. V N., kjer je bilo vozilo izsledeno, je bilo s slovenskimi dokumenti registrirano že 11. 10. 2010 in prodano naprej 6. 11. 2010. S sklicevanjem na preklic pooblastila H. B. in prijavo policiji se zato toženec odgovornosti, kot pravilno zaključi že sodba, ne more razbremeniti. Toženec v (pravočasni) trditveni podlagi ni navajal (niti dokazoval), da bi vozilo odtujil kdo drug kot H. B., zato so neupoštevne pritožbene trditve, da ni izkazano, da je bil H. B. v krajo avtomobila vpleten. Posledično je neutemeljen tudi očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja „glede dejstva, kdo je odtujil predmet leasinga.“

11. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključka, da zavarovalni primer ni nastopil, čeprav ob ugotovitvi, da toženec zaradi neupoštevanja (morebitne) zavarovalnine, slednje niti ni več odločilno. Zgolj dejstvo, da je bilo vozilo odtujeno, samo po sebi ne zadošča, kot prikazuje pritožba, za nastop zavarovalnega primera. Nosilni razlog, ki ga sodba po izčrpni proučitvi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska izpostavlja, je dejstvo, da je toženec tisti, ki je vozilo zaupal H. B., in da toženec ni ponudil (pravočasnih) trditev, da ga slednji ni odtujil.

12. Zaradi razdrtja pogodbe po krivdi toženca je tožeča stranka imela na podlagi 2. točke XIV. točke Splošnega dela, kot pravilno pojasni že sodba (14. točka obrazložitve) pravico do odškodnine, to je tako imenovanega pozitivnega pogodbenega interesa (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da tožnik dejanske škode ni izkazal. Po tej določbi je odškodnina enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih obrokov po pogodbi, povečana za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšana za cenitveno vrednost vozila. Ni pomembno, kolikšna je vrednost avtomobila, ki se nahaja v N., saj sodba zavzame pravilno stališče, da toženec ni upravičen do zmanjšanja odškodnine za cenitveno vrednost, ker je odgovoren za nevrnitev vozila.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek nepravilne stroškovne odločitve, ki temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP. Merilo je končni uspeh, pri čemer pritožbeni stroški (toženec je prvič s pritožbo uspel), delijo usodo končnega uspeha (uspela je tožeča stranka). Ni podlage, da bi se toženčevi pritožbeni stroški nalagali v plačilo tožniku, kot se zavzema pritožnik.

14. Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožeče stranke z odgovorom na pritožbo k odločitvi niso bistveni prispevali, in ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

OZ člen 239, 239/2.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNTY5