<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 289/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.289.2017

Evidenčna številka:VDS00005875
Datum odločbe:05.10.2017
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - sodna razveza

Jedro

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kot nezakonita razveljavita sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policije z 11. 5. 2016, št. ... in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z 22. 6. 2016, št. ... (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonitih sklepov iz točke I izreka, temveč traja od 1. 9. 2016 dalje, tožena stranka pa je od navedenega dne dalje dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka II/a izreka). V presežku (delovno razmerje od 14. 7. 2016 do vključno 31. 8. 2016), je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/b izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji od prepovedi opravljanja dela (od 21. 4. 2016) obračunati bruto razlike nadomestila plač za mesece od maja 2016 do januarja 2017 v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, za mesec februar 2017 do vrnitve nazaj na delo pa bruto razlike nadomestila plač, ki bi jih prejela, če bi delala in nadomestili za brezposelnost oziroma bruto nadomestilo plače, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto razlike v plačilo, to je od vsakega šestega dne v mesecu do plačila (točka III/a izreka). V presežku, to je glede upoštevanje dodatka za stalnost in minulo delo, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III/b izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene stroške v višini 1.387,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma naj izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem in tretjem odstavku 263. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved tožeče stranke, popolnoma pa prezrlo izpovedi ključnih prič A.A. in B.B.. Iz izjav B.B. z dne 25. 3. 2016, 12. 4. 2016, 27. 10. 2016 in 12. 4. 2016 identično izhaja, da je tožeči stranki predal 400,00 EUR, tožeča stranka pa mu je predala potrdilo o opravljenem usposabljanju. Tudi iz njegovega pričanja izhaja, da je denar izročil tožeči stranki in ne C.C., in sicer 350,00 EUR ali 400,00 EUR, na izrecno vprašanje, ali dopušča tudi drug znesek, pa je odgovoril, da dopušča. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje B.B. ocenilo kot deloma neverodostojno pričo, čeprav je povsem življenjsko, da se zaradi časovne oddaljenosti dogodka ni spomnil natančnega zneska. B.B. je ves čas postopka zatrjeval enako, in sicer, da sta se s tožečo stranko sestala v lokalu D., da je tožeči stranki izročil denar, tožeča stranka pa njemu potrdilo. Ni relevantno, kako sta tožeča stranka oziroma E. d. o. o. prišla do njegovih podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je A.A. neverodostojna priča, saj naj bi svojo izjavo večkrat spreminjal. Najprej naj bi za tožečo stranko slišal v gostinskem lokalu med pogovorom z znanci, kasneje pa da to niso bili njegovi znanci, temveč je v lokalu slučajno slišal pogovor, kasneje pa je trdil, da je do njega pristopil znanec in mu povedal za tožečo stranko. S tožečo stranko naj bi se najprej sestala v F., nato pa naj bi se srečala na parkirišču pred F. ipd. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje temu dalo prevelik poudarek. A.A. je namreč ves čas postopka navajal, da ne ve, koliko denarja je izročil tožeči stranki, ter da je šele na naroku 14. 2. 2017 navedel 200,00 EUR ali 250,00 EUR, pri čemer pa iz zapisnika izrecno izhaja, da je pred tem navedel, da se ne spomni, koliko denarja je dal, mogoče kakšnih 200,00 ali 250,00 EUR. Konkretni znesek je navedel šele na naroku, saj so ga kriminalisti vseskozi spraševali "koliko koliko". Sodišče se je pristransko oprlo tudi na izpoved priče G.G., pri čemer je prezrlo, da imata priča in tožeča stranka enak interes za rešitev predmetne pravde. Gre za nepravilnosti poslovanja E. d. o. o. in G.G. ima interes, da se nepravilnosti ne razkrijejo. Sodišče prve stopnje je povsem pavšalno zavrnilo predlagani dokaz tožene stranke za zaslišanje kriminalista policijske postaje H. I.I., ki je preiskoval kazniva dejanja, katerih je bil osumljen direktor E. d. o. o. G.G., saj bi ta lahko sodišču v celoti predstavil in pojasnil, kako so posamezniki in tudi tožeča stranka delovali pri izdajanju potrdil in delovanju E. d. o. o., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo, torej izdalo potrdilo, ne da bi se A.A. in B.B. udeležila tečaja. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza, kar je tožena stranka grajala na koncu glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da tožeča stranka ni prejela nobene koristi oziroma denarja od A.A. in B.B. Tožeča stranka je navedla, da je strokovnjak na področju uveljavljanja predpisov o varnosti v cestnem prometu. Več let opravlja delo tudi po podjemni pogodbi pri E. d. o. o.. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi tožeča stranka morala vedeti, da pošiljanje denarja in napotil na izobraževanje ne predstavlja običajnega poslovanja. Logično bi bilo, da izobraževanje plača posameznik pri E. d. o. o. in pri tem izroči tudi napotilo. Sodišče prve stopnje je glede predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločitev oprlo zgolj na izpoved tožeče stranke, da želi nadaljevati z delovnim razmerjem. Tožena stranka je predlagala zaslišanje predstojnika generalnega direktorja Policije J.J., kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, zoper navedeno pa je tožena stranka pravočasno uveljavljala kršitev postopka. Opozarja, da je generalni direktor policije že v postopku podaje izredne odpovedi skrbno pretehtal, kakšen vpliv ima ravnaje zaposlenega na policijo kot delodajalca. Na podlagi dokazov, s katerimi je v času odpovedi razpolagal, je generalni direktor policije povsem zakonito odločil, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in da delovnega razmerja z njo ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče, pri tem pa bi moralo upoštevati interese obeh pogodbenih strank, ne le tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje kriminalista PP H. I.I. in generalnega direktorja Policije J.J.. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za takšno odločitev upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je kriminalist I.I. raziskoval, na kakšen način so uporabniki pri E. d. o. o. pridobivali potrdila o usposobljenosti, česar pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča eventualna ugotovitev nepravilnosti pri izdajanju potrdil o usposobljenosti, na podlagi katerih so bile uporabnikom brisane štiri kazenske točke, samo po sebi ne bi pomenilo, da je tožeči stranki dokazana kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi se A.A. in B.B. udeležila usposabljanja v K., temveč nasprotno, da sta pridobila potrdilo brez udeležbe. Glede predlaganega zaslišanja generalnega direktorja Policije pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni storila očitane kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno štelo, da ni moglo priti do porušenja zaupanja v njeno delo, glede česar je tožena stranka podala povsem pavšalne navedbe. V 3. pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017 je tožena stranka glede predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) navedla, da ni odločilna le želja delavca, da želi nadaljevati delovno razmerje, temveč tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Vendar pa tožena stranka ni navedla, da tožeče stranke objektivno ne more zaposliti (ker npr. ne bi imela več prostega delovnega mesta), temveč je svoj dokazni predlog utemeljevala z navedbami o starosti tožeče stranke (44 let) ter dejstvom, da se lahko zaposli v številnih podjetjih in zavodih, ki pokrivajo področje varnosti v prometu. Zaslišanje J.J. torej ne bi moglo prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot ga je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedbe drugih dokazov.

6. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitala, da je v času od 1. 7. 2010 do 20. 8. 2010 nezakonito posredovala pri podjetju E. d. o. o., ki je bilo pooblaščeno za izvajanje programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo tako, da je odgovorna oseba G.G. zlorabil svoj položaj uradne osebe in B.B. dal potrdilo o opravljenem programu izobraževanju usposabljanja za varno vožnjo, čeprav se ta izobraževanja ni udeležil, na podlagi tega potrdila pa so bile B.B. iz evidence izbrisane štiri kazenske točke. Za nezakonito posredovanje je tožeča stranka zase prejela nagrado v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR za inštruktorja C.C., 250,00 EUR pa je tožeča stranka poslala družbi E. d. o. o. Ob predaji denarja je B.B. tudi izročila potrdilo. Nadalje se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki očitalo, da je od 19. 8. 2010 do 1. 10. 2010 nezakonito posredovala pri družbi E. d. o. o. tako, da je G.G. izdal potrdilo A.A., čeprav se A.A. usposabljanja ni udeležil, izbrisane pa so mu bile štiri točke. A.A. je tožeči stranki izročil denar, potrdila ni prejel, je pa tožeči stranki verjel, da bo zadevo uredila, saj je vedel, da je policist. Zaradi navedenega je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, ker naj bi imela kršitev vse znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem in tretjem odstavku 263. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Citirani 263. člen KZ-1 (sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje) v prvem odstavku določa, da se kaznuje z zaporom do štirih let in denarno kaznijo, kdor zase ali za koga drugega zahteva ali sprejema nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje. Po drugem odstavku se enako kaznuje, kdor izrabi svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, po tretjem odstavku 263. člena pa se z zaporom od enega do šestih let in denarno kaznijo kaznuje storilec, če storilec za posredovanje iz prejšnjega odstavka pred posredovanjem ali po njem zase ali za koga drugega sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da priči A.A. in B.B. po eni strani v določenih delih neskladno oziroma neprepričljivo izpovedujeta, po drugi strani pa iz njunih izpovedb (tudi če bi bili resnični oziroma prepričljivi) ne izhaja, da bi tožeča stranka izpolnila znake kaznivega dejanja, torej da bi zase ali za koga drugega sprejela nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi izkoristila svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredovala, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da priča A.A. neenako izpoveduje glede vprašanja, kako je izvedel oziroma slišal za to, da naj bi tožeča stranka za plačilo priskrbela potrdilo o opravljenem tečaju varne vožnje, saj iz pisne izjave izhaja, da je za tožečo stranko slišal v lokalu med pogovorom z znanci, na glavni obravnavi pa je izpovedal, da to niso bili znanci, da je pri sosednji mizi slučajno slišal pogovor in prišel do telefonske številke tožeče stranke. Za tečaj naj bi plačal 200,00 EUR ali 250,00 EUR, kar naj bi bila tudi takrat cena tečaja, tožeči stranki pa naj bi izročil napotilo na izobraževanje. Glede na to, da je izobraževanje oziroma tečaj stal 250,00 EUR, A.A. pa ni zatrjeval, da bi tožeči stranki plačal več kot to, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka ni uspela dokazati (dokazno breme pa je bilo na njej), da bi tožeča stranka zase zadržala korist.

8. Glede B.B. pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni verjetno, da bi mu lahko tožeča stranka že ob prvem srečanju izročila izpolnjeno potrdilo, na katerem so bili njegovi osebni podatki. Na vprašanje, kako se je to lahko zgodilo, je B.B. izpovedal, da se tega ne spominja, ter da je lahko, da sta se dobila že enkrat prej. V tem delu torej njegova izpoved ni bila enaka njegovim pisnim izjavam z dne 25. 3., 12. 4. in 3. 5. 2016. Poleg tega je B.B. v pisnih izjavah navajal znesek 350,00 EUR ali 400,00 EUR, ki naj bi ga dal tožeči stranki, na obravnavi pa je dopustil možnost drugačnega zneska. V zvezi s takojšnjo izročitvijo potrdila ne gre za nepomembno neskladje, da je kasneje dopustil možnost, da sta se s tožečo stranko pred tem že enkrat dobila, česar v pisnih izjavah ni navedel. Prav tako dopuščanje drugačnega zneska, ki naj bi ga izročil tožeči stranki, utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da njegova izpoved ni tako nedvoumna in jasna, da vanjo ne bi bilo mogoče podvomiti. Tudi iz pisnega obvestila tožeče stranke G.G. (B 20) izhaja, da naj bi B.B. tožeči stranki izročil 300,00 EUR, od česar je 50,00 EUR prejel C.C., ki je pričo napotil k tožeči stranki, 250,00 EUR pa G.G.. Glede na vse navedeno niti iz pričanja B.B. niti iz navedene listine ne izhaja, da bi tožeča stranka za posredovanje pridobila materialno korist v višini 100,00 EUR. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča ni dokazano, da bi tožeča stranka nezakonito posredovala, temveč je dokazano le, da je prejela denar, ki ga je zatem posredovala C.C. oziroma G.G., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja iz 263. člena KZ-1. Glede na to, da iz izpovedi prič sodišče prve stopnje ni moglo šteti, da bi bilo to dokazano, zato je pravilno odločilo, da kršitev, ki se očita tožeči stranki, ni dokazana, posledično pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9. V zvezi z reintegracijo tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitve, da tožeča stranka kršitve ni storila. Upoštevalo je, da se želi vrniti v službo k toženi stranki, ter na podlagi teh okoliščin pravilno štelo, da ni mogoče šteti, da z njim delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati v smislu določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da pričanje generalnega direktorja policije ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, izpoved priče pa tudi ne more nadomestiti trditvene podlage stranke.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

13. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 110, 110/1, 110/1-1, 118.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 263, 263/2, 263/3.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNDUy