<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1123/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1123.2014

Evidenčna številka:VDS0013737
Datum odločbe:26.02.2015
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - obseg dela - javni zavod

Jedro

Zgolj iz razloga, ker je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki krajši od polnega delovnega časa, ki so ga imeli drugi zaposleni novinarji, še ni mogoče zaključiti, da njegovo pogodbeno razmerje ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Tožnik bi nenazadnje lahko imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, zato primerjava obsega tožnikovega dela z ostalimi zaposlenimi novinarji ni relevantna.

Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da zaradi narave dela in dejstva, da je tožena stranka javni zavod posebnega nacionalnega pomena, dela ni mogoče opravljati drugače kot v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili urednikov oddaje. Navedeno sicer drži, vendar to tožene stranke še ne opravičuje, da z osebo, ki zanjo opravlja določeno delo, njuno razmerje pa ima elemente delovnega razmerja, ne sklene pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima pogodbeno razmerje elemente delovnega razmerja, se mora skleniti pogodba o zaposlitvi. To velja tudi za toženo stranko, čeprav je javni zavod posebnega nacionalnega pomena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 9. 2009 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za poln delovni čas za delovno mesto novinar specialist z mesečno osnovno plačo v višini 34. plačnega razreda (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 9. 2009 dalje ter mu za čas od 1. 9. 2009 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plače v višini 34. plačnega razreda, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati razliko med neto plačami in plačili za delo, ki jih je prejel pri toženi stranki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v vtoževanih višinah in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom s stroškovno posledico, oz. podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je obseg tožnikovega dela enak primerljivemu delu redno zaposlenih novinarjev oz. celo presega obseg njihovega dela. Delo tožnik opravlja v organiziranem delovnem procesu tožene stranke pod nadzorom in po navodilih nadrejenih urednic. Tožena stranka nima pravilnika, ki bi določal normative, na podlagi katerih bi se lahko ocenilo količino in kvaliteto novinarjevega dela, zato primerjava z redno zaposlenimi novinarji ni mogoča. Nepretrgano opravljanje dela novinarjev ne pomeni od 8. do 16. ure, novinar se ob prihodu in odhodu v oziroma iz prostorov delodajalca ne evidentira, pač pa se novinar lahko na prispevek pripravlja že dan prej, gradivo za prispevek lahko pripravlja več dni skupaj. Novinarsko delo je tako lahko včasih opravljeno v osmih urah, drugič pa je potrebno več kot 12 ur. Tožnik je delo opravljal vsak dan, saj kot delo ni mogoče šteti le oddan končni izdelek - prispevek, pač pa tudi dogovarjanje z uredniki po telefonu, skupno oblikovanje smernic scenarija, priprava, raziskovalni del, šele nato sledi izvedbeni del, terensko delo ter scenarij, montaža. Zaključek sodišča prve stopnje, vezan na izpovedbo A.A. o obsegu tožnikovega dela zgolj in samo iz oddanega števila prispevkov, zato ne drži. Tožnik ni bil vključen v delovni proces le občasno, pač pa je delo opravljal redno. Na vse jutranje sestanke ni prihajal, saj se je za delo, ki ga je opravljal, dogovoril z nadrejenim urednikom oddaj, za katere je prispevke pripravljal. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnega dokaza, na podlagi katerega bi lahko zaključilo, da je bil tožnikov obseg dela manjši od redno zaposlenih novinarjev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga pravdni stranki uredili z različnimi pogodbami civilnega prava (pogodba o novinarskem delu, pogodba o naročilu avtorskega dela), obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva obstoja delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). ZDR-1 delovno razmerje definira v prvem odstavku 4. člena, ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Tožnik v tem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 9. 2009 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od septembra 2009 do maja 2012 opravljal delo za oddajo B., od junija 2012 dalje pa delo za dnevno informativne oddaje (C., D., E., F., G.). Tožnik naj bi sicer v času od pomladi 2011 do jeseni 2011 opravljal delo za oddajo H., z delom za dnevno informativne oddaje pa pričel že v oktobru 2011, vendar sodišče prve stopnje navedenemu ni sledilo. Pritožba navedb v zvezi s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje nima.

V zvezi s tožnikovim delom v času od septembra 2009 do maja 2012, ko je delal prispevke za oddajo B., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik skupaj z urednico oddaje I.I. dogovarjal o vsebini prispevkov, o tem, katere izjave bodo pridobljene, kdaj bo snemanje in montiranje prispevka, tožnik pa je urednici prispevke pošiljal v pregled. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik delo opravljal kontinuirano, v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili urednice. V zvezi s tožnikovim delom v času od junija 2012 dalje, ko je delal prispevke za dnevno informativne oddaje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delo opravljal v prostorih tožene stranke, v skladu z navodili nadrejene in urednikov posamezne oddaje in da je delo opravljal kontinuirano. Ker pa se je tožnikov obseg dela v vsem tem obdobju bistveno razlikoval od redno zaposlenih novinarjev in ker se ni udeleževal jutranjih sestankov ter ni bil ves čas na razpolago toženi stranki, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Zato je tožbene zahtevke zavrnilo.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama nima elementov delovnega razmerja iz razloga, ker se je obseg tožnikovega dela bistveno razlikoval od drugih zaposlenih. Za obstoj delovnega razmerja namreč ni pomemben časovni okvir dela. Delavec lahko dela v krajšem delovnem času, ker ZDR-1 (niti prej Zakon o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) spodnje meje delovnega časa ne določa. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča v zadevah, opr. št. Pdp 1105/2011 z dne 30. 3. 2012 in opr. št. Pdp 216/2014 z dne 21. 8. 2014. Zato zgolj iz razloga, ker je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki krajši od polnega delovnega časa, ki so ga imeli drugi zaposleni novinarji, še ni mogoče zaključiti, da njegovo pogodbeno razmerje ni vsebovalo elementov delovnega razmerja. Tožnik bi nenazadnje lahko imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, zato primerjava obsega tožnikovega dela z ostalimi zaposlenimi novinarji ni relevantna. Tudi zgolj na podlagi ugotovitve, da se tožnik ni udeleževal jutranjih sestankov in da ni bil ves čas na razpolago toženi stranki, še ni mogoče zaključiti, da ni bil vključen v organizirani delovni proces tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik svoje delo opravljal v prostorih delodajalca oz. na terenu, enako kot drugi zaposleni novinarji, pri čemer ne gre spregledati, da je tožena stranka tožniku omogočala, da več dela opravlja od doma zaradi prostorske oddaljenosti tožnikovega prebivališča. Iz izpovedbe priče A.A. pa celo izhaja, da tudi ostali zaposleni novinarji niso bili ves čas prisotni in toženi stranki na voljo. Navedeno je glede na naravo dela novinarjev (delo na terenu) povsem logično. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (tožnik se je prostovoljno vključil v delovni proces tožene stranke, delo je opravljal za plačilo, osebno in nepretrgoma ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke) je tako mogoče prepoznati elemente delovnega razmerja v pogodbenem razmerju med pravdnima strankama. Ob tem ne gre spregledati, da je priča A.A. izpovedala, da se tožnikovo delo od 1. 5. 2014, ko je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ni v ničemer spremenilo.

Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da zaradi narave dela in dejstva, da je tožena stranka javni zavod posebnega nacionalnega pomena, dela ni mogoče opravljati drugače kot v prostorih tožene stranke in v skladu z navodili urednikov oddaje. Navedeno sicer drži, vendar to tožene stranke še ne opravičuje, da z osebo, ki zanjo opravlja določeno delo, njuno razmerje pa ima elemente delovnega razmerja, ne sklene pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da ima pogodbeno razmerje elemente delovnega razmerja, se mora skleniti pogodba o zaposlitvi, in to velja tudi za toženo stranko, čeprav je javni zavod posebnega nacionalnega pomena.

Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in sicer glede tega, ali tožnik izpolnjuje zahtevane pogoje za delovno mesto novinar specialist in tudi v delu, ali je tožnik sedaj pri toženi stranki zaposlen (opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi) ali delo opravlja po kakšni drugi pogodbi civilnega prava in do kdaj bo oz. je takšno razmerje trajalo. Navedene ugotovitve se pomembne, ker tožnik s tožbo zahteva tudi vrnitev nazaj na delo, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in plačilo plače ter plačilo regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob upoštevanju materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča ugotoviti dejansko stanje tudi v delu, v katerem je ostalo nepopolno ugotovljeno. Ponovno bo moralo presojati, ali ima pogodbeno razmerje med pravdnima strankama elemente delovnega razmerja in ali tožnik izpolnjuje zahtevane pogoje za zasedbo delovnega mesta novinar specialist. Če bodo ugotovitve sodišča prve stopnje za tožnika ugodne, bo moralo ugotoviti tudi, ali je obseg tožnikovega dela ustrezal pogodbi o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom. Odločiti bo moralo tudi o preostalih uveljavljanih tožbenih zahtevkih, upoštevajoč ugotovitve, ali je tožnik sedaj pri toženi stranki zaposlen (opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi) ali delo opravlja po kakšni drugi pogodbi civilnega prava in do kdaj bo oz. je takšno delovno oz. pogodbeno razmerje trajalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.


Zveza:

ZDR-1 člen 1, 18.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMDc4